»Na Škrip Inc. strani Alp«

Jelena Rusjan, Tina Perić, Kristina Gorovska: Škrip Inc. Režija: Jelena Rusjan.

»Rezervirajte si prostor v raju. – Mi nimamo kaj za razmišljat, nekdo drug bo mislil namesto nas. – Ko služba postane najboljša družba. – Molićete za još. – Naj tisti dnevi v mesecu zadišijo po jagodah. – Škrip Inc. zabavi daje okus. – Seveda gre za pravično trgovino. – Can we do it? Of course we can!«

S temi in podobnimi udarnimi izjavami je ekipa projekta Škrip Inc. zakoličila marketinško sporočilo svoje istoimenske blagovne znamke. Tovrstni stavki, ki jih slišimo iz ust treh protagonistk predstave – Jelene Rusjan, Tine Perić in Kristine Gorovske – so nam znani iz takšnih in drugačnih propagandnih kontekstov, ki nas spremljajo skoraj na vsakem koraku. Propaganda, marketing, prevlada komercialnega modela življenja, dela in tako imenovanega prostega časa so pač stalnice sistema, v katerem živimo. Sistem zaznamujejo različne oblike suženjstva v bolj ali manj zamaskiranih oblikah, ekstremno izkoriščanje ter nevtralizacija kreativnosti in posledično tudi kritične umetnosti, ki večinoma privzema komodificirane, odtujene oblike, umeščene v umetnostni oziroma širši produkcijski sistem.

Škrip Inc. zareže v te razmere zavedajoč se lastne umetniške pozicije; vtis je, da pri tem izhaja predvsem iz osebnih frustracij ustvarjalk predstave, ki so sicer aktivne na različnih kreativnih področjih, s poudarkom na glasbi, ki je prav tako bila osnova predstave Škrip Orkestra, avtorskega prvenca Jelene Rusjan. Reakcija na shizofrene pogoje sodobnega življenja, dela in umetniškega ustvarjanja je lahko namerno privzemanje zahtevanih oblik in načinov vedenja, da bi se čim bolje integrirali v predvideni in dostikrat edini možen način preživetja. Tako Tina Perić v intervjuju za RTV Slovenija izjavi, da Škrip Inc. »vse, kar obstaja, uporabi in izkoristi sebi v prid, tudi tisto, kar je v osnovi proti njemu. Tako kot kapitalizem.«

Predstava kolažnega značaja je, sledeč tej logiki, kombinacija poskusa kritike v specifičnem vizualnem in zvočnem okvirju absurda, ki poudarja hiperprodukcijo izdelkov, podob in vnaprej predvidenih načinov socializacije. V tej zvezi izstopajo ravno tista mesta v predstavi, na katerih so predvsem skozi songe in video podobe poudarjene grobost, srhljivost, hinavščina, krutost in neusmiljenost sistema, v katerem živimo. Predstava se tako začne s pesmijo v makedonščini, ki v zaigranem pravoslavnocerkvenem sozvočju ironizira klavrne socialne razmere v Makedoniji; drugi izvrsten moment je ironičen povzetek razmer v Sloveniji, s poudarkom na tukajšnjem rasizmu, ki se odvije v obliki duhovito predelanega hita skupine Laibach ob ustrezni koreografiji: »1, 2, 3, 4, če nisi naš, potem te ni!«; tretji takšen glasbeno-koreografski vrhunec pa se loteva aktualne družbene situacije v Srbiji, ki ostaja zapletena v dediščini patriarhata: »Tako se to radi kod nas!«, se glasi udarni refren, ob katerem se namesto pištol v zrak zavihtijo vrtalni stroji.

Ti trije ključni glasbeni vložki so nastali v dêlu skupnega raziskovalnega procesa. Protagonistke predstave so besedila in muziko razvile poigravajoč se z osebnimi identitetnimi ozadji, pri tem so poskušale ujeti nekakšen prerez trenutnih razmer oziroma najpomembnejših pogosto zamolčanih značilnosti treh balkanskih držav. Na ta način so izpostavile in relativizirale njihove tako imenovane kolektivne identitete ter jih poskušale sopostaviti v sodobnem potrošniškem kontekstu (pri tem je sicer čutiti nereflektirano izpostavljanje pomena in vloge etnij in etnične pripadnosti). Te glasbene točke so najbrž najboljši deli predstave, njihova visoka performativna kvaliteta pa je odraz procesualne predelave oziroma skupinskega premisleka potencialne uprizoritve, ki se je na teh mestih realizirala kot najbolj artikulirana v svojem kritičnem zastavku.

