Konferenčni ples

Ko smo konec leta 2019 pisali o zadnjem predkoronskem festivalu sodobnega plesa, CoFestivalu, ki ga soorganizirata Nomad Dance Academy in Kino Šiška, smo opazili programsko politiko zelo jasnih in ozkih estetskih okvirov, znotraj katerih si je akademizem teorije sodobnega plesa plešoča telesa podredil v ilustracijo lastnih tez. V gostujočih predstavah ni bilo najti primerov, ko bi bila telesa avtonomna in bi med seboj oblikovala mišične in čustvene intenzitete ali vseprevevajoča atmosfersko-gibalna stanja, ki jih ne bi bilo moč zvesti na enostavno razumljiv racionalni diskurz. Znaten delež predstav se je sicer nanašal na tradicijo konceptualnega plesa in uporabe vsakodnevnih gibov kot subvertiranja rigidnih plesnih tehnik, vendar jedro teh predstav ni bilo več konceptualno, pač pa bolj ali manj oblikovano okoli čustvene atmosfere in narativnih kodov. Vsakodnevni gibi, podrejeni čustvenemu izrazu in pripovedi, ne oblikujejo plesnega, pač pa gledališki kod. Pogosta značilnost teh predstav je bila tudi redukcija gibajočih se teles izključno na videz, ki je migotal na neprebojni četrti steni in na njej učinkoval kot znak ali pa naj bi sprožal čustveno ugodje. Če povzamemo: na CoFestivalu leta 2019 smo gledali sodobni ples, ki mu je avtonomija odvzeta v imenu diskurza, opevajočega to isto avtonomijo. Znak o izkušnji prevlada nad izkušnjo samo.

Naslednja izvedba CoFestivala z podnaslovom Ojačevalci glasov, ki bi morala potekati novembra 2020, je bila zaradi epidemioloških ukrepov preoblikovana v mednarodno delavnico o naslovni tematiki – o koreovokalistiki kot prepletu govora, petja in koreografije ter o tisti eksperimentalni glasbi 20. stoletja, ki je vključevala neobičajne rabe glasu. Novembra sta bila predstavljena tudi dva sklopa filmov; eden od njiju je bil posvečen Váleski Gert, nemški performerki iz časa weimarske republike, ki je pretirani ekspresionistični ples spojila z uporabo glasu. Drugi del lanskega festivala, ki je potekal med 28. in 31. majem letos, naj bi vključeval večje število predstav, a je bilo zaradi covida mogoče pripeljati le nekatere. Ogledali smo si tri gostujoče predstave, v katerih pa je bilo vendarle moč prepoznati programsko politiko peterice selektorjev.

***

Petčlanska nemška skupina Maulwerker je pripravila večer kratkih vokalno-gibalnih partitur, ki najbrž izhajajo iz tradicije neoavantgardnega gibanja Fluxus, za katero so bile značilne enostavne izvedbene partiture, ki naj bi subvertirale klasično glasbo. Toda videna peterica malomeščanskih kreatur s praznim bolščečim pogledom, ki izžareva eksistenčno krizo srednjih let, se prej vpisuje v gledališče absurda in plesno gledališče Pine Bausch – s to razliko, da se tragedija vseživljenjske potlačenosti čustev tu dogodi zgolj z obrazno mimiko. Namesto uporabe glasu smo priča nemoči izraziti se, ko recimo pet glav moli jezike iz ust in jih počasi, z namerno mučnostjo vrti okoli. Izvajanje ostaja venomer pod jasno razumsko kontrolo – proizvedeni glas, mimika in gib nikoli ne vplivajo nazaj na izvajanje; prav tako ni niti sledu spontanosti ali telesnih intenzitet. Na odru ne vidimo zvočnega ali gibalnega performansa, pač pa gledališke like. Pred seboj imamo komično-mučne karikature srednjeevropske potlačenosti, ki jih razberemo v nekaj sekundah. Končni učinek je reduciran na vizualno in soroden komičnim razglednicam, ki jih je mogoče najti v nemških veleblagovnicah.

