Biti peder ni angelsko

V začetku maja so na odru Mini teatra premierno uprizorili Angele v Ameriki. Drama izpod peresa Tonyja Kushnerja, podnaslovljena gejevska fantazija o nacionalnih temah, velja za eno najbolj kanonskih ameriških dramskih besedil. Prvo slovensko uprizoritev igre, ki je konec prejšnjega tisočletja do zadnjega sedeža polnila gledališke dvorane na newyorškem Broadwayu in londonskem West Endu, je režiral umetniški vodja Mini teatra Ivica Buljan. Dramska igra, ki je sestavljena iz dveh delov, Tisočletje se bliža in Perestrojka, je reprezentacija lomljive in labilne ameriške družbe v času predsednika Ronalda Reagana. Obdobje sredi osemdesetih je predstavljeno skozi življenje newyorške gejevske skupnosti, ki je bila takrat v primežu epidemije aidsa in republikanske nemilosti.

Predstava je eksplicitno opredeljena kot gejevska. Na odru je mogoče videti obilo golih torzov in spolnega občevanja, a identitetna heterogenost likov je tisto, kar Angele v Ameriki denimo ločuje od druge, ravno tako na Broadwayu ovekovečene, ameriške gejevske drame Marta Crowleya, The Boys in The Band. Crowleyeva drama je bila za ameriško publiko šokantna, ker je prvič v zgodovini obravnavala stereotipni gejevski način življenja, v Angelih v Ameriki pa je homoseksualnost kot lupa, ki gledalki omogoči uvid v pore ameriške družbe. V Angelih vse like zaznamuje etnična pripadnost: WASP oziroma beli anglosaksonec, jud, mormon in črnec. Tudi okužba z aidsom služi kot tip identitete, pisan na kožo tako očitno kot rasa. Kushner je množico identitetnih oznak, ki jih dramski liki nemalokrat unovčijo za legitimacijo svojih dejanj, uporabil za reprezentacijo ameriškega talilnega lonca. A bolj kot poudarjanju ameriške združenosti v različnosti, služijo razlike poudarjanju dejstva, da se prav z njihovo pomočjo vzpostavljajo in razkrajajo skupnosti.

V peturno predstavo nas z monologom o požrtvovalnosti judovskih beguncev in o težavnosti asimilacije uvede rabin iz Bronxa. Kmalu zatem se v pisarni moralno sprevrženega republikanskega odvetnika Roya Cohna začne gejevska fantazija. Cohn – igra ga direktor Mini teatra Robert Waltl – je zloglasni mccarthyjevski lovec na čarovnice in prikriti gej ter glavni antagonist in edini dramski lik, osnovan na podlagi zgodovinske osebnosti. V prvem delu predstave ga spremljamo pretežno le v njegovih manipulacijah mormonskega javnega uslužbenca in latentnega geja Joeja Pitta, ki ga igra Timon Šturbej. Cohn z zmedenim Joejem manipulira in mu ponuja novo službo, ob čemer pa implicitno namiguje na vračanje nekih uslug. Joe se medtem ukvarja s svojo od valiuma odvisno ženo. V vzporedni zgodbi pa osrednji protagonist Prior Walter v izvedbi Nejca Cijana Garlattija svojemu fantu Louisu Ironsonu, ki ga igra Domen Valič, razkrije, da je okužen z aidsom. Louis zaradi Priorjeve bolezni v tesnobni vnemi konča razmerje.

Zgodbi sta prepleteni, saj sta Joe in Louis sodelavca, ki koketirata, medtem ko se Prior sam sooča z boleznijo in doživlja fantazmagorična srečanja z angeli. Prizori se stapljajo – praktično nikoli ne spremljamo samo enega dialoga. V prvi polovici Angelov v Ameriki, Tisočletje se bliža, je oder obenem pisarna, kuhinja malomeščanskega mormonskega para in park, v ozadju pa vidimo železna garažna vrata z ameriško zastavo. Scenografija Aleksandra Denića je prilagojena hitremu preskakovanju dialogov, ki ga narekuje drama, a bi lahko bila manj gosto postavljena, saj občinstvu v prvih vrstah v določenih trenutkih nekateri objekti onemogočajo, da bi videli igralsko zasedbo. Če je scenografija prenarejena, pa to ne velja za kostumografijo Ane Savić Gecan, ki je pretanjeno zadela oblačilno kulturo osemdesetih let in jo uskladila z bliščem gejevskih subkultur.

Mizanscena je dovršena, kar niti ni presenetljivo, saj je razpon kontekstov, v katerih se dogajajo prizori, širok: od Bronxa in nebes do Salt Lake Cityja. Dogajanje teče izjemno hitro in čeprav se prizori dotikajo dekadentnih in napornih tematik, za gledalko niso utrudljivi. Ko se zazdi, da bo dogajanje preraslo v že prevečkrat videni napihnjeni eksistencializem, smo na odru priča dinamičnim in gibalno zahtevnim vložkom, nadnaravnim interakcijam z angeli ali prikazovanju duha ene od žrtev Roya Cohna. Zasluge za dobršen del razgibanosti velja pripisati Petji Laboviću – predvsem njegovi interpretaciji navideznega kavboja, ki si ga v ekstatičnih trenutkih domišlja Joejeva žena Harper, pa Priorjevega prijatelja in nekdanje dragice Belize. Z dobro mero teksaškega naglasa ali camp govora je njegova igra sicer precej stereotipna, a Labović to stereotipizacijo pripelje brez nepotrebnih zadržkov do pretiravanja – do skrajnosti – tako, da postane integrirana v lik in živa.

