Glagol nastajanja

Kako bolje kot s sodelovanjem osmih plesalk in koreografinj prikazati raziskovalni in pustolovski duh Nomadske plesne akademije Hrvaške? Nomadska akademija Hrvaške, del regionalne Nomadske akademije, povezuje samostojne ustvarjalce in organizacije s področja sodobnega plesa. Predstava, ki smo si jo 16. novembra ogledali v prenovljenih prostorih zagrebškega Plesnega centra TALA, nosi naslov Predstava koja nastaje.

Kot namiguje naslov predstave, plesalke v njej raziskujejo princip nastajanja. Ob naslovu velja poudariti, da koreografija ne daje občutka nedokončanosti. Nasprotno, celotna koreografija, ki jo skupinsko podpisujejo izvajalke, je v svoji izvedbeni dramaturgiji zelo dosledna. Motiv nastajanja ni zgolj vsebinsko vprašanje, ki bi nam ga izvajalke predstavljale, temveč je globoko vkomponiran tako v posamezne gibe kot tudi v večje segmente koreografije.

Na oder najprej pride plesalka v modrih hlačah in svetlejši modri majici in pred sabo po diagonali odra potiska kartonasto škatlo. Ustavi se nekje na tri četrt poti, škatlo odpre in iz nje vzame ravno krojeno bombažno jakno. S pogledi preverja, kje je tista prava točka, in nato jakno v obliki spirale položi na tla. Prvi sledi druga jakna. A pri odlaganju te plesalka spiralno gibanje po malem že prevzema tudi s svojim telesom. In tako se vsakdanji gib z vsako jakno bolj spreminja v plesnega. Na odru pa se pojavljajo kupčki bež, rjavih, olivnih in delavsko modrih jaken.

Na odru se prvi postopoma pridružujejo še ostale plesalke, ki v medsebojni stik vstopajo predvsem preko jaken. Te premeščajo, jih obešajo na zid, se z njimi igrajo. Uvod se tako prelevi v postopno grajenje specifičnega sveta, v katerem plesalke živijo skupaj in se druga druge zavedajo, a vsaka ohranja svojo samostojnost. Nastopajoče so oblečene v zemeljske in modre odtenke oblačil, podobne barvam jaken, kar v beli dvorani, nastali v prostorih bivše tovarne Katran, gradi umirjeno vizualno podobo. V izjemno vešče izpeljani sekvenci prve tri plesalke na odru stopijo tudi v neposredni stik. Dve plesalki se poigravata, manipulirata, prenašata in vlečeta telo tretje, ki je ravno prav gibko, da koreografija deluje kot nekakšno valovanje.

Ob strani odra, čisto blizu publike, stojita tudi stol in mikrofon. Elementa ostaneta praktično neopažena, dokler se jima ne približa ena od plesalk, ki je ravnokar vstopila v prostor. Akustika v dvorani gledalki ne dela usluge, a vendar uspe odmevom navkljub ugotoviti, da plesalka predstavlja kontekst predstave. Pove, koliko je nastopajočih, tako da lahko publika hitro prešteje in ugotovi, da do končne številke manjkata še dve plesalki. Poudari, da je to prva uprizoritev na odru prenovljenega Plesnega centra TALA, in pove še nekaj o tovarniški preteklosti dvorane. Porodi se ideja, da jakne morda namigujejo na delavski kontekst prostora. Ta povezava sicer ni nikdar jasno izrečena, tako da ostaja zgolj na ravni gledalkine potencialne asociacije. Sicer pa besedno ozaveščanje prostora vendarle pridoda k raziskovalni naravi predstave, v kateri je vsak detajl, gib ali informacija lahko začetek nove gibalne stvaritve.

Koreografijo sestavljajo sekvence, ki se prelivajo druga v drugo. Nekatere so usmerjene na skupinsko, čeprav nikoli sinhronizirano akcijo, druge na samostojno raziskovanje gibov in prostora v nekakšnem urejenem kaosu. Zdi se, kot bi se pred nami kazale različne variacije gibov na izhodiščno tematiko oziroma igro. Plesalke gradijo svoj lastni izraz, ki pa vedno ostaja v okvirih sodobnega plesa, kar daje predstavi trdno estetsko enotnost. Kljub temu da so posamezni deli predstave vezani na glasbeno spremljavo, nimajo ostrih začetkov ali koncev, tako da celotna koreografija deluje fluidno. V osnovi izgradnja sekvenc sledi mikrodramaturgiji nastajanja. Vzpostavi se gib ali način gibanja, ki sam po sebi ni nič posebnega, a se ta motiv nato prelevi v pravilo igre prihajajoče sekvence. Tako se začetna pobuda prek svojih različic razširi in razplasti v skupinsko akcijo, dokler se ne pojavi nova pobuda.

Predstava najbolj uspeva, ko plesalke stopajo v stik druga z drugo. Naj bo to igra vlečenja jaken ali tehnika kontaktne improvizacije, s katero plesalke raziskujejo gibanje teles v stiku, iskanje ravnovesja med njimi in medsebojno prenašanje teže telesa. V kontaktu med plesalkami se različni gibalni principi izvajalk in njihova različna telesa različnih generacij uspejo povezati v heterogeno skupnost. Po drugi strani so sekvence, v katerih plesalke na videz plešejo vsaka zase, sicer vizualno zanimive in omogočajo vpogled v samostojna gibanja vsake od umetnic, a se zdi razporeditev moči in pozornosti nekoliko neuravnovešena. Kljub nakazanemu principu, da plesalke raziskujejo celoten prostor in nimajo vsaka svojega kotička za ples, se nekatere vendarle zgostijo v ospredje, druge pa večino časa ostajajo v ozadju odra, kar otežuje potencialno enakomerno razporejanje gledalkine pozornosti.

Predstavo gotovo odlikuje tehnična dovršenost, ki omogoča, da se plesalke resnično razigrajo in ustvarjajo eksperimentalni prostor, ki verjetno izhaja že iz procesa ustvarjanja predstave. Izpostavimo sekvenco, v kateri se šest plesalk v ospredju gibalno poigrava z verigo za rokave skupaj zvezanih jaken, medtem ko Larisa Lipovac Navojec v ozadju z občutkom za duhovitost v kartonasto škatlo prenaša in zlaga svojo kolegico. Predstava se zaključi z oddaljeno variacijo motiva iz začetka. Plesalke si jakne vlečejo čez obraze, noge, roke, vse bolj se prepletajo tudi med seboj, dokler si s krožnimi gibi telesa vsaka svoje jakne končno ne obleče, kot je prav. Zdi se, da med predstavo ni nastajala le predstava sama, temveč tudi skupnost izvajalk.

Še najbolj v nastajanju pa se zdi priklon, ko plesalke, tako da publika ne ve točno, ali je to še uradni del predstave, z različnimi načini oblačenja jakne uprizorijo mini modno revijo. To bi bilo verjetno moteče, če si plesalke v dobri uri predstave ne bi že pridobile naše privolitve in se nam prikupile s svojo simpatičnostjo v sproščenem raziskovalnem, a plesno dovršenem delu.