Gibanica 2015

Ponovno smo se najedli plesnih predstav, ponujenih na krožniku bienalnega prereza slovenske sodobne plesne umetnosti. Na zaključni prireditvi tridnevnega festivala, ki je postregla s podelitvijo nagrad, smo sicer lahko jedli še marsikaj drugega, tudi klobase. Poleg trinajstih odplesanih in uprizorjenih predstav se je letošnja Gibanica, katere selektorsko ekipo so sestavljali Nina Meško, Iva Nerina Sibila in Marc Olive Lopez, posvetila še Kseniji Hribar, v spremljevalnem programu pa s posebno diskusijsko metodo Bojane Kunst in Paule Caspao razmišljala o koreografskih praksah. Tem se bo sicer v celoti posvetil naslednji mesečnik Teritorija teatra, današnja kritiška rubrika Teatra v eter pa bo praskala po nekaterih generalnih linijah na Gibanici predstavljenega arhiva sodobne plesne umetnosti. To so predvsem dualizmi ples–produkcijski pogoji, ples–govor in ples–glasba.

Vsakič znova nas preseneti, da se tako bogat program na Gibanici razvrsti v tako kratkem času. To mu narekujejo materialne okoliščine in položaj, ki ga zaseda sodobni ples v umetniški produkciji pri nas. Ta se tako na mnogih mestih manifestira v predstavah. Še najbolj pa z obema plesnima dogodkoma Jurija Konjarja, sicer dobitnika nagrade Ksenije Hribar za najboljšega plesalca, in sola Kaj če? Maje Delak.

Konjar je dobesedni, lahko bi rekli tudi obsedeni plesni nomad, njegovega koreografskega gibanja ne moremo ločiti od rezidenčnega, torej nenehnega potovanja in menjavanja prostorskega ter eksistencialnega konteksta. To se kaže tako v plesnem solu Za Juliana Mer-Khamisa kot v duetu V iskanju mirovanja. Na eni strani vprašanje širšega družbenega učinka plesa, izhajajoče iz dela z različnimi lokalnimi skupnostmi, na drugi pa vprašanje stalnosti z metodo improvizacije z različnimi rezidenčnimi sodelavci.

                                                                                                                                      Jurij Konjar

Rezidence niso izbira, temveč prisila, ki izhaja iz pogojev dela; toda zdi se, da je edina Konjarjeva prisila – ples. Telo mora plesati, toda da bi plesalo, se mora vprašati, zakaj pleše. Konjar odgovarja s samorefleksivnim diskurzivnim vsadkom, ki je hkrati podoben, a tudi različen od samorefleksivnega momenta Maje Delak. Tako v predstavi Za Juliana Mer-Khama Konjar svojo izkušnjo začasnega bivanja v tujini pripoveduje kar med plesom. V pripovedi, ki je polna detajlnih opisov njegovega vsakdana, se kaže tudi razočaranost nad položajem sodobnega plesa. Konjar resignirano ugotavlja, da ne more biti aktivno udeležen v demonstracijah v Ljubljani, saj dela ulično predstavo v Atenah. Nemoč, v katero ga je pahnil sistem, mu kljub temu, da lahko počne to, kar rad počne, onemogoča, da bi deloval v dobro skupnosti, kot bi si želel. Konjar nemočno ugotavlja, da si zaman prizadeva iskati možnosti trajnostnih sprememb v družbi. Z osebno zgodbo pripoveduje o umetniku, ki je razpet med delom za skupnost in delom zase.