Vznemirljiva je tudi uprizoritvena umestitev hrvaške igralke Nine Violić. Ta igra rabina, mormonsko mati in Cohnovega zdravnika, vsake toliko pa se prikaže še kot duh Ethel Rosenberg – žrtve mccarthyjevskega lova na čarovnice, ki Cohnu leži na duši. Violić igra v hrvaškem jeziku, kar bi lahko bila vprašljiva poteza, če igralska zasedba ne bi bila tako izurjena v složnosti. Poleg tega je njena vloga mormonske matere iz Salt Lake Cityja v New Yorku, kamor pripotuje po tem, ko ji sin Joe razkrije, da je gej, odlična reprezentacija dveh Amerik, ki se z metodo mešanja slovenščine in hrvaščine subtilno, a slutimo lahko, da namerno, posmehuje tudi postjugoslovanski etnični segregaciji.

Ob koncu prvega dela Prior doživi angelski vpoklic, ki mu ob razkroju vseh skupnosti, ki so obstajale na začetku drame, omogoči, da se sooči z boleznijo in osamelostjo. Pred tem za svojo okužbo z aidsom izve tudi Roy Cohn. Dogajanje se nato preseli pred gledališče – na Križevniško ulico –, kjer se občinstvo udeleži pogrebne procesije za aidsom umrlega Priorjevega prijatelja, ki jo igralska zasedba izvede oblečena v kraljice preobleke. Dretje in jok krhkih moških teles v petkah pospremi še angelska interakcija na enem od oken Mini teatra. Z izkoriščanjem uličnega prostora se predstava za nekaj minut odmakne od ortodoksnega sledenja dramskemu besedilu, prav tako pa gledalko razbremeni dolgega sedenja v gledališki dvorani.

Drugi del predstave z naslovom Perestrojka je bolj komičen. Po začetku Louisove in Joejeve ljubezenske afere, ki smo ji priča ob koncu prvega dela, se začnejo odnosi in skupnost vračati na izhodišče. Znaten del Perestrojke je posvečen Royu Cohnu in njegovemu soočanju z boleznijo. Njegova moralna izprijenost se še enkrat pokaže, ko se s svojimi privilegiji dokoplje do zdravila za aids, ki ga je dovolj le za peščico posameznikov. Medtem se Prior v upanju na eksistencialno razjasnitev odloči, da bo obiskal mormonski center, kjer sta nastanjeni Joejeva mama Hannah in žena Harper, ki jo je Joe zapustil zaradi Priorjevega bivšega fanta Louisa. Nenadejana interakcija med Priorjem in mormonsko materjo je eden od bolj komičnih prizorov, ki ga ob Nini Violić zlasti Nejc Cijan Garlatti izvede z dobro mero občutka za utelešenje ranljivosti. Če je bil Prior v prvem delu zasnovan z obilico dretja in maničnim gibanjem po odru, se je Garlatti v Perestrojki izkazal predvsem z glasovno zmožnostjo poosebljanja patetičnosti in nevroze.

Tudi Domen Valič in Timon Šturbej občinstva ne pustita razočaranega. Če je vsebinski in simbolni fokus, ki preči zaplet, predvsem na obolelima Priorju in Cohnu, Šturbej in Valič s svojo igro nadomestita drugovrstnost svojih likov in skozi čustvene dialoge med Joejem in Louisom umirita razpletanje. Omembe vredna je zlasti Šturbejeva izvedba nekdaj latentnega geja, ki se s polno mero prikupne zmedenosti sooča s svojo spolno identiteto, medtem ko ga Valič zaničuje, ker je mormon.

Ko Roy Cohn naposled umre za aidsom, Louis in Belize iz bolniške sobe umrlega ukradeta zdravilo in ga prineseta Priorju. Priorjeva pripomba, da ne bomo več umrli skrivnih smrti, predstavo zaokroži s političnim sporočilom. Ob koncu sicer ni jasno, kako dolgo in kako bo Prior še lahko živel, a abstraktnemu epilogu navkljub se predstava konča v optimistični maniri.

Angeli v Ameriki so v režijskem smislu precej tradicionalen gledališki izdelek, ob katerem je moč uživati – lahko bi rekli, da je Buljanova predstava broadwayska. Manevrski prostor za svobodnejšo in politično bolj korenito uprizoritev pa ostaja neizkoriščen – ameriški kontekst osemdesetih let bi režiser lahko prikrojil na način, da bi ta ustrezal nam bližnjim političnim razmeram. Morda pa bo to jeseni storila Nina Rajić Kranjac, ki bo isto besedilo postavila na oder Slovenskega mladinskega gledališča. 

Foto: Toni Soprano Meneglejte