Anatomija srečanja; Sylvia, Carmen, Maria

Recenzija dogodka
13. 11. 2013 - 13.00

V produkciji Plesno kulturnega društva Flamenko je bila v soboto, 9. 11. 2013, v prostorih ljubljanskega gledališča Glej prva ponovitev glasbeno-plesne predstave Anatomija srečanja. Predstavo je zasnovala flamenko plesalka in koreografinja Ana Pandur, na odru pa sta se ji pridružila še pevka zasedbe Katalena Vesna Zornik in kitarist Vito Marenče.

Plesalka Ana Pandur si je za izhodišče predstave, za navdih in idejo za ples izbrala umetnice, ki so s svojimi potmi bistveno zaznamovale prostor, v katerem so delovale. V izbor je uvrstila veliko plesalko flamenka Carmen Amayo in ameriško pesnico ter pisateljico Sylvio Plath, ki jim je poleg prispevka na svojem področju ravno v letu 2013 skupno tudi »srečanje« v smislu, da je Sylvia Plath umrla ravno pred petdesetimi leti, pred stotimi leti pa se je Carmen Amaya rodila. Carmen in Sylvii pa se pridruži še ena flamenko plesalka, in sicer Maria de la O, po kateri je bil leta 1959 posnet tudi istoimenski španski film.

Pandurjeva si prek ženskih likov, Sylvie, Carmen in Marie, zastavlja vprašanje, kaj pomeni biti ženska. To vprašanje je seveda močno zaznamovalo tudi literaturo Sylvie Plath, ki je motiv ženske preizpraševala skozi odnos do moških, do materinstva in družbenih vlog ter se z njimi soočala na nekonformističen način, sama pa zapadala v hudo depresijo in s samomorom prekinila svoje življenje pri tridesetih.

Pandurjeva si pri srečanju in soočenju omenjenih žensk pomaga s pesmijo Sylvie Plath - Zrcalo. S tem pa odpre tudi trenutek minljivosti, trenutek staranja in polzenja časa skozi prste. Zrcalo namreč pripoveduje o ženski, ki prihaja predenj znova in znova in v njem utaplja mlado dekle, tako da starka vstaja proti njej dan za dnem. Ženska se zato včasih od krutega zrcala, ki le ljubi resnico, obrne k soju sveč in lune, lažem.

Tako je zrcalo Ana Pandur vnesla tudi med čas, ki je minil, in današnji trenutek; zrcalo, v katerem se vidi in ki vidi njo in s katerim se ne bi strinjala, da je to res ona. Pravi: »Sem to res jaz, ali zgolj sreča-nje s teboj?« Na tem mestu se lahko odpre povezava tudi z gledališčem, ki je znano kot mesto hrepenenja; biti nekdo drug, želeti si nečesa drugega, početi nekaj drugačnega; nekaj, kar nisem jaz. Zrcalo torej, ki včasih ne zrcali, nemo in tiho opazuje, ampak zavaja in potvarja. Strastno in polno srečanje med Sylvio, Carmen in Mario spodbuja nove in nove asociacije ter možne interpretacije. Še posebej, ko podoba Marie de la O indirektno prehaja v sakralno Marijo.

Poleg opojnega glasu Katarine Avbar v offu je izrazno sredstvo za zrcaljenje do sedaj omenjene zgodbe seveda flamenko, v katerem se še močneje zgodi in zrcali srečanje. Zrcali se v srečanju petja Zornikove, plesa Ane in kitare Vita Marenčeja, v trdni povezanosti med vsemi tremi elementi, med vsemi tremi osebami, v pretoku med glasom, gibom in zvokom, v mehkobi, ki zabrisuje sledi razlik med njimi.

Zato pri Anatomiji srečanja ne moremo govoriti o glasbenem koncertu Vesne Zornik in Vita Marenčeja ali plesni predstavi Ane Pandur ali o gledališkem dogodku, saj so vsi elementi tako prepleteni, da ne moremo govoriti o enem brez drugega, saj bi s tem odvzeli intimno srečanje med vsemi, ki se ravno ob stiku bogati in lahko rečemo, da zares zaživi.

Kljub temu, da bi pričakovali, da bo glede na navdih Sylvie Plath predstava izražala držo do življenja kot zakletega suženjstva, kot nečesa, kar boli, povzroča trpljenje in solze, pa osebni izraz ustvarjalcev bolj spominja na življenje kot pustolovščino in v ospredje postavlja veselje ob pogledih, srečanjih, občutjih, kot da govoriš isti jezik, podpori, skratka stvari, zaradi katerih lahko poletiš.

Način, na katerega Pandurjeva skozi flamenko z manj dramatičnosti in več intimnosti, ki pove veliko več, pripoveduje svoj osebni izraz, ji daje Jaz in nam zrcalo ter možnost srečanja. O tem, da odpira nove načine pripovedovanja in da čuti flamenko kot umetnost, je potrdil tudi precej redek španski aplavz slovenskih gledalcev na koncu predstave, ki je bil precej glasen, močan, dolg in čustveno obarvan.

O predstavi, ki se je kljub preklicu že podpisane pogodbe o financiranju vseeno postavila in jo čakajo še številne ponovitve, je misli zbirala Sabrina Lever.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness