Čas polni čas

Ko se 3. decembra gledalci zvrstimo v dvorano gledališča Glej k ogledu nove edicije avtorske predstave Uroša Kaurina in Vita Weisa, Heroj 4.0 – Business as Usual, nas takoj nagovori zvočni posnetek s pomirjajočim tonom, rekoč nič skrbeti, zdaj smo v rokah profesionalcev in važno je le, da smo tu skupaj. A ta ista profesionalca se že po nekaj minutah znajdeta v zagati, ko do peclja pogrizljata jabolko, njima pa zmanjka vsebine. Eno jabolko na dan že odžene zdravnika stran, a kaj, ko na naša vrata vseeno trkata čas in neizmuzljiva smrt. Čas teče, onadva pa morata še kaj reči. Tako v slogu »just smile and wave boys, smile and wave …« v publiko strmita z zategnjenim nasmehom ter si čez zobe prišepetavata, kaj bi sedaj storila. Medtem pa zadaj igrajo zvoki La Cucarache.

Kako in s čim kot ustvarjalec predstave zapolniti čas, se zdi poglavitno vprašanje Heroja 4.0. To ustvarjalca potisne v poenoteno delovanje proti publiki, kar odstopa od njunih prejšnjih predstav, v katerih je bilo med njima zaznati tekmovalnost v smislu dokazovanja, kdo je boljši oziroma kateri bo bolj razvnel publiko. Medtem pa v koraku s prejšnjimi predstavami tudi tokrat preizprašujeta uprizoritvene tehnike ter vseskozi z lahkotnim podtonom ustvarjata humornost, ki je všečna gledalcem. Skozi predstavo pa se izrisuje še globlje vprašanje odgovornosti oziroma soodgovornosti v odnosu med ustvarjalci in publiko.

Tako se zvrstita najprej dve interpretaciji lika časa el tiempa – in nato še lika smrti – el muerta. Postrežeta nam z zaporednimi šalami in pregovori na temo časa in minljivosti. Tu izstopa prav komika, pri kateri pomembno vlogo igrajo vrata, ki tako presegajo vlogo scenskega pripomočka. Sledijo jima po odru, poplesujejo in se majejo, kot da bi jih skupaj z ostalim pohištvom oživela Matilda. Nudijo iluzijo zasebnosti, ko se avtorja skrijeta za njimi in komentirata dogajanje. Na odru se torej vzpostavita dve plasti; prostor pred vrati, kamor vsakič znova vstopita in nam ponujata razne like, pri katerih gre za očitno igro in nagovarjanje publike. Ter prostor za vrati, ki obvelja skoraj kot zaodrje, kjer se njuni kvazizasebni komentarji odzivajo prav na reakcijo in recepcijo publike: »Ej, a misliš, da jim je bilo to všeč?«, »Dobr je blo tole, se še smejejo«. Njun »privatni« pogovor nam tako daje občutek, kot da spontano nizata prizore, kar pred našimi očmi. Sama struktura uprizoritve se torej že staplja z vsebino.

Potem nam postrežeta z vampirsko sceno, s poceni koničastimi zobmi, ki so neprestano na robu tega, da izpadejo. Vzameta si čas in vsem razdelita bele darilne vrečke, polne kokic. Celotna vampirska scena se zdi na trenutke prisiljeno smešna, skoraj banalna. Karikirano oponašanje vampirjev izstopa iz drugače lahkotne komičnosti in igrivosti, ki ju izvajalca uspešno preigravata. Podarjene kokice gledalcem pihajo na dušico in se zdijo skoraj kot opravičilo ali lek naslednjemu prizoru, v katerem bosta izstopila iz fantazijskih likov in zaplavala v bolj resnobne vode.

Kaurin se usede med publiko, se z njo zlije in postane gledalec, ki se imenuje Ernest. Weis si želi participacije gledalcev in k tej pomembni vlogi povabi Ernesta. A njemu je to neprijetno, noče priti na oder, za to ni pripravljen in se ne želi tako izpostaviti. Nato se vlogi zamenjata in Kaurin prosi Weisa v vlogi gledalke Milice, naj se mu pridruži na odru. Milica je še bolj odrezava, da se ona pač ne bo vključila, saj ve, da jo avtorja želita le na hitro uporabiti, se ponorčevati iz nje za lastno korist, to je za uspeh predstave.

