Škotski gozd

»Macbetha vse dotlej ne ukloni nič, dokler ne bo nad dunsinanski grič prišel birnamski gozd.« Ki pride: gozd angleške vojske na odru Mestnega gledališča ljubljanskega vdre v dunsinanski dvorec. Tam, kjer se Shakespearov Macbeth konča, začenja zgodbo škotski dramatik David Greig s svojim besedilom Dunsinane, v prevodu Tine Mahkota. Kjer konec drame o Macbethu ustoliči podobo moškega škotskega kraljestva, ki temelji na avtonomni identiteti in ženski odsotnosti, Dunsinane začne z nedvoumno žensko prisotnostjo. Lady Macbeth pripelje nazaj kot Gruach – kraljica torej še živi.

Izhodiščna situacija glavne like – angleškega poveljnika Siwarda, kralja Malcolma, kraljico Gruach – delegira v kompleksen vzorec odnosov. Kar v dunsinanski realnosti pomeni, da po uboju tirana na zavzetje prestola pretendirajo vsaj škotska kraljica, njen sin in Malcolm. Hkrati pa kontekst njihovih odnosov riše zapleteno politično situacijo, v kateri angleškim zavojevalcem, s škotskim kraljem Malcolmom na čelu, z zavzetjem Dunsinana samoumevno ne pripada tudi trajna oblast nad njim.

Tragični konflikt v Dunsinanu sicer ne izvira iz nasprotij znotraj socialnega reda in med njihovimi artikulacijami, zaradi katerih v Macbethu vednost posedujejo tisti zunaj družbene ureditve, ki jo sprevračajo na način dvoumnosti. V Dunsinanu dvoumnosti pravzaprav ni: ne daje glasu izvrženemu diskurzu, ki bi spodjedal realnost, pa tudi iz samih družbenih razmer ne izhaja. Skratka, tragičnost Dunsinana kot teksta in predstave ne temelji na dvoumnosti, ampak na nerazumevanju.

Kompleksnost odnosov namreč izvira iz kulturnega nesporazuma, kratkega stika v poskusu konstitucije socialne stabilnosti Škotske z angleško pomočjo. Če macbethovska dvoumnost uspe pokazati na razpoko med zavestjo in materialnim življenjem, dunsinanski kulturni prevod realnosti samo množi in jih sopostavlja na liniji spodletelega stika, tako da njegova zavest ne zmore problematizirati realnosti, temveč zgolj to linijo nerazumevanja. Patriarhalnost politično-ideološkega vprašanja v dunsinanski zgodbi tako postane vprašanje identitete.

Tudi predstava v režiji Aleksandra Popovskega in dramaturgiji Eve Mahkovic ostaja na linearni pripovednosti linije nerazumevanja in ne išče uprizoritvenega učinka tekstualnega potenciala. Na točkah, kjer bi utegnila uspešno ubežati narativni fiksaciji in premisliti pogoje spodletelosti srečanja med Škoti in Angleži, uprizoritev zastane na shematični definiranosti pozicij, strogi določenosti in vztrajanju v lastnem prav vseh nosilcev govora. Pri tem hladno režisersko estetizacijo nedvoumnosti dramskega teksta enakomerno podpirajo scenografija Angeline Atlagić, glasba Silence in osvetlitev Andreja Koležnika.

Na ta način predstava funkcionira kot enostavna scenska poteza, površinski premik v mreži odnosov, kjer je stik le vaba v spodletelo srečanje. Statični vektor identitete namreč ne predvideva dvoumnosti, ki vlada resnici usode v Macbethu, v dunsinanskem kontekstu je resnica posameznih likov prav njihov videz – vsi so to, kar se zdi, da so. Menda je resnica njihove spolne ali nacionalne identitete na površini.

Malcolm, ki ga igra Matej Puc, se zato niti ne trudi prikriti svojih slabosti: »Najboljši način za ohranjanje privida, da je nekaj res, je to, da je tisto dejansko res.« On, kot je mogoče slutiti že iz njegovega pogovora z Macduffom v Macbethu, pač ni mož, ki bi bil vreden vlade. Kar ne pomeni, da se pod videzom njegove podkupljivosti skriva njegova resnica. Malcolm se kaže šibek, ker je šibek.

S te perspektive moramo razumeti tudi Siwardova strah in nemoč, ki ju izraža Jure Henigman v vprašanju: »Kaj si ti, Gruach? Čarovnica? Ženska? Led?« V prepričljivi interpretaciji Jane Zupančič je namreč prav kraljica tista, ki pade skozi površino videza in se izmakne njeni nedvoumnosti. Medtem ko vprašanje poveljnika angleške vojske izraža nelagodje pred nedefiniranim in tujim, pred izmikajočim se praznim mestom, ki ogroža socialni red, pa skozi Siwardovo obsedenost z vojaško jasnostjo in razvidnostjo ter Malcolmovo cinično skorumpiranost drama razkriva mehanizme družbene samoprevare. V njenih okvirih so kraljevska, materinska, poveljniška, otroška, vojaška, kmečka, klanovska identiteta oblikovane na neprevprašanem temelju kulturne razlike oz. nerazumevanja.