Gledališče kot vaja za revolucijo

Pri založbi Maska je prejšnji teden izšel zbornik z naslovom Praznovanje možnosti transformacije, ki govori o teoriji in praksi gledališča zatiranih. Metode takšnega gledališča vedno težijo k družbenim spremembam na bolje. Po svetu jih aktivisti in umetniki uporabljajo že več kot 50 let, pri nas pa je zadeva dokaj nova, a zelo živa, če na tem mestu omenimo samo projekt Globalna SOFA, KUD Transformator in inštitut Ekvilib.

Utemeljitelj poetike gledališča zatiranih je umetniški aktivist, Južnoameričan Augusto Boal, ki je verjel, da je gledališka praksa lahko dobra vaja za revolucijo. Da bi se to lahko uresničilo, se mora dosledno in dokončno porušiti meja med gledalci in igralci. Drugače povedano, vsak gledalec mora imeti možnost, da lahko postane igralec in obratno. Glavni cilj takšnega gledališča je spremeniti gledalce, ki so prej le pasivno opazovali, v aktivne protagoniste, ki lahko po svoji volji vplivajo na potek dramatičnega dejanja.  

Če bi citirali Brechta, bi Boalu lahko ugovarjali, da gledalec ni nujno pasiven, če samo sedi in s čutili spremlja dogajanje na odru, saj pri tem lahko aktivno sodeluje tudi s svojim kritičnim razmislekom. Pustimo ob strani buržoazna gledališča, ki so namenjena zgolj zabavi. A če je gledališka uprizoritev primerno idejno koncipirana, gledalcu omogoča, da do nje ohranja distanco in tako lahko oblikuje lastno kritično stališče. Vse lepo in prav, bi odgovoril Boal. Ampak gledališče gre lahko še korak dlje.

Boal zagovarja trditev, da se tudi Brechtov potujitveni učinek ne more izogniti katarzičnim posledicam na odru, ki prispevajo k prelaganju iniciative za spremembe z gledalcev na igralce. Gledalec mora sam stopiti v akcijo na način, da uporabi svoje telo in duha. Mora se fizično podati v gledališki prostor. Le tako se lahko dodatno usposobi za morebitno pravo akcijo zunaj gledališke fikcije. Poudariti je treba Boalovo misel, da gledališče samo ne more biti revolucionarno, lahko pa pomaga ustvarjati potencialne revolucionarne subjekte.

Dodajmo še nekaj opomb k pojmu zatiranja. Koga nagovarja gledališče zatiranih? Kdo so zatirani in kdo zatiralci? Skupine zatiranih so lahko med seboj zelo različne. Julian Boal, sin Augusta Boala, kot primer navaja delavce brez ustreznih pravic, homoseksualce, ženske na splošno, kolonializirane kulture  itd. Vsem pa je skupno to, da se na njihov račun okorišča neka druga družbena skupina, ki jo lahko označimo za zatiralsko. Na primer lastniki produkcijskih sredstev, homofobi, patriarhalni moški, kolonizatorske kulture, itd.

Ko je Augusto Boal v 60. in 70. letih kot gledališki pedagog delal s konkretnimi zatiranimi skupinami v Peruju, so se skozi proces dela začeli kazati njihovi lokalni družbeni problemi, kot so pomanjkanje pitne vode, neustrezen izobraževalni sistem, brutalno izkoriščanje delavcev v neki ribarnici itd., ki pa so vsi strukturno izhajali iz globalnih politično-ekonomskih sistemov. Vprašanje, ki se ob tem pojavi, se nanaša na aktualni slovenski politični čas in prostor. Kdo so v Sloveniji zatirani in kdo zatiralci? O tem je spregovorila tudi urednica zbornika, Dragana Alfirević:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v celotnem posnetku oddaje

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Nedvomno so pri nas zatirani vsi ljudje, ki trpijo lakoto in pomanjkanje zaradi uničevanja socialne države, s katerim se rešuje  nesposobnost in skorumpiranost političnih ter finančnih elit. Tu je pozicija izkoriščevalcev in izkoriščanih jasna. Tako zelo jasna, da so se izkoriščani dvignili v upor z glasnimi in legitimnimi zahtevami. Imamo pa tudi bolj zapletene situacije. Nek povprečen slovenski pripadnik srednjega razreda, ki si s svojimi dohodki lahko privošči dokaj avtonomno potrošniško izbiro, lahko uživa v privilegiju kupovanja poceni izdelkov. Ti izdelki, ali pa vsaj surovine za predelavo, velikokrat prihajajo iz delov sveta, kjer delavci za sindikate in pravice še slišali niso. Morda bi bilo s pomočjo praks gledališča zatiranih vredno raziskati, ali smo potrošniki v takih primerih pripadniki neke večje skupine zatiralcev, ki izkorišča dejstvo, da nekje nekdo dela močno pod ceno. Ali pa smo tudi potrošniki v resnici zmanipulirani in izkoriščani s strani velikih korporacij, ki si ustvarjajo bajne dobičke?

Gledališče zatiranih poskuša misliti probleme v širokih družbenih okvirih oziroma dispozitivih. Ključno pri tem je, da v ustvarjanju fiktivnih prizorov, ki temeljijo na resničnih problemih, aktivno sodelujejo vsi udeleženci. Ko gledalec igralec aktivno vstopa v proces gledališke improvizacije, s tem spreminja in kritično vrednoti svoje lastne vzorce obnašanja in razmišljanja, hkrati pa izkusi, na kakšen način lahko njegov vložek dejansko vpliva na potek družbenih dogodkov. Enkrat samo na odru, drugič pa že na ulici.

V duhu poetike gledališča zatiranih vas k aktivnemu komentiranju, spreminjanju ali nadaljevanju debate vabi Tjaša Mislej.