Vrti se, v krogu
Pod drobnogled bomo danes vzeli strip Ponižani in razžaljeni. Prav ste slišali, strip in ne knjigo. Knjiga z istim naslovom vam je morda znana že od davnega prevoda v slovenščino leta 1907, izpod rok genija ruskega realizma, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Gre za eno njegovih manj znanih knjig, kar lahko pripišemo tudi izpadu tega čtiva iz srednješolskega kurikuluma.
Govora bo, kot že rečeno, o stripu. Z zadnjim avgustovskim dnem se je v ljubljanski galeriji Vžigalica končala razstava diplomantov fakultete AVA, med katere je letos sodil tudi Matjaž Bertoncelj, avtor pričujočega stripa, v preteklosti tudi že diplomant informatike na kranjski Fakulteti za organizacijske vede. Gre za še danes zelo aktivnega avtorja, ki pa je na slovenskem stripovskem področju znan od leta 1996, ko so na svetlo prišle zgodba Barbara Macona, ter Biblijske in ostale zgodbe. Najbolj znan pa je verjetno po kultnem stripu Eppur si muove, kjer cinični inkvizitorski volčji lik Magnus lupus vodi zahrbtno mesarsko klanje po tukajšnjem ozemlju.
Če smo pravkar govorili o Eppur si muove v nekem hvalisavem tonu, pa tega za tu obravnavani grafični roman ne bomo delali. Oglejmo si najprej okoliščine. Matjaž Bertoncelj je bil v zadnjih letih aktiven predvsem pri stripu za otroke z naslovom Trobentica, kjer se je že začelo sodelovanje s partnerko Jeleno Bertoncelj kot koloristko. Tudi v primeru Ponižanih in razžaljenih je Jelena dodala svoj slikarski talent. Vseeno tokrat ni skrbela za barve, ampak za sivine. Za velike površine sivine, ki se raztezajo čez malodane celotne panele.
Če star rek pravi, da slika pove 1000 besed, si upamo trditi, da je to še vedno kakšnih 500 manj, kot bi jih povedal Dostojevski, ki ga poznamo tudi po natančnih opisih okolice dogajanja. Bertoncelj pa je šel v drugo skrajnost in okolice skorajda ni upodobil. Celoten fokus je usmerjen na dolge monologe in zapletene dialoge med protagonisti. Kje, kam in od kod se liki premikajo, pa je ostalo v nekakšni.. ..sivi coni.
Ponižani in razžaljeni Fjodorja Dostojevskega je klasičen roman z okoli 400 stranmi, grafični roman Matjaža Bertonclja pa jih ima 97. Za zahtevno delo, ki si ga je zadal, žal ne moremo reči, da ga je opravil tako dobro, kot je priredbo klasičnega romana Franza Kafke – Proces narisal Mairowitz. Zaradi odstranjevanja mnogih detajlov je začetek zavit v meglo in čeprav tudi pri Dostojevskem ni zelo jasen, je umestitev in medias res še težje razumljiva zaradi pomanjkljivih informacij.
Izziv upodobitve smrti je Bertonclju uspel le delno. Ustvari resnično mračno vzdušje, ki prežema cel strip, vendar za sam trenutek Smithove smrti iz začetka romana tega ne moremo trditi. Zanimivo je tudi, da Bertonclja poznamo predvsem po njegovih živalskih antropomorfnih likih, medtem ko se tu srečamo s samimi ljudmi, ki so si morda zaradi tega na trenutke malo preveč podobni in otežujejo razumevanje poteka zgodbe.
Izgleda, kot da se je Bertoncelj osredotočil predvsem na pisano besedo, na dolge monologe, ki posledično pomenijo z besedami gosto napolnjene oblačke. Samega dogajanja med telesi ni veliko že v originalni zgodbi, razen sprehajanja od enega do drugega, ki nam bo povedal zgodbo. V ospredju so seveda odnosi, ki pa ne pridejo tako do izraza, ker so morali biti sami monologi za priredbo močno skrajšani. Za mnoge podatke si tako upamo reči, da so preveč abstrahirani in se s tem izgubi tudi velik del razumljivosti zgodbe. Za tiste, ki originalnega romana pred tem niso brali, pa so informacije verjetno preštevilne in jim je težko slediti.
V resnici smo si ob prebiranju romana želeli, da bi Bertoncelj besedilo poživil z bolj očitnimi svojimi dodatki in tako prikazal nekaj izstopajoče novega. V grafični roman ni vpletel veliko sebe. Zgodba je tekoča, razumljiva, ampak je izziv priredbe le upodobitev že obstoječega romana. Tako smo postali le bralci priredbe romana v stripu, ki bo še najbolj všeč vsem tistim, ki se jim odličnega originalnega romana Dostojevskega ne bo dalo brati. Zgodba tako ostaja zgodba o prepotrebnem človeškem kompliciranju življenja in nepotrebnem dramatiziranju, ki je sploh v čustvenih vodah verjetno marsikomu domače. Lahko govorimo o popularizaciji klasičnega dela, za kaj več kot razumljivo zgoščeno narativo pa bo v roke treba vzeti original.
Prikaži Komentarje
Komentarji
Zdravo,
Zanima me omenjeni Proces.
Od Mairowitza sem našel tolebolj splošno:
Kafka / David Zane Mairowitz ; [ilustracije] Robert Crumb ; [prevedla in priredila Ana Pepelnik]
Za Proces pa sklepam, da ni slovenskega prevoda, bi bil pa tudi angleškega vesel, če ga dobim. Ali lahko dobim kak namig, kje bi lahko to našel (na manj legalen način...)?
Komentiraj