Je, kar je, bo, kar bo

Postmodernistična gledališka igra Jacques in njegov gospodar izpod peresa znamenitega pisca Milana Kundere je gledališka priredba Diderotovega romana Fatalist Jacques in njegov gospodar. Napisana v času po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, sprva ni bila objavljena zaradi avtorjevih političnih stališč. Premierno uprizoritev v ljubljanski Drami je doživela 23. decembra z enajstglavo igralsko zasedbo in pod režisersko taktirko Doriana Šilca Petka.

Glavna in stranski liki preizprašujejo svoj pomen, svoj cilj, svoj obstoj. Kratkočasijo se s prevarami, spletkami, opolzkimi šalami in filozofskimi vprašanji. 

Še preden se dobro namestimo v predpisane sedeže pod Velikim odrom Drame, smo seznanjeni z Jacquesom, ki ga upodablja Branko Šturbej. Ta se tiho, skoraj neopazno usede na enega od dveh stolčkov in čaka. Čaka na svojega gospodarja. Pridušena svetloba nas čez čas pospremi na začetek zgodbe o preizpraševanju človeške usode. Ali je ta zapisana že vnaprej? Ali res sami določamo svoja dejanja? 

Uprizoritev se začne s pogovorom med Jacquesom in Timonom Šturbejem v vlogi njegovega gospodarja. Oba brezciljno potujeta po svetu, medtem pa beseda teče o ljubezni, prevarah, prijateljstvu in ljubosumju. O strasteh in vdajanju prepovedanim ljubezenskim odnosom. Jacquesa pri neštetih poskusih povedati svojo zgodbo o izgubi nedolžnosti prekinjata najprej njegov neumni gospodar nato zgovorna krčmarica. Začetek svoje zgodbe ponovi ničkolikokrat, kar v gledalcu sprva vzbudi zanimanje o tem, kako se njegova zgodba konča. Sčasoma pa v nas pusti občutke obupa, saj se ujame v nekakšno v zanko svoje usode. Ob njegovih patetičnih poskusih se kaj kmalu zavemo bednosti njegove situacije.

Njune pripovedi in pogovore neredko presekajo podobe iz njune preteklosti in zgodbe popolnih tujcev. Te so igrane na nekoliko dvignjenem podu in so tako fizično ločene od glavnih likov, a zato nič manj pomembne. Tudi oni eden drugemu skačejo v besedo, spletkarijo, varajo, so žrtve prevar. Preskakovanje med vlogami in liki vzbuja občutke napetosti, ki se ob ponavljanju Jacquesove zgodbe kaj hitro razblinijo. Ampak nič zato, saj sta duhovitost in popolno nasprotje med Jacquesom in njegovim gospodarjem tista, ki nas pritegneta. Spoznavamo namreč, da sta si Jacques in njegov gospodar različna kot dan in noč, prvi s pripovedovanjem opolzkih zgodbic in basni neprimerljivo neumnemu gospodarju krajša čas. Gospodarju ni mar za nepotrebne resnice, zadovolji se z Jacquesovim doslednim opisovanjem ženskega telesa.

Gledalec poleg stalnega dogajanja na odru opazi tudi precizno ustvarjene kostume, za katere je zaslužna kostumografka Tina Bonča. Belina oblek stranskih likov daje občutek brezčasnosti, prav tako gledalcu omogoči, da se resnično osredotoči na njihov pogovor in zgodbe, ki jih uprizarjajo. Kostumi stranskih igralcev s svojo čistostjo kljubujejo preprosto oblečenemu Jacquesu in njegovemu gospodarju v popolni črnini.

Nenehno pomenkovanje vodilnih igralcev se pogosto zatakne pri opolzkih pripovedkah, s katerimi Jacques vedno znova pritegne svojega bebavega gospodarja. Ta mu nalaga, naj se ne ustavlja pri nepotrebnih resnicah, saj ima raje razuzdane zgodbice o, najbolje, zelo velikih ženskih ritih. Ravno te historije so tiste, ob katerih gledalcu postane nekoliko neprijetno, morda celo malo zardi.