***

V lecture performanceu Nameravam peti nemška umetnica Jule Flierl berlinskim programerjem recitira svoja protestna pisma o tem, da ima plesno telo pravico uporabljati tudi glas, nato pa nam odpredava o zgodovini uporabe glasu v sodobnem plesu. Medtem ko se izvajalka premika po prostoru, v katerem smo razpršeni gledalci, tu in tam izvede kratko vokalno-gibalno demonstracijo. Prva težava teh gibalnih segmentov je, da so podrejeni dramaturgiji predavanja – njihova vloga je zgolj ilustrirati povedano. Druga težava je, da izvajalkina telesna prezenca nikoli ne prebije zavestne kontrole – niti z razdalje 20-ih centimetrov ni bilo mogoče zaznati telesne intenzitete ali tega, da bi njen glas in gib oblikovala ne povsem razumljivo zanko. Ker je plesno-vokalno izvajanje reducirano na zunanji učinek, Flierl tudi takrat, ko hodi med občinstvom, četrto steno nosi s sabo, končni rezultat pa je nekaj, kar je bližje seminarski nalogi kot pa predstavi. Ko vmes predvaja kratki zvočni posnetek Valeske Gert, je kontrast očiten – Gert je, podobno kot pri metodi nadrealističnega avtomatičnega pisanja, svoje zvočno izvajanje prepustila spontanemu toku, tako da so čustva, zvok in mišice oblikovali sebi lastno, onkrajrazumsko stanje.

***

Plesni recital Nemir v Berlinu živečega romunskega koreografa Sergiuja Matisa je doživel prvo javno predstavitev na CoFestivalu, kar je bilo mogoče občutiti – prisotni so bili le trije od petih izvajalcev, ki so imeli do tedaj zaradi koronskih ukrepov zgolj individualne vaje, in posledično je grobo postavljeni material trajal predolgo. Pa vendar je uvodni prizor performerke Marie Walser kazal zanimiv potencial. Walser je recitiranje Epa o Gilgamešu potopila v sesedajoči se, klecajoči gibalni tok, iz katerega so se porajale geste, ki so približno sledile pomenu povedanega, a ne nujno. Čustveno-gibalna logika je linearno pripoved razgibala podobno, kot je Mallarmé besede pesnitve Met kocke ne bo nikdar odpravil naključja raztresel okoli glavne osi, kar je produciralo nove, ne povsem jasne pomene. Gledalci smo začeli spremljati sam tok izvajalkine telesne koncentracije in to, kako se je v njem izgovorjava besede spojila s plesnim ritmom dihanja in težnosti, pomen besede pa se je razblinil. Žal ostalima performerjema tega gibalnega principa ni uspelo izraziti v isti meri – oziroma sploh ne. Prav tako ni jasno, čemu so v predstavi antična epska besedila – poleg Gilgameša še Iliada, Odiseja in druga. Zaključek je želel na silo povezati antične mite z nekakšno ekološko kritiko temeljev evropske civilizacije, kar pa je bilo premalo razdelano in prenaivno.

***

Če letošnjo kratko epizodo CoFestivala primerjamo s prejšnjimi, moramo priznati, da je struktura tokratnih del malce bolj odprta – vsaj zaradi tega, ker so na glasu temelječe predstave pometle s klišejem noiserskih glasbenih podlag, ki so dominirale v prejšnjih izvedbah, plesna telesa pa so bila načeloma podrejena tako nastalim nepredirnim čustveno-zvočnim atmosferam.

A če stopimo korak nazaj, lahko opazimo, da je slovenska sodobnoplesna scena proizvedla predstave s prepletom glasu in giba ali recitala in giba, ki so bile dosti manj enoznačne in razumsko kontrolirane kot vrste predstav, ki jih je CoFestival programiral letos ali prejšnja leta. Irena Z. Tomažin, ki se je za to izvedbo pridružila selektorski ekipi, recimo v svojih delih telesne impulze in iz nezavednih impulzov izhajajoče čustvene intenzitete vnaša v lastno vokalno izvajanje. Leja Jurišić in Teja Reba sta v performansu Zofa z vztrajnim smejanjem potisnili sebe in gledalce v telesno-čustveno stanje, drugačno od vsakdana. Prav tako je povedno, da sta bili v zadnjih dveh izvedbah CoFestivala najbolj odprti edini slovenski predstavi – skupinska improvizacija Ponedeljek ob devetih leta 2019 in Posebna izdaja IV Andreje Rauch Podrzavnik letos.

Če se sprašujemo, čemú so na festivalu, ki največ proračuna »skuri« za goste iz tujine, najbolj odprta dela ravno tista redka domača, lahko spekuliramo, da je odgovor ta, da slovenska scena ne proizvaja del, ki bi CoFestival zanimala. Glede na videno predlani in letos, so to predstave, ki se ponujajo kot lahko berljive, enoznačne ilustracije intelektualnega diskurza in ki bi bile idealen spremljevalni program konference o sodobnem plesu. Nemara je torej CoFestival festival ko-nferenčnega plesa (?).  

 

*** *** ***

Naslovna slika -  Maulwerker: Vocal Spaces, Composed Bodies / Foto: Urška Boljkovac

Bonus: