Klavir in čips

Ko poslušate špikerja na radiu, mnogokateri ne pomislite na telesni napor, potreben za gladko podajanje sporočil. Ogrevanje prepone, prsnega koša, vratu, obraznih mišic. Del treninga je doseči nevidnost oziroma neslišnost truda, ki ga telo vlaga, da se sporočila naših piscev prelijejo v vaša ušesa. Narediti ta - v naši logocentrični kulturi prikriti trud - viden, je eden od nivojev, na katerih se vrši duet plesalke/koreografinje Leje Jurišić ter glasbenika/skladatelja Milka Lazarja z naslovom De Facto (pojdi s seboj), ki smo si ga ogledali 6. novembra na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Bugi, daj podlago.

Leja Jurišić prikoraka na oder, na katerem je kot preproga razprostrta ogromna kopija Michelangelove Poslednje sodbe. Uleže se nanjo. Diha. [vdih, izdih] Mehki objem gravitacije je v pomenskem kontrastu s podobo pekla, na kateri leži telo. Znotraj metafizične konstelacije dualizma zadnjih dveh tisočletij je duh nad materijo, misel nad švicem. Mar naj nas ne bi umetnost razrešila zemeljskih spon? Mar naj ne bi plesalci breztežnostno, breztelesno nekako lebdeli nad odrom? Jurišić vstane in odide z odra. 

Ko stopi Jurišić naslednjič na oder, se zopet uleže na tla in izvaja trebušnjake, raztegovanje ter druge vaje ogrevanja. Ko Milko Lazar prvič stopi na oder, se nagne v drobovje koncertnega klavirja in ga ogreva z udarjanjem paličic neposredno po strunah. Ko stopita na oder oba hkrati, njun prvi duet vzpostavi koordinate dogodka. Lazarjeva glasba se razteza med fizičnimi zvoki konkretne glasbe in klavirskimi melodijami. Podobno je s plesom Leje Jurišić, ki telo, zavito v bleščečo zlato oblekico, predaja silam težnosti, rotacije, dihanja, gibalnih impulzov in inercije. Formalno ples napolnjuje vse pričakovane plesne prostore - stoje, na tleh, v spirali, v premetu -, a tako, da je telesni trud izvajanja očiten. S poudarjanjem težnosti. S stalnim glasnim dihanjem. Oba, Lazar in Jurišić, tako izvedeta enačaj med tradicionalno všečnimi formami njunih umetniških disciplin in samo materialnostjo, ki te forme omogoča. 

Sledi enačaj med njunima disciplinama. Leja Jurišić v solo točki napade na oder pripeljan pianino. V dolgi, z modrimi bleščicami posuti večerni obleki ga najprej uporabi kot baletno bradljo pri vajah raztezanja. Se nanj usede, kar proizvede zvok. Naredi stojo, pri čemer ji modro krilo pade čez glavo in v zrak moleči goli nogi postaneta roki. Ta stvor, nemara hommage predstavi Self Unfinished Xavierja Le Roya iz 1998, se nato loti igranja klavirja. No, s komolci, torej koleni, udriha po tipkovnici. Jurišić zaključi sklop z gimnastično hojo po vrhu pianina, temu ustreznim doskokom in izprsenim gimnastičnim priklonom - kot to pritiče jugoslovanski prvakinji iz 1991.    

Milko Lazar odgovori s točko dirigiranja na že vnaprej posneto glasbo. Usmerjenemu proti po odru postavljenim praznim stolom in stojalom za note ga gledamo v hrbet ter opazujemo njegove kretnje rok. Zdijo se kot ples. Pa vendar, ne pride do enakosti obeh izvajalcev. Lazarjeve dirigentske geste imajo smisel, ko jih opazujemo na ozadju glasbe, skozi menjave dinamik, inštrumentov in zvokov. Podobno je tudi klavirsko izživljanje telesa Leje Jurišić sekundarno njenemu plesnemu izrazu. Prej kot bi se disciplini glasbe in plesa izenačili, se srečata. Polje njunega srečanja je neposredno čutno zaznavna materialnost. S tem ko ples tudi poslušamo in glasbo tudi gledamo, se odprejo čuti. Ta de facto neposredna navzoča materialnost omogoči telesu gledalca vzpostaviti odnos s telesnostjo obeh nastopajočih. 

[hrsk] Delo Johna Cagea 4:33 mnogi jemljejo kot foro, češ, haha tišina, saj sploh ne igra glasbe. Vendar po Cageu tišina ne obstaja, celo v tihi komori slišimo šumenje lastnega krvnega obtoka. Če sem zdaj tiho. Lahko slišite zvoke okoli sebe. Morda promet. Morda sosede. Morda škljocanje po tipkovnici. Cageova gesta naredi vse, kar je slišno, za vredno estetske pozornosti poslušalca.

Med performersko prezenco Leje Jurišić in Milka Lazarja je razlika ustrezna razliki v vrednostnemu sistemu, ki ga sprevračata. Lazar sledi neoavantgardni dediščini Johna Cagea, ki se je upirala rigidni institucionalizirani družbi, v kateri je bilo jasno, kaj je in kaj ni prav, kaj je in kaj ni umetnost. Zato je že hladna gesta, ki poseže v strukturo in premeče hierarhijo med milozvočno melodijo in hrupom, subverzivna. Po smrti metafizike pa imamo opravka z njenimi naplavinami, ki se po anything goes inerciji prenašajo iz generacije v generacijo. Tako recimo visoka umetnost nima višje vrednosti, podane od Smisla, ampak pritiče določenemu meščanskemu družbenemu razredu, ki se z njo upravičuje. Namesto strogih pravil imamo navade obnašanja. Namesto prav in narobe, kaj se spodobi in kaj ne. V zoperstavljanju konvencijam se prezenca Leje Jurišić pokaže kot - poredna. V kontrast postavi nobel večerno obleko in sopihajoče telo, prefinjene manire ogleda kulturne prireditve z ups, pardon, tole je bilo malo štorasto in se pri tem nagajivo muza. 

Proti koncu Lazarjevega dirigiranja Jurišić stopi na eno od mest v okrestru z vrečko čipsa v roki in ga nato grizlja po nareku taktirke. [hrsk] Z vidika neoavantgarde bi bil že sam zvok hrskanja močna gesta, ki bi vzpostavila enačaj med posvečeno umetnostjo in posvetnim konzumerizmom. Z vidika navade družbenega okolja, ki sama sebe perpetuira, pa je čips nevljuden in v kontrastu s fensi obleko komičen. Saj se popolnoma razume, da gre zgolj za maškarado in da se vsi samo delamo fine. 

Končni prizor, v katerem Leja Jurišić združi kode baleta, sodobnega plesa, hip hopa, rejvanja in ljudskega kola, deluje na obeh nivojih. Na ravni telesa vsi gibi enako proizvedejo švic in so si v tem enakovredni. Na pomenski ravni je špasno gledati rejvanje v zlati obleki v Linhartovi dvorani na resno glasbo. Od gledalca je odvisno, na katerega od obeh kodov se pripne: na hudomušno kršenje dekoruma ali na realno mišično delo, ki vzpostavlja celotno nadstavbo. Ali na tisti vmes, kjer telo med bojem s silami težnosti in gibalnih impulzov ter zajemanjem zraka po svoje pregnete plesne kode na bojišču med fiziologijo in kulturo.

Glasba - Milko Lazar & Zlatko Kaučič: Wake-up Call