Čigava psica sem?

Letos smo se v luči praznovanja petega Festivala Drama znašli v repertoarju, ki bi mu lahko na prvi pogled rekli poljubno nametan. Čeprav je festival v tokratni izvedbi bil posvečen prvaku igre Jerneju Šugmanu, se je obljubljeno razgibani program gibal zgolj znotraj rokohitrskega zapolnjevanja ter precej arbitrarnega vsebinskega koncepta. Sam program, ki v svoji strukturi ni predvideval tematskega, vsebinskega ali estetskega poenotenja, pa je vseeno ponudil širok nabor tako zunajljubljanskih kot mednarodnih produkcij. Čeprav je bilo večino medijske pozornosti in gledališkoljubnega pričakovanja namenjeno gostovanju ZKM-ovega Tita Andronika, pa je prijetno presenečenje in s tem svetlo točko programa predstavljala subtilno udarna Črnogorska Psica, ki je že v svojem režijskem pristopu odstopala od tipičnega dramskega uprizarjanja.

Psica že z samim naslovom nakazuje na provokacijo, najlažje je nekoga označit, še posebaj s psovko. Ženska v črnogorski družbi, ki si drzne biti sama in samska, čakati in sama potovati – psica. Že drugo leto zapored se Kraljevsko pozorište Zetski dom v Cetinjah uspešno povezuje s provokativnim madžarskim režiserjem Árpádom Schillingom, enem redkih gledaliških ustvarjalcev, ki navkljub orbanizaciji še vedno deluje na Madžarskem. Preko združevanja tako motivov črnogorske tradicije kot globalnega prevpraševanja nasilja, represije ter pozicije ženske v družbi, posledično tudi moške, na nevsiljiv način razpira in razgalja kompleksne nivoje sodobnih perečnosti slehernega človeka.

Tako kot se predstava razpre s čakanjem Nade na pročelju izpraznjenega velikega odra SNG Drama, se takoj izpostavi glavna tema predstave, ki preko tako intimnih kot družbenih pričakovanj sili posameznika v doseganje norm, ki so mu ob rojstvu predpisane s spolom ali družbenim statusom. Režija pričakovanje izkorišča kot manipulacijo zavajanja ter kot edino orodje svoje poetike uporablja vrhunsko igro in nabor precizno obdelanega avtorskega materiala v obliki prepletenega fiktivno-realnega besedila. Vpeljani smo v svet zgodb likov, ki nosijo ista imena kot igralci, ki se kot skupina moških napram eni ženski vzpostavljajo preko surovih pripovedi svoje preteklosti.

Nada Vukčević je sama in čaka. Na pročelju neskončne globine velikega odra in gromozanske praznine sveta nas pospremi v beckettovsko čakanje niča. Čakanje vlaka, ki se vzpostavlja kot humorno-lahkotni lajtmotiv, ponuja ritem in prostor za vzpostavljanje novih likov in njihovih zgodb. O Nadi nič ne izvemo. Kljub drznim poskusom razvozlavanja Nadinega ozadja ter sumničavega namigovanja na njeno emancipatornost, Nada ne želi spregovoriti o sebi. Kot perle se začnejo nizati liki moških in z njimi nadaljnja pričakovanja.

Prvi od njih se v zelo “magnificovski” maniri, zapeljivo črnogorsko in balkansko hudomušno primaje Srđan Grahovac, ki preko humorno naturalističnega jezika in skoraj jesihovskega besednega preigravanja vpelje kontekst črnogorskega prostora. Nado tipa z vprašanji - tradicionalno mačistično, s skepticizmom -, na katere nikoli ne dobi konkretnega odgovora. Ko se Srđan postavi v skoraj primitivno pozicijo lovca in se odpravi Nadi po vodo, v Nadin osebni prostor tokrat vdre lik Stevana Radusinovića, ki že s svojo stereotipno prezenco nakazuje na latentno homoseksualnost, ki še dodatno razpre vpogled v dinamiko konteksta patriarhalne družbe. Sledita še nastop Vuleta Markovića v vlogi samomorilskega prvaka vaterpola, nacionalnega junaka z neizpopolnjeno odgovornostjo do naroda, ter pretepaškega Zorana Vujovića, ujetega v okove pričakovanj finančne in družbene nadvlade nad ženskami.

Predstava nas preko kratkega vpeljevanja likov in njihovih predzgodb vpelje v vrtinec asociativno zmontirane dramaturgije, ki v spretnih zankah prostora in časa preskakuje iz enega narativnega nivoja v drugega in nas preko stopnjevanja ritma iz začetne lahkotne humornosti zabije v trk tisočerih različic intimnega ter posledično javnega nasilja. Dramaturški lok, ki z materialom, nabranim iz osebnih izkušenj in igralskih improvizacij, dokazuje, da je moč poiskati strukturno in vsebinsko simbiozo med avtorskim projektom in klasičnim uprizarjanjem dramskega besedila, ter tako pretkano pelje gledalčevo pozornost iz ene intime v drugo. Z vsako zgodbo in izpovedjo donijo naslednji udarec, naslednja pest, naslednji utišan krik in sramota, ki se v izbruhu homofobije in nasilja nad materjo proti koncu sformira v odzvanjajočo mantro “posrao sam se u gaće”.

Oder, izpraznjen kakršnekoli scenografije, kjer edini rekvizit, ki igra vlogo, predstavlja voda ter telesa in kostumi igralcev samih, nam ravno v svoji praznini in nekarikirani določljivosti pričara občutek univerzalnosti ter nas iz začetne predispozicije balkanskega prostora preseli v brezkrajni kjerkoli, kadarkoli – danes.

Ko predstava doživi svoj dramaturški vrhunec, v dekonstrukciji besedilne strukture ostane zgolj še ponavljajoče se nasilje. Ni več meja, tudi oder ni meja, igralci se razpršijo po celotnem gledališču in Nada, Nada jih opazuje in še zmeraj čaka. Edina meja, ki je, je meja razuma. Ko je ta presežena, tudi kontrole ni več. Takrat v izbruhu vsega nasilja Nada na odru ostane sama. Pretepena, mrtva, odsotna. Dvigne se za trenutek in nas pogleda, da se zazremo v nas same. Tema. Takrat se celotna predstava zdi kot intimen doživljaj znotraj naše podzavesti. In v tem neizmerno uspe. Predstava tako na subtilnem nivoju uspe iz družbene kritičnosti preiti na politično, ne da bi ob tem moralizirala. Predstava ne išče krivca, da bi s prstom kazala nanj, temveč prst uperi sama vase.

Nepretencioznost in subtilna ambicioznost predstave, ki želi zajeti umestitev ženske in odnos moškega v specifičnost črnogorske mentalitete, doseže globoko razplastitev razumevanja nasilja, njegovih izvorov in razkrojev. Obratno od frljićevske metode spoprijemanja z nasiljem in mačistično družbo, kjer konceptualno in režijsko izhodišče predvideva radikalno, želja pa stremi po nagovarjanju kolektivnega, se Schilling s svojo simplistično režijsko poetiko praznega odra in mojstrskega raziskovanja besednega materiala prikrade v intimno in zleze pod kožo, kjer vsi začutimo prvinski strah in sram, da smo ljudje.