Nastopajoča torej sama odigrata participacijo gledalcev, ne da bi nas resnično vključila. Ko se posedeta ob nas, smo vsi, tako oder kot publika, obsijani z lučjo ter se med seboj gledamo. Posledično ju dojamemo kot del nas, publike, in kot da sedaj izrekata misli z našega stališča, ne več kot ustvarjalca predstave. Iz odzivov obeh likov razberemo kritiko participativnega teatra kot pogosto nepotrebnega in vsebinsko neumeščenega polnjenja časa uprizoritve. Izvajalca gresta torej tu še dlje, ko se na to ne le kritično ozirata, pač pa tudi sama vstopata v to vlogo in z igranjem dejanja, ki je uokvirjeno kot polnilo časa, tudi dobesedno polnita čas predstave.

Kaurin in Weis imata vseskozi vajeti v svojih rokah; tudi ko preizprašujeta odgovornost oziroma soodgovornost predstave, se zdi, da to prevzemata nase in samoročno dirigirata dogajanje. To se izkristalizira, ko avtorja razkrijeta, kaj bi bila naloga gledalca, ki sta ga skušala vključiti. Ena klofuta. A tega ne stori niti fiktivni gledalec Ernest, niti Milica. S klofuto si ustrežeta šele Kaurin in Weis kot odgovorna nastopajoča.

Ponovni trenutek refleksije se pojavi po neumornem skakanju in kriljenju iz neudobne in skrivenčene četrte baletne pozicije. Zadihana se skobacata na kavč, ki stoji v globini odra, pod okvirjem slike. Tam se pod cigaretnim dimom izpisuje »že 10 let delava isto predstavo ... veš kaj pravjo ... it's all one song«. Kot gledalci se začnemo spraševati, mar je to res ter kako to, da smo potem ponovno tu? Prvotni problem, s čim zapolniti čas, tako dobi še večjo težo. Je odgovornost ne le za uprizoritev, ampak tudi za prihod publike, res le na plečih avtorja, ali je odgovornost tudi na nas kot gledalcih, ki uprizoritev sploh omogočimo s svojim prihodom? Performerja tako mehko uvedeta pomen soodgovornosti, ne da bi nas kakorkoli vsilila v predstavo. Vanjo že vseskozi vstopamo s svojimi reakcijami, predvsem s smehom, s katerim jima odgovarjamo ter ju preko tega potrjujemo in spodbujamo. Skoraj karikiran prikaz te vzajemne učinkovitosti je prizor Ernesta in Milice. Preko uprizoritve tega fiktivnega odnosa oplajata naš dejanski odnos. Ključno je torej, da smo skupaj. Zdi se, da je na gledalcih predvsem, da ostajamo odprti ter sprejemajoči za njuno komiko ter bolj streznjene vsebinske momente, za katere pa bosta poskrbela nastopajoča. Tako si sama priskrbita tudi aplavz, ko nas preko ponavljajočih se prikazov ploskov naučita zaploskati.

Weis in Kaurin torej skozi celotno predstavo raziskujeta, kakšne forme odgovornosti zavzema ustvarjalec in kakšne publika. Hkrati smo kot gledalci direktno nagovorjeni, pa tudi tematizirani in tako celo uprizorjeni. Vseeno pa ne gre za resnobno predstavo, temveč ta ostaja v šaljivem ter lahnem vzdušju, kar na trenutke deluje skoraj ravnodušno do tem, ki se jih loteva, oziroma nam te podaja na bolj prebavljiv, s komiko okranjcljan način. Tu se razkriva prav ta soodgovornost publike – ali bomo pozorno brali predstavo ali pa se bomo prepustili smehu, in če slednje, nam bo to dovolj ali bomo segali dalje in iskali več?

Ploskati se je učila vajenka Siri.

vir slike: Moment Maribor Facebook (Andrej Firm)