HAHAHAKONEC

Napovedujemo, da bo Zemljo kmalu zadel METEOR! Pozabite vse, kar ste počeli, in izkoristite zadnje trenutke vaših življenj, pojdite v Gardaland, še zadnjič se napijte ali karkoli bi pač radi storili ob koncu sveta.

To je bila seveda šala. Vendar pa je to usoda, s katero so soočeni liki v predstavi Te igre bo konec, ki smo si jo zadnje tedne lahko ogledali v Mali Drami. V njej spočetka spremljamo tri like, Jakoba, Krištofa in Menzo, ki jih upodobijo Janez Škof, Branko Šturbej in Barbara Cerar. Pogovarjajo se o meteoritu, ki naj bi čez eno leto trčil na Zemljo. Toda liki, namesto da bi užili zadnje trenutke življenja, posedajo v krčmi. Bližajoči se konec človeštva vzbuja debate o smislu bivanja. Liki postopoma razpadajo, njihov žalosten propad pa je prikazan skozi prizmo komedije in namesto solz in groze v očeh gledalcev neustavljiv smeh preglasi kar nekaj replik. 

Preden se vprašamo, kakšen odgovor na uprizoritev je gledalčev smeh, se potopimo v to apokaliptično krčmo iz glave Matjaža Zupančiča, režiserja in avtorja drame. To gotovo ne bo težko, saj je krčma Rajski vrt vse, kar je na odru. Toda kljub veličini točilnega pulta, speljanega čez celoten prostor, tako scenografija kot sama igra ostajata presenetljivo razgibani. Naprej spoznamo točajko Menzo in njena redna gosta Krištofa in Jakoba. Potem pa z minimalističnimi, vendar premišljenimi vstopi drug za drugim prihajajo novi gostje. Čeprav so vsi novi obiskovalci popolni čudaki, prispejo v krčmo povsem realno, popačenost pa se začne šele pri besedi, tako na igralski ravni – v dikciji, kot tudi pri vsebini povedanega. Prav vsakemu uspe razložiti svoje namere, pri čemer je vidno izkoriščen odrski čas, saj vsaka predstavitev in razvoj lika trajata, vse dokler se novega gosta ne navadimo. Liki se sprašujejo o koncu in o svojih vseprisotnih težavah, kot so na primer izguba ljubljene osebe, dolžnosti do drugih in pomanjkanje denarja. Teh ogromnih problemov pa ne more odgnati niti grožnja bližajočega se meteorja. Njihov skupni razkroj poleg teksta, ki očitno meri v pogubo, podprejo konveksna in konkavna ogledala na levi in desni strani ob straneh odra, ki iz človeških podob likov ustvarjajo absurdne slike. 

Ti bizarni odsevi v ogledalih poudarijo ekspresivno igro. Igralci preigravajo svoje karakterje, igrajo se in pred nas postavljajo karikature. Z uprizarjanjem meta likov nam igralci in igralke odlično orišejo občutek, ki ga komedija želi prikazati. To je občutek konca in vsega, kar pride z njim. Vse pa ne ostane pri obžalovanju in strahu, Zupančič gre namreč v sporočilnosti dlje in se dotakne kar nekaj družbenih stereotipov in skozi njihovo problematizacijo nakaže, da so sokrivi za razpad sistema. Liki že s svojimi absurdnimi imeni kažejo, da so karikirani, izmišljeni. S svojim fikcijskim bitjem tako še lažje predajajo močna, resnična sporočila, nekaj povsem kontrastnega temu, kar so – norci. Doroteja Teja, ki jo upodobi Saša Mihelčič, urejena in lično oblečena sramežljiva dama, na primer razkriva problematiko ženske v zakonu. Neznancem prizna, da ne želi spati s svojim možem, njim pa se takšna naloga zdi precej logična in v zakonu obvezna. To nam vzbudi refleksijo, kakšen je trenuten položaj ženske v družbi – na žalost še vedno neenakopraven in zasičen s samoumevnostjo, da se ženska podreja pričakovanjem moških. Anos Drei, ki ga igra Valter Dragan, je trgovec in težak, ki nikoli ne utihne, prodaja čisto vse, kar lahko, tako zavzeto, da začne prodajati še vstopnice za nebeški raj. S tem avtor parodira logiko trga v skladu z maksimo, da si je lažje zamisliti konec sveta kot konec kapitalizma, ki nas požira s potrebo po kupovanju vedno novih in novih proizvodov. Strultz Čibutkin, ki ga utelesi Boris Mihalj, pa odpira problem lastništva, zemljiških knjig, ki so zastarele in ne hranijo resničnih podatkov. Natakarici Menzi želi zaseči in podreti lokal, ker trdi, da v skladu z dokumenti sploh ne obstaja.