Medtem ko skuša Konjar zgolj “fenomenološko” zgrabiti pravkar realizirane gibe ali nasprotno skonstruirati naracijo, ki je pravzaprav kontekstualni suplement njegovih plesnih potez, se tematike ontološke prekarnosti vsakega življenja Maja Delak loteva na drugačen način. Prav tako kot Konjar pripoveduje osebno pripoved, le da se na biopolitični ustroj sodobne subjektivitete nanaša bolj eksplicitno, skozi probleme starajočega telesa, spolne razlike, eksistencialne izbire in produkcijskih pogojev. Jasno da vedeti, da njeno telo ni plastično, kot bi si želel sistem. S to ugotovitvijo se vse začne krušiti. Sledi vrsta stavkov samoobtoževanja, kritike, strahu in jeze.

                                                                                                                                       Maja Delak

S tovrstno diskurzivno metodo Konjar in Delak odpreta procesualnost same plesne produkcije; z izjavo naredita razpoko v vidnem, skozi katero se uprizarjajo produkcijski pogoji sodobnega plesa in umetnosti nasploh. To so prekarni, nomadski, projektni, razpisni pogoji. Seveda produkcije tu ne gre razumeti striktno ekonomsko, marveč neekonomistično. Ekonomske produkcije ne moremo ločiti od produkcije subjektivitete, v našem primeru plesne subjektivitete, ali obratno, produkcije subjektivitete ne moremo ločiti od ekonomske produkcije. Delo in delo na sebi sta zamešana pojma, kot zna pripomniti Maurizio Lazzarato. To je vsaj s te pomembne sodobnoplesne perspektive tudi osrednje torišče omenjenih del.

Zgovorno je tudi torišče podeljenih nagrad oziroma dejstvo, da je obe nagradi Gibanice, nagrado občinstva in nagrado mednarodne žirije v sestavi Paole Caspao, Jane Jevtović in Yvonne Kreuzmannove, dobila predstava, ki je od vseh uvrščenih plesna na najbolj posreden način – Okus tišine vedno odmeva avtorice Irene Tomažin. Med dobršno bero po načinu performativnih del, ki somatske potenciale uporabljajo kot pomembno sredstvo izraza, in mnogimi sodobno plesnimi deli v ožjem smislu, ki večino svojega materiala gradijo z raziskovanjem gibanja teles v prostoru in njihovim komponiranjem, je Okus tišine nemara resda najbolj izstopajoča predstava.

                                                                                                                                       Irena Tomažin

Predvsem predstava Irene Tomažin telesa ne esencializira v njegovi čisti nemi prisotnosti. Glas ne nastopa kot nekaj plesnemu telesu vzporednega, kot se to zgodi pri Konjarjevem simultanem plesu in pripovedovanju. Glas se niti ne pojavlja kot medij posrednika, bergla za vsebinski prenos sporočila, kakor je to nemalokrat pri predstavah, ki delujejo v t. i. »performativnem modusu« in zato često zapadejo v ilustrativnost. Glas pri Ireni Tomažin podaljšuje telo v prostor, ga odreši njegove nemosti, a mu hkrati ne odvzema telesne prisotnosti z vdorom dominirajočega znaka. Ta linija pobega je pomembna ravno zato, ker reartikulira samo polje plesa. Hkrati, ko od njega beži, ga tudi vleče za sabo in tako razširja. Iz dejstva, da je bila predstava nagrajena z obema nagradama, je očividno, da ples ne potrebuje strogih kategorij, ki ga zamejujejo, ampak iskrenost in pogum za prestop iz okvirov žanra, da bi se le-ta ponovno osmislil.

Nagrade Gibanice 2015:

- najboljša predstava po izboru strokovne žirije: Irena Tomažin - Okus tišine vedno odmeva

- najboljša predstava po izbiri občinstva: Irena Tomažin - Okus tišine vedno odmeva

Nagrade Ksenije Hribar 2015:

- nagrada za življenjsko delo: Mateja Bučar

- koreograf/avtor: Andreja Rauch Podrzavnik

- pedagog: kolektiv pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL)

- oblikovalec zvoka: Tomaž Grom

- oblikovalec luči: Luka Curk

- kritik/teoretik/dramaturg: Jasmina Založnik

- producent: Petra Hazabent