Ena lutka, pet duš

Črnina. Izpraznjen oder. Nenadoma se na odru pojavi človeška lutka v naravni velikosti, ki teče. Beži. Kam? Pred kom? Kaj je tisto, kar oživlja lutko? Kaj je temeljna razlika med lutko in človeškim bitjem? Kaj je svobodna volja?  Kaj nas premika? To so le nekatera od vprašanj, ki si jih v predstavi Eh man hé, zastavlja španski kolektiv Zero en Conducta. Gostujoča uprizoritev je v Stari mestni elektrarni zaključila in zaokrožila letošnji Festival LUTKE, ki ga vsako drugo leto organizira Lutkovno gledališče Ljubljana. Kompanija Zero en conducta se je slovenski publiki s predstavo Zadnji Brigitin ples predstavila že na LUTKAH leta 2018. 

Naslov predstave Eh man hé je izraz ameriškega staroselskega ljudstva Šajenov in označuje ljudi, ki imajo več duš. Tako ima lutka Nolan pet duš - pet lutkarjev - ki jo s skupnimi močmi usmerjajo, oblikujejo, premikajo. To so Elena Lalucat, Amok Cor , Pino Steiner in Julieta Gascón ter Putxa. Slednja sta tudi avtorja koncepta in koreografa uprizoritve. Ti “duhovi” so oblečeni v črne kute, ki jim večino časa zastirajo obraz in s tem še bolj izničijo njihovo osebno identiteto, ki je le del lutkine celovite duše. Hkrati se, kot je v lutkovnem gledališču redna praksa, v črnem zlijejo z ozadjem in preusmerijo fokus na lutko. Lutkarji s petimi pari rok kontrolirajo vsak Nolanov pogled, tresljaj, vdih in izdih. Tako uspejo ustvariti pretresljivo realistično gibanje lutke, da pred nami resnično oživi.

Lutka in njene duše v predstavi nikoli ne spregovorijo. Edine besede, ki jih slišimo, pridejo iz ust obraza, ustvarjenega iz dlani nastopajočih. Obraz deluje kot nekakšen dobrodušen duh iz pravljic, dlani natančno sledijo besedam, dvigi obrvi in različni izrazi pa, čeprav je angleško besedilo predposneto, ustvarijo iluzijo dejanskega govora in magičnosti. Duh iz dlani zastavi publiki različna eksistencialna vprašanja ter med drugim poudari, da tisti, ki brezciljno teče, ostaja na mestu.  Kot Nolan, ki teče in teče, a se nikamor ne premakne. 

Pet nastopajočih je tudi pet Nolanovih demonov. Med njimi ves čas poteka dialog. Odzivajo se drug na drugega, a drug z drugim tudi manipulirajo. Tako je odnos med lutko in lutkarji dvosmeren. Na trenutke lutkarji upravljajo z lutko in spet drugič ona z njimi. Lutka deluje kot medij, prek katerega se odvija med lutkarji boj za prevlado in vsiljevanje gibanja. Situacija se še bolj zaplete, ko se Nolanu pridruži njegov manjši dvojnik. Oba sta bosonoga, na glavi imata modro čepico, oblečen moder kombinezon, čezenj pa nadet volnen brezrokavnik. Nastala sta pod rokami Mine Trapp. Mali in veliki Nolan se ne moreta načuditi drug drugemu. Mali Nolan pleza po velikem Nolanu in njegovih petih dušah, a njegov namen in odnos z velikim Nolanom ostaneta nekoliko nejasna. Poskuša se osvoboditi vpliva petih Nolanovih duš, najti svojo svobodno pot, a ugotovi, da je to nemogoče, da brez njih preprosto ne more obstajati. 

Med lutkama in lutkarji vlada sožitje, njihov odnos pa je nežen, ljubeč, občutljiv. A ne vedno. Pet duš, pet demonov, torej pet nastopajočih spravlja Nolana ob pamet. Ko je Nolan ujet v navidezno stekleno kletko, je prikazan temačen občutek ujetosti in nemoči. A lutkarji, ki so povzročitelji negativnih emocij in strahov lutke, so tudi njeni sotrpini. Z lutko, ki je, kakor ljudje, sama sebi največji mučitelj, se lahko vsak gledalec poistoveti. Ustvarjalci metaforično  zelo učinkovito prikažejo široko paleto občutij, osebnih stisk in situacij. 

Podnaslov predstave - Mehaničnost duše - lahko razumemo kot kompleksnost in neprestano delovanje petih duš, ki upravljajo z lutko, ki so njena srž. Brez duše je lutka samo lutka in človek brez duše ni človek. Nobena duša pa ni nepokvarljiv stroj. Duša je lahko zlomljena, poškodovana ali pa samo opraskana, to pa se odraža kot duševna motnja. Le-te so včasih popolnoma nepojasnljive, nerazumljive in celo neozdravljive, včasih pa duša potrebuje le malo olja in njen mehanizem je kmalu že v polnem zagonu. V predstavi duševne motnje lahko prepoznamo in interpretiramo skozi občutke anksioznosti, otožnosti, izoliranosti, ki jih doživlja Nolan in z njim občinstvo. 

Kljub resnim temam, ki jih obravnava predstava Eh man hé, nikoli ne izpade zateženo ali morbidno. Nolanovo iskanje človečnosti je prepredeno s komičnimi elementi. Med drugim mu dva lutkarja odtrgata roke in jih namestita na tretjega lutkarja, ta pa jih v koreografiji uporabi namesto svojih oziroma kot njihov podaljšek. Vse negativne emocije imajo svoj protipol in tudi po najtemnejših trenutkih vedno posije sonce, no, malo močnejši reflektor. Ravno oblikovanje luči je bilo ključno pri ustvarjanju atmosfere. Snopi svetlobe so poudarjali čustveno stanje lutke in pomagali graditi dramaturgijo predstave.  

Lutkovno gledališče je bilo v predstavi močno prepleteno s fizičnim gledališčem, pantomimo in plesom. Nastopajoči so pokazali popolno usklajenost in precizno obvladovanje tako lastnih kot lutkovnih teles. Formirali so različne telesne skulpture, zaplesali v duetu, nekateri pa so izstopali tudi z akrobatskimi elementi. Igra s hitrostjo gibanja in različnimi ritmi je predstavo naredila razgibano in niti za hip dolgočasno. Veliki oder Stare elektrarne tako kljub temu, da je bil izpraznjen, ni bil nikoli prazen. Igralci so ga uspeli v celoti izkoristiti in napolniti z močno prezenco. 

Ob besedah “lutkovno gledališče” večinoma še vedno najprej pomislimo predvsem na predstave za otroke, a so lutke orodje, ki ga lahko spretne roke izkoristijo za osvetlitev sveta okoli nas v povsem novi luči, v kateri lahko uživa občinstvo vseh starosti. Lutke ves čas ustvarjajo potujitveni efekt, saj se ves čas zavedaš in vidiš, kako lutko upravlja lutkar, a se vseeno pustiš očarati z iluzijo. Kolektiv Zero en Conducta je v enourni predstavi Eh man hé občinstvu ponudil tehten razmislek o najglobljih kotičkih duše.