Vsekakor ne smemo izpustiti stereotipa moškega, ki se želi maščevati ženi, ker ga je pustila za drugega. Protagonista Jakoba v izdelani igri Janeza Škofa tako na odru beremo kot manifestacijo v družbi še vedno prisotne moške agresije, ki normalizira maščevanje ženski, ki si ne želi več odnosa z njim. Vsi ti stereotipi zaradi jasnosti teksta in prepričljivosti igralskega karikiranja pridejo do gledalca. Zato lahko rečemo, da do tega trenutka predstavi uspe nasloviti in do konca razdelati vse podane stereotipe. Potem pa igra začne drveti proti koncu.

Besedo drveti vzemite dobesedno, saj ritmično strukturo zgodbe, ki lepo teče, prekine lik Smrti. Ta je sicer izredno zanimivo vpeljan, saj je Smrt likinja kot vsi ostali, predstavljena kot gostja krčme. Enako naroči svojo pijačo, kozarec arhivskega viskija, ki ga mora točajka zmeraj znova polniti. Igralsko se Marjana Brecelj izkaže kot premišljena v mimiki, subtilna v gibu in prepričljiva v komičnem času. Vendar s prihodom gospe Smrt v igro vstopi tudi neustavljiva težnja po zaključku predstave, saj se začne »tek na kratke proge« in konec igre nam je po hitrem postopku serviran brez kakršnegakoli končnega sklepa. Na tej točki se zato v gledalčevo glavo naseli zmedenost in v prevodu iz odra do publike se izgubi razlog, zakaj sploh pride do konca igre.

Nadrealistične slike Dalíja in De Chirica na oknu krčme in pesem, katere refren ponavlja »This is the end« in jo poslušamo skozi celotno uprizoritev, ponujajo veliko prostora za interpretacijo. Te podobe in glasbo lahko namreč razumemo kot element za ustvarjanje zatohlega ozračja brezizhodnega življenja. Ali pa ravno obratno, edini možni izhod, odgovor, da je rešitev v umetnosti. Toda prav zaradi tega drvenja proti sklepu namesto globljega pojmovanja le utemeljijo rezultat, da ob ugasnitvi luči vemo zgolj to, kar smo vedeli že v samem začetku – te igre bo konec. Četudi gledalec lahko razume takšen izid kot dejstvo, da odgovora ni in tako ni več upanja za človeštvo, je sklenitev napete zgodbe po hitrem postopku velika škoda. Rešitve morda res ni, toda občinstvo ob tem dejstvu ni emocionalno premaknjeno, saj ga ustvarjalci niso ranili, marveč so mu kar naravnost povedali, da ga mora boleti. Vendar boleti nas ne more, če nam ne ustvarijo rane ali pa si ne vzamejo dovolj časa, da bi nas vsaj uspeli prepričati, da je bolečina resnična, kljub temu da ne občutimo rane. Tako je konec igre sporočilno veliko šibkejši kot sama predstava.

Sedaj ko smo se sprehodili čez predstavo, se lahko končno dotaknemo odzivov ali z drugo besedo neustavljivega smeha občinstva. Najprej je treba izpostaviti, da tolikšne prisotnosti smeha v Slovenskem narodnem gledališču Drama pisoča še ni slišala, čeprav vanjo kar pogosto zahaja. Pisoča lahko celo reče, da je bilo to prvič po kar nekaj sezonah, ko se je iz srca nasmejala v slovenski institucionalni gledališki sceni. Komedija je torej delno dosegla svoj namen. Bila je smešna. Že s tem se dvigne nad mnogotere uprizoritve komedij, ki so poskušale biti smešne z metanjem šal, namesto da bi humor vmestile v karakterizacijo likov. Vse možnosti za smeh so torej gotovo izkoriščene v predstavi, o kateri govorimo. Vendar komedija doseže svoj namen, ko po prvi reakciji smeha sledi še refleksija. Pisoča si sicer ne more pomagati, da je ob odhodu iz dvorane ne bi prevzela misel, zakaj je bilo to večini tako zelo smešno. Ta smeh bi torej moral sporočiti, da smo grozljivi in pokvarjeni zaradi kolektivnega posmeha stereotipom. Toda pisoča ni prepričana, da je ta refklesija dosežena pri vsakomur, saj se ob izhodu težko zamislimo nad sabo, če nas še vedno boli trebuh od smejanja.

Na prvi pogled se zdi čudna repertoarna logika za zadnjo predstavo v stari Drami izbrati komedijo. Morda bi bilo bolj udarno sezono zaključiti z Nebesjem Lucy Kirkwood, ki povsem resno zaobjema tematiko položaja ženske v družbi. Toda Te igre bo konec kljub pomanjkanju zaključne refleksije kaže, da še lahko vidimo dobro komedijo v slovenskem gledališču. S svojo komično ironijo Zupančič vendarle uspe postaviti »šah mat« sezoni in s svojo zadnjo šahovsko potezo pokaže, da stara stavba Drame morda ni edina stvar, ki bo padla.