Žurnalistična moralka

Črne luknje so četrta v seriji petih uprizoritev z naslovom Metamorfoze, s katerimi želi Bara Kolenc, koreografinja, režiserka in filozofinja, reflektirati nekatera temeljna vprašanja sodobnega človeka. Vsaka predstava tega večletnega projekta, ki se sklicuje na istoimensko Ovidovo epsko pesnitev, izhaja iz partikularnega družbenopolitičnega dogodka, skozi katerega hoče premisliti globoka protislovja sodobne družbe. Tako ji črna luknja iz naslova bolj kot popularni astrofizikalni fenomen, ki označuje izredno močno gravitacijsko polje v vesolju, ki mu ne more ubežati niti svetloba, služi kot metafora sedanjega časa, prispodoba za erozijo zahodnjaške tradicije humanizma ob soočanju z begunsko krizo in muslimanskim svetom, dejansko ob soočanju z globalizacijo. Predstava namreč uprizarja resnično zgodbo mladega alžirsko-francoskega znanstvenika Adlèna Hicheurja, fizika osnovnih delcev, čigar bleščečo kariero v CERN-u je prekinila in zaključila obsodba zaradi »sodelovanja« s teroristi – v obliki spletnega dopisovanja s članom Al Kaide, kot se je izkazalo kasneje. Protiterorističnim zakonom po prestani zaporni kazni ni mogel ubežati niti na drugem koncu sveta, v Riu de Janeiru, in po izgonu v Francijo se je bil prisiljen odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo.

Kako uprizarjati to resnično zgodbo, ki se zdi močna, povedna in sporočilna že sama po sebi, ki je sama kot črna luknja, torej pregosta, izničujoča snov? Kako uprizoriti dokument o nevarnih razmerjih med posameznikom in družbo, o zdrsu med dvema kulturama, da bo zaživel in se presegel, spregovoril tudi onkraj sebe? Kako torej iz fascinacije s partikularnim družbenopolitičnim in zasebnim dogodkom izluščiti splošno? To se zdi ključno vprašanje uprizoritve.

Zgodba je na oder postavljena v formi intervjuja med inkriminiranim znanstvenikom Negrouchom - Hicheurjevo ime je namreč v predstavi spremenjeno (igra pa ga Blaž Šef) - in dvema novinarjema, vlogerjema (Janja Majzelj in Matija Vastl), ki naj bi ga tudi v živo prenašala na spletu. Mimogrede, to v predstavi komajda slutimo; domislica, ki verjetno meri na konstruiranost resnice v mediatizirani družbi, ni razvita in dodelana; podobno velja za prizor, ko Negroucha z mobilnikom v roki zazidajo z gumijastimi obroči, gradniki scene (ki obenem zbujajo asociacije na zračnice, na rešilne čolne itd). Izseki iz intervjuja predvsem podajajo informacije o Negrouchovi zgodbi. Intervju je narejen v značilnem slogu povprečnega novinarskega izdelka, sestavljen je iz navidezno splošnih in »kul« vprašanj, toda – kot se izkazuje ob Negrouchevi zadregi pri odgovorih – vprašanja so obremenjena z globoko klišejskostjo in ideološkimi poenostavitvami, spraševalca pa postajata vse bolj verbalno napadalna do intervjuvanca. Taka – se zdi – naj bi bila ideja teh pogovorov, a dejansko izzvenijo precej leseno in shematsko, tudi igralci so v teh prizorih videti nekako izgubljeni, brez vodilne ideje. Kvalitetno večplastno in večpomensko besedilo bi te težave v veliki meri rešilo.

Drugo raven Črnih lukenj predstavljajo vložki iz poezije, astrofizike in filozofije, ki so vstavljeni med odlomke iz intervjuja. Njihova funkcija ni povsem jasna – kot bi hoteli ustvarjalci priskrbeti globljo utemeljitev za informacije, ki jih izvemo iz intervjuja, oziroma tem informacijam dodajati pomenske plasti.

Svet uprizoritve je tako izrazito binaren, preprost svet, v katerem si nasproti stojita dva samozaključena monolita: na eni strani popreproščena militaristična in instrumentalna logika ter dikcija moči (represivnega aparata, sodstva, politike, policije, tudi novinarstva) Zahoda, ki kot zadnjo diskreditacijsko izjavo par excellence uporabi vprašanje: »Ali imate občutek, da se vam od nekdaj godi krivica?«, na drugi strani, kot možnost upora in izhoda, pa stoji paket poezije, znanosti in filozofije. To so zapisi čustvenega in kulturnega spomina, pričevanja človeštva torej, na mesto katerih je Zahod postavil svojo prazno in agresivno retoriko ter oblast, premore pa jih muslimanski svet. Zdi se, da nam prav to sporoča predstava, da uveljavlja binarno logiko sveta, v katerem na eni strani kraljuje ohola in razbohotena oblast, ki je praktično izenačena z zahodnim svetom in z zahodnim človekom, in na drugi strani prefinjenost, rahločutnost, čustveni in kulturni spomin, razviti in vizionarski um, ki jih zastopa preganjani znanstvenik kot predstavnik muslimanskega sveta. Na eni strani je en velik minus, na drugi pa en gromozanski plus. Na eni strani je koncentrat negativnega, na drugi pa je – ne boste uganili – človek. To je poduk predstave. Sporočilo je preprosto in umljivo. Ali imamo morda opraviti z agitko?

Gledališki svet, ki ga ponuja 4. metamorfoza, je le komentar. Površen, vsakdanje žurnalističen komentar, ki izhaja iz aktualnega boja med levico in desnico in izzveni kot lamentacija nepravične situacije, benigno, šibko in nejevoljno moraliziranje o zablodah in nepravičnosti sodobnega zahodnega sveta. Nagovarja nas le glas ideologa, moralista, čigar sporočilo je sicer »pravilno« in moralno neoporečno, ni pa posebej globoko in večplastno – ne na ravni besedila, ne na ravni drzne, kompleksne misli in ne na ravni rabe gledaliških sredstev. Toliko vprašanj ostaja odprtih, toliko možnosti za globlji uvid in drzen prodor pod površino neizkoriščenih. Ne nazadnje, kdo sta dejansko Zahod in kdo muslimanski svet, ki sta si v predstavi kot dva enovita monolita tako samoumevno postavljena nasproti?

Namesto da bi ustvarjalci material resnične zgodbe prečistili in ga razvili v globino, poglobili metafore, izostrili drznost misli in zobe kritike, od uprizoritve ostane predvsem njeno angažirano moralno sporočilo. O sugestivni metafori črnih lukenj, katere mnoštvo asociacij in izpeljav so ustvarjalci nakazali v napovedi uprizoritve, ni več dosti sledu – morda le ozka, nemežikajoča zenica reflektorja, ki se na koncu predstave zazre v gledalce, ali pa (prav tako na koncu) razpad prizorišča v (črn) kaos, v katerem fizično ni več mogoče nadaljevati predstave. Ali pač? Na tej točki bi se ta pravzaprav šele morala začeti.

Spisala Maja Murnik.