Omenjene kritične intervencije se odvijejo v širši mizansceni, ki jo zaznamujejo aktivne povezave z dinamičnimi video projekcijami ter nekoliko manj povezanim, bolj dekorativnim scenografskim elementom odsluženih gospodinjskih aparatov in električnega kablovja. Navzočnost teh naprav na odru in ob njem pa je najbrž najbolje izrabljena v prizoru s paličnimi mešalniki, ki izhaja iz fiktivne ankete o zadovoljstvu kupca s tovrstnim izdelkom ter njegovimi neštetimi blagodejnimi učinki.

Pesem upora, ki jo na neki točki predstave prispeva Neja Tomšič, je duhovit in izvedbeno dovršen poskus glasbenega kreativnega premora, ki ponudi neke vrste negativno zrcalno podobo Škrip Inc., četudi se ne zdi povsem sinhroniziran s sicer precej dorečeno celoto. Podobno verjetno velja tudi za del predstave, ki pozornost občinstva za nekaj časa preusmeri na animirani tekst, projiciran nasproti odra ob njegovem hkratnem zvočnem posnetku, v želji po ponazoritvi avtoritete korporativnega direktorja, ki se zoperstavi možnosti upora. Pri tem ne gre toliko za konceptualno zgrešenost vpeljave tovrstnih prizorov, ki po svoje zmanjšajo intenzivnost dogajanja, temveč za rahel odmik od udarne performativnosti, s katero predstava nedvomno razpolaga, v prid bolj teatrski logiki.

Distinkcijo med udarno performativnostjo in teatrsko logiko tukaj izpostavljam v luči ideje predstave, ki si želi kritizirati obstoječi sistem in to tudi uspešno počne, vendar se obenem zaveda, da je tudi sama njegov del. Izpostavljeno dejstvo, da smo sami del sistema, ki ga ob tem kritiziramo, je v resnici drugotnega pomena, če se želimo izogniti moralizatorski poziciji: kritizirati in obenem biti sestavni del predmeta kritike je namreč situacija, ki sama po sebi nima determinirane moralne teže. Podobno kot kritiziranje lastne družine, katere del smo tudi sami, ni problematično zaradi golega dejstva o obstoju te biološko pogojevane skupnosti kot posledice reprodukcije. V tem smislu je kritika družbene reprodukcije in tudi umetniške produkcije – katere del smo tudi sami – povsem osvobojena moralne uteži.

Hočem reči, da gre pri kritiki predvsem za prekoračitev in uveljavitev ravno tiste prepovedi, ki nam jo želi vsiliti sistem, katerega del pogojno pač smo. Kršitev prepovedi zmeraj predstavlja emancipatorni premik, odpiranje prostora svobode, ki se realizira skozi določen performativni poseg, skozi prelomno intervencijo. Glede na problem omejenosti prostora teatra je dominantna gledališka produkcijska logika per se kvečjemu nezmožna vzpostavitve resničnega prostora politike razumljenega kot vključujočega prostora, prostora za vse.

A ravno to je bil izziv za Škrip Inc., ki mu je uspelo vzpostaviti kratkotrajen prostor performansa, ki se zlasti koncentrira in odpira ob videospotovskem načinu izražanja njegovih protagonistk. Zaželimo jim lahko, da ta navdihujoč prostor tako ali drugače čim pogumneje razširijo onkraj dolgočasnih zamejitev teatra, v utopijo, v prostore domnevno »nemožnega«, ne da bi se pri tem bale podajanja odgovorov na pereča vprašanja eksistence v kapitalizmu, ne da bi se omejile na zgolj zastavljanje vprašanj. V teh prostorih seveda lahko tudi sami sodelujemo, jih soustvarjamo, če nočemo biti zgolj gledališka publika, občinstvo potrošnikov umetnosti.

Kristina Gorovska je v prej omenjenem intervjuju povedala: »Če na odru govorimo v imenu eksploatiranih, zakaj ti nikoli ne pridejo na naše predstave? Zelo bi si želela, da bi na predstavo prišel delavec, ki je na drugačni umetniški in ideološki frekvenci. Šele tako se lahko razvije prava debata.« Pri tem je tudi ugotavljala, da bi morali umetniki več komunicirati na socialnem dnu. A mnogo umetnikov se prav tam že nahaja. Mar to dejstvo ne odpira vrat ravno tistemu performansu, ki želi biti resnično političen? Čemur po svoje najbrž pritrjuje misel Jelene Rusjan, ki pravi, da so s predstavo želele »predvsem izpostaviti odgovornost posameznika za odločitev, kako bo živel svoje življenje, ali bo maksimalno delal to, v kar ga sili sistem, ali bo prav o tem mehanizmu razmišljal tudi s svojo glavo. Tu gre tudi za vprašanje, česa si želimo v življenju in zakaj se ukvarjamo s tem, s čimer se ukvarjamo.« »Človek, zasluži si ime,« je – kljub manku bolj razdelanega odmika od fiksacije na etnično/kulturno/narodno pripadnost – potemtakem premišljeno izpeljano ključno sporočilo predstave Škrip Inc.