Kdo še sploh puši?

V kolektivnem spominu so še vedno prisotne zatohle kadilske beznice, suknjiči, prepojeni s smrdljivim cigaretnim vonjem, in svobodno puhanje kadilskega dima vsepovprek. Na voljo je bila svobodna izbira - pušiš ali ne pušiš - tu ali pa tam. Popušiš lahko v vsakem primeru. Potem pa je nastopil protikadilski zakon. Folk pa je še vedno pušil dalje. Le da le tu in le tam. Ojačal pa se je vse glasnejši glas zagovornikov tako imenovanega zdravega življenja; če pušiš, popušiš tudi v lajfu.

A naj bodo antikadilski lobiji še tako glasni, naj bodo slikice na cigaretnih škatlicah še tako ogabne, čeprav atraktivne za ljudi z zbirateljskimi nagnjenji - folk pač puši dalje -, za vsakim kadilcem stojijo vse bolj vreščeči in načelno čelavi antikadilci. Svetlana Makarovič je pred leti izdala izdala knjižico Prekleti kadilci - kratko, cinično, žmohtno knjižico, ki je sedaj doživela tudi odrsko uprizoritev - z vsemi možnimi elementi, ki podkrepijo, da je to knjižica, ki je nastala izpod peresa tako imenovane nikotinske prve dame - Svetlane Makarovič.

Predstava, naslovljena kot gledališki koncert, zajame polno žlico Svetlane Makarovič z njeno medijsko podobo, njenim stasom, njenimi šansoni, njenim trdnimi načeli, njenim značilnim grotesknim, temačnim, sovražnim, ljubezenskim pa tudi ljudskim žanrom vred. Zato je izbira takšnega formata utemeljena že od začetka - koncert, ki je spleten v kito pripovedovanja, pogovarjanja, igranja in petja songov. Songov, ki so tako tipična Makarovičkina oblika, da jim paše le oblika koncerta. Pod njihovim avtorstvom se tokrat podpisujeta Jani Kovačič in Svetlana Makarovič, pod glasbo pa Boštjan Gombač. Njihova kombinacija ujame tisti vajb, ki ga nosi ime Makarovič, režiserju Tinu Grabnarju pa se spretno uspe izmuzniti stilizaciji kabareja ali mjuzikla. To namreč ne bi bilo v njenem stilu, gledališče pa sodeč po zadnji modi tudi ne vzdrži več fabulativne zasnove predstav.

Igralci Aljaž Jovanović, Janež Škof, Nina Valič ter Pia Zemljič, ki so hkrati kadilci in antikadilci, že takoj na začetku vzpostavijo trden stik z gledalci, ki ga držijo skozi celoten koncert. Tako lahko ves čas nadaljujejo enostranski pripovedovalski dialog, ki so nam ga kot gledalcem začrtali. Škofove pripovedovalske zmožnosti - podobne, kot jih nosi že od časa glasbene skupne Čompe - pomešajo zgodovinjenje in pripovedovanje zgodbic o kajenju in ne kajenju v simpatično uverturo koncerta. Skupaj smo potegnjeni v esejistično premlevanje resničnih ali izmišljenih dejstev o kajenju, vedno pa se predstavita dve strani. Nikoli nista le dva ekstrema, prej je le veliko ljudi, ki bi mogoče kadili ali pa mogoče ne in bodo kadili, če lahko ali če ne smejo.

Sam esej se loteva kajenja preko zgodovinjenja kadilstva, z izmišljenimi ali resničnimi podatki - to ni niti važno. Niti ne bi bilo važno, kako se piše o kajenju, če tega ne bi napisala Svetlana Makarovič. Ker je znana kadilka, to pridno izkoristijo tudi ustvarjalci in velik del koncerta posvetijo bolj njej kot kadilcem.

Že na začetku igralci nastopijo na oder v črnih suknjičih, belih srajcah in kratkih črnih lasuljah. Da so le kar se da vsaj vizualno podobni Svetlani. Kaj hitro pa lasulje tako ali tako pogubijo. Sama podoba nastopajočih nas je že spomnila na avtorico. To pa je zadosti, da vemo, da je to koncert predvsem o Svetlani in za Svetlano. Celoten sredinski del je tudi namenjen vtisom in zgodbicam o Svetlani, songi in tematika pa ujamejo njen vajb in njeno rigoroznost. Vse je v njenih barvah.

Ob koncu antikadilci in njihovo vreščanje izpuhti v dimu majhne umetne kadilnice na odru. Ostanejo le še songi, ki tuncajo moralistična načela o zdravem umiranju, futranju raka in vsemi podobnimi očitki, na katere naleti vsak mirnokadeči kadilec. Česar se gledališki koncert vsebinsko loti v širokem opusu tematik eseja Prekletih kadilcev in celovite podobe Svetlane Makarovič, je nestrpnost do drugih. Tu je izrazita nestrpnost do kadilcev, vendar ob koncu koncerta odzvanja le še nestrpnost, ki jo človek goji do drugih. Pa naj ta drugi puši ali ne.

Kadilci ali nekadilci. To ni rasna, to ni spolna, to ni nobena očitna diskriminacija, temveč šele diskriminacija "na uč". Svobodna odločitev vsakega posameznika je, ali bo prižgal čik ali pač ne. Mnogim je to postranska diferenciacija. Vendar kadilec slejkoprej najadra na nestrpneža, ki v cigaretnem puhanju vidi peklenski dim. Predstava pa je v tem tudi izjemno makarovičkasta. Na odru se sicer ne kadi zares, niti ni prisotne nobene mačke, je pa jasen in glasen, direkten in hkrati diskreten odnos do nestrpnosti skozi njeno podobo.

Tako imenovani gledališki koncert Prekleti Kadilci se opira na berglo istoimenskega eseja. In zato ne more mimo avtorice same. Iz oblačkov eseja izsesa nestrpen odnos do sočloveka, koncert pa vse skupaj zavije v dim prepoznavne pojave Svetlane Makarovič. Seveda ne gre za dobesedno branje, dramatizacija samega teksta se je naslonila tako na tekst kot na izredno močno javno podobo, ki jo izžareva avtorica. Njen tako izrazit stas in tako močno ascoiativna podoba pa vendar v gledališkem koncertu preslepita njegovo vsaj kolikor toliko vsebinsko noto - odkrito ciničen odnos do človeških nestrpnih odnosov. Med kadilci in nekadilci - ali pa drugimi drugačno mislečimi skupinami. Popušijo namreč lahko eni ali drugi.