GOLAŽ NAŠE KRIVDE

Vprašanje, kaj se je okoli prazničnih dni dogajalo v Novi pošti, terja odgovor z uverturo, ki se bo najprej zavrtela okoli opisa specifičnosti žanra bralne uprizoritve z naslovom Vse se je začelo z golažem iz zajčkov in njene hibridne manifestacije. Drama, ki jo je dramaturginja in študentka scenaristike Varja Hrvatin napisala v okviru delavnic dramske pisave Vzkrik, se namreč giblje med mejama dramskega gledališča in literature, naseli pa se nekje vmes. Zaradi avtentične forme namreč presega klasične rigidne definicije ter sega vse tja do dogodka, ki smo mu lahko bili priča prejšnji teden.

Seveda predstava v maniri sodobnega teatra zahteva gledalčevo participacijo. A tokrat smo gledalke in gledalci predvsem določevalci poteka zgodbe, saj smo s svojimi pametnimi telefoni potisnjeni v prostor, v katerem s skeniranjem QR kode dostopamo do zvočne datoteke z avtoričinim tekstom. Določevalke tekst poslušamo, nato pa se odločamo, katero kodo bomo skenirale v naslednjem koraku. Vsak zase torej piše svoje zaporedje zgodbe. Ob poslušanju glasov Katarine Stegnar, Lare Vouk in Tinesa Špika pa nas spremlja še močan vonj po golažu, po mesni brozgi, ki brbota poleg puhastega belega zajčka. Prostor, ki je naseljen tudi z računalniškimi ekrani in video projekcijo Petra Perunovića, na katerih vidimo portrete Varje Hrvatin, v odsotnosti igralcev in igralk ustvarja posebno estetsko atmosfero. Ta v dialog nasprotja postavlja hladno izčiščenost tehnologije ter mehko tihožitje golaža in gledališkega zajčka Chou Chou Novakovskega.

Bralno uprizoritev oziroma bolje rečeno performans je režirala Eva Kokalj, ki je telesno prezenco igralcev in igralk nadomestila z ekstazo stvari. Udeležencem so skupni zgolj prostor, časovna omejenost in seveda predhodna odločitev za vstop v gledališko dvorano. A skupno raziskovanje prostora poteka na popolnoma individualni ravni. Posameznice smo zatopljene v lasten potek zgodbe, v lastno odločitev, tako da se kolektivno izkustvo razprši v množico posameznih doživetij. Eva Kokalj je tekst na papirju uspešno prevedla v skupinski dogodek, ki za svojo realizacijo ni potreboval igralčeve telesnosti, temveč je s pomočjo tehnologije zaživel v povsem novi luči. Tekst sam je namreč zahteval zgolj del posameznikove participacije, nekatere individualne odločitve torej, vse drugo pa je še vedno ostajalo v strogi določenosti avtoričine že zapisane zgodbe, četudi je ta razpolagala s tremi različnimi začetki in konci ter drugimi vmesnimi permutacijami. 

Sicer pa je tekst, ki smo ga s skeniranjem QR kod in sprehajanjem po dvorani postopoma odkrivale, skoraj popolnoma avtobiografski. Postavljeni smo v nenavadno vozlišče med tem, kaj hočemo od zgodbe sami, kako se z avtoričino zgodbo lahko osebno identificiramo ter jo sami razpletamo, in tem, v kolikšni meri nam je ta zgodba že preddana v svoji zaokroženosti. Priča smo življenju Varje Hrvatin, priča smo njeni izpovedi, priča njenim podobam na video projekciji, priča njeni prezenci v prostoru samem, ko stopi do lonca z golažem in si postreže. In Hrvatin je kriva, da poslušamo njeno izpoved, kriva, ker ne je, kriva, ker se je odločila za študij humanistike, kriva, ker se je sama odločila, da bo prevzela krivdo. Čeprav je vse nekako počela po svoji vesti. Tekst v svoji idejni zasnovi spomni na nek kader v filmu Ne bom več luzerka, na kader, v katerem glavna junakinja ob kolesu stopa čez most in reče, da je bila celo življenje pridna, zdaj pa je kaznovana z brezposelnostjo. Je sama kriva, da je šla študirat humanistiko namesto naravoslovja?

Varja Hrvatin piše o krivdi, čez svoje življenje prilepi oznako KRIVA SEM. Seveda avtorica ni brezmadežna ali kriva po krivici, a odločitve, ki jih je skozi življenje sprejela, se sploh ne zdijo sporne, temveč logične odločitve pripadnice generacije, ki stopa na trg dela in se hkrati bojuje s preseganjem svojega podaljšanega otroštva. Najlažje je kriviti družbo, najlažje je namreč reči, da so drugi krivi, zaslišimo glas na slušalkah. A individualizacija krivde, ki jo Hrvatin sprejme na svoja pleča, korenini v njeni narcisoidnosti, pravzaprav zelo poznani narcisoidnosti vseh nas. Vsiljena je namreč z logiko, ki trdi, da smo za svoja dejanja popolnoma odgovorni sami, odgovorni za vse svoje neuspehe, kot samotni otok, izoliran od sil zgodovine, države in družbe, v kateri smo rojeni in vzgojeni.

Narcizem tega participatornega avtobiografskega dogodka se kaže kot simptom naše generacije. Seveda uprizoritev v nekaterih elementih polemizira dejanja, ki v človeku povzročajo sram. A do izraza je najbolj prišel primer posameznice, umetnice, ki kljub temu, da vseskozi dela tisto, kar se zdi prav - ko se na primer odloči za umetnost, čeprav je današnji čas temu popolnoma nenaklonjen - občuti krivdo. Krivdo, ker na koncu koncev ni dovolj produktivna, pridna ali delavna … Ta krivda ne korenini v osebni etiki ali v krščansko privzgojeni slabi vesti, na kar morda sprva pomislimo, temveč v tem, da se rojeva kot bojno polje med vsiljeno logiko nenehnega produciranja in da se umetnost temu vseskozi upira. Iz tega bojnega polja se rodi narcisizem, Varja Hrvatin pa ga z Evo Kokalj transformira v performans. Iz narcisoidnega značaja vzpostavlja nekatere točke univerzalnega, s katerimi se lahko poistoveti skorajda vsak. In tudi soustvarjalci, gledalke oziroma odločevalke smo v narcistični maniri prepričani, da brez našega klikanja na QR kode tega dogodka ne bi bilo.

A čeprav se performans razpleta okoli krivde, nas postavlja v vlogo odločevalke in zahteva individualno izkušnjo, jo ravno s tem, da se dogaja kot umetniška manifestacija, že presega. Avtorica krivde ne preloži na koga drugega, temveč jo zariše vase, nato pa jo transformira v umetniško delo. S tem, da se znajdemo v Novi pošti, je že določeno, da mi sami nismo ničesar zajebali, smo pa kot posamezniki prisiljeni biti del množice, v kateri sprejemamo boljše ali slabše odločitve. Boljše in slabše začetke in konce. In permutacije vmes. Ker konec koncev, kot se izrazi Eva Kokalj v tekstu o predstavi: »Vsak je sam in hkrati z vsemi ostalimi v isti zgodbi.« V istem golažu, pravzaprav.