To pa občinstvu omogoči budnejše spremljanje dogajanja, saj sočne in mesene zgodbice neredko presekajo filozofska razmišljanja in pripovedovanja. Dajo nam misliti o osebnostnih lastnostih in globokih razlikah med protagonistoma. Razkazujejo puhlo in površinsko naravo gospodarja kot tudi Jacquesovo ustrežljivost gospodarju ob vsaki priložnosti. Ta se namreč še predobro zaveda svojega položaja in mu z ubogljivostjo kaže zvestobo.

Moralna dvojnost pa ni tuja le protagonistoma. Posebno moški neprenehoma pridigajo o neprimernem obnašanju žensk. Te v njihovih očeh postajajo kurbe in lajdre, a se potihoma sluzasto slinijo za njimi. Njihovi pohoti ni ne konca ne kraja.

V tem trenutku se vprašamo o družbeni relevanci dogajanja na odru. Ali smo bili v zgodovini uspešni v opustitvi skrajno patriarhalnih idej in obnašanj? Ne. Izjemna dvojnost moškega pogleda na žensko se skriva za masko moralnosti in dostojnosti. Ta dvojnost predvsem moškim likom v predstavi ni tuja. Kljub temu pa ne moremo trditi, da se predstava resnično poglobi v temo moškega pogleda in posledično patriarhata. Do teh tematik je preveč mlačna in tako ni zaznati kritike, ki naj bi bila prisotna. Dobimo občutek, da le postavlja ogledalo nekakšni izredno patriarhalni družbi, ki pa je ne uspe tudi kritizirati.

Neprijetno vzdušje hitro presekajo duhovite in neredko sarkastične Jacquesove pripombe. Ta svojo inteligenco znova pokaže ob filozofskem razmišljanju o naravi odnosa med njim in njegovim gospodarjem, zelo površinskim in puhlim človekom. Tako bi njuni vlogi zlahka zamenjali, saj kot pravi Jacques, on daje ukaze, njegov gospodar pa jih izbira. Kdo ima torej v resnici vajeti v rokah?

Dvojnost se torej v predstavi dosledno ponavlja, kot moralna dvojnost in v odnosu med Jacquesom in njegovim gospodarjem. Ta je odvisna le od njunega stvarnika, kot ga poimenuje gospodar. Da odgovorim na vprašanje, vajeti nima nujno vedno v rokah oseba na superiornem položaju. To določa tisti, ki je bolj pretkan in manipulativen. Tisti, ki uspe »gospodarja« prepričati v njegovo superiornost.

Nekaj takega pa se od časa do časa vprašamo tudi sami. Nikomur niso tuje neprijetne misli samospraševanja, ki glasno odzvanjajo v naših glavah. Čeprav pri Kunderovi gledališki igri ne smemo zanemariti dejstva, da je temeljna ugotovitev protagonistov spoznanje, da mora človek vedno naprej, ne glede na svojo preteklost, ne glede na čustva, ki jih morda doživlja. Človek gre vedno naprej, tudi če ne ve, v katero smer se podaja. Ta misel pa nas, če nič drugega, ponovno postavi na začetek celotne zgodbe. Izgubljena je pod kupom samospraševanja in življenjskih zgodb protagonistov. Zaključek, da gremo vedno naprej, deluje samoumevno.

Po drugi strani pa doživljanje polemik v življenjih individuov v drami obenem predstavlja tudi kritiko takratnega režima, v katerem se postavlja vprašanje, kdo je tisti slabi pesnik, ki nam piše usodo. Tu nedvomno opazimo aluzijo na današnji čas. Res je občasno fino le opazovati dogajanje, se prepustiti toku, česar pa si v družbeni sferi, v kateri živimo, ne smemo dopustiti. Če se brez prestanka zgovarjamo na fatalizem, nam ni pomoči, kar predstava uspešno izpostavi v nasprotju z neprepričljivim koncem in neuspešno kritiko patriarhata. V realnem svetu namreč sami krojimo svojo usodo in nismo le gledalci, ki slabi dve uri budno spremljamo dogajanje na Velikem odru ljubljanske Drame.

Recenzijo je krojila vajenka Brina.