Letošnji Grumovi nominiranci

V torek, 2. 4., so se na Tednu slovenske drame v Kranju predstavili avtorji štirih novih slovenskih dramskih besedil, ki so nominirana za letošnjo nagrado Slavka Gruma. Slišali smo bralno uprizorjene odlomke tekstov, ki so jim sledili pogovori z avtorji.

In kaj prinašajo letošnje nominacije? Najprej smo lahko slišali fragmente iz drame Vrt pred zoro Iva Prijatelja. Dogajanje je postavljeno v podstrešno sobo študenta medicine v času 2. svetovne vojne. Grožnja nasilja je ves čas prisotna, a v ospredju so predvsem intimni odnosi med liki, ki se srečujejo v sobici. Glavni problem je kriza identitete glavnega junaka Stanka, ki se ne more odločiti, na čigavi strani je, niti kar se tiče seksualne orientacije, niti kar se tiče vojne barve. O ponavljanju že mnogokrat predelanih tem so spregovorili tudi gostje omizja:

//////////////////////////////////////////////////////////////////
IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Problem obujanja bratomorne vojne in delitev na bele in rdeče je  sicer žal še vedno aktualen, vendar bi morala aktualizacija potekati na drugi in drugačni ravni. Tako pa se liki med seboj zapletajo v nejasna in zmedena intimna razmerja s hitrimi preobrati, groza vojne pa preži v ozadju. V ospredju pa imamo že skoraj stereotipni antagonizem med dvema bratoma in na koncu seveda še izdajstvo, ki pa nima dramaturške utemeljitve. Kot so poudarili sogovorniki na predstavitvi, je kvaliteta tega teksta predvsem v spretnem slikanju intimne atmosfere ter kompleksnih psiholoških situacij, ki vznikajo na ozadju krvave vojne.

Evaldu Flisarju je tokrat uspelo priti med nominirance s farso Komedija o koncu sveta. Vsaj po navedbah žirije naj bi bila farsa. Lahko pa bi rekli, da je žanrsko izmuzljivo delo. Že res, da drama zbuja smeh, vendar pa operira tudi s konfliktno zasnovo. To pa še ni vse, satira je namreč ovita še v nek dodaten sloj cinizma, tako da je družbena kritika malce bolj posredna. Predvsem gre za domiselno nastavljeno ogledalo sodobnemu človeku, ki se peha za materialnimi dobrinami, slavo in priznanjem drugih, medtem ko svet drvi v ekološko katastrofo. Pa vendar Flisarjeva drama ni še ena običajna ekodrama, ki bi s poenostavljenim moraliziranjem črno-belo slikala svet na ozaveščene in neozaveščene. V njej se odpirajo kompleksnejša vprašanja o tem, kako naj bi človek ravnal v krizni situaciji. Poslušajmo še utrinek z okrogle mize:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Letos smo med nominirance dobili tudi pravljico za odrasle z naslovom Aus Anstand – La siesta, avtorice Tamare Matevc. To delo je formalno najbolj drzno, slediti namreč skuša destruktivni konstrukciji, poleg tega pa spretno manevrira z domišljijskimi elementi. Tako se na primer v nekem hipu na prizorišču znajde tudi 12 tisoč lebdečih Kitajcev, ki igrajo na violine. Ker je tekst obogaten z ogromnim številom domišljijskih in pravljičnih vložkov, se odpira vprašanje odrske uprizoritve. To vprašanje so odprli tudi na pogovoru po branju teksta. Nemara pa to sploh ni pravo vprašanje, uprizoriti se namreč da prav vse. Kakopak pa je vprašanje, kako. Kako uprizoriti takšno dramo, da ne izgubi bistva, ki leži v presenetljivih in norih domišljijskih obratih in presenečenjih. Seveda je možnost tudi lutkovne uprizoritve, zdi pa se, da besedilo kliče po filmski, animirani adaptaciji – zakaj pa ne? Kakorkoli, tekst odrskim deskam verjetno ne bo preveč simpatičen.

Ravno obratno se bo najbrž godilo tekstu Dušana Jovanoviča z naslovom Boris, Milena, Radko, ki je bil že ustvarjen z mislijo na konkretne igralce in konkretno uprizoritev. Več o tem je povedal sam avtor:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Pred bralcem se prav zares odpre duhovit svet intimnosti likov, ki na stara leta doživljajo cvetje v jeseni oziroma zaljubljenost, ljubosumje in strast. Če ne gre drugače, pa tudi z viagro. Čeprav so dialogi komični, je glavni problem smrtno resen. Žena Milena ima po dolgih letih srečnega, a izpetega zakona novo strastno ljubezensko razmerje, zaradi katerega njen mož Radko neznansko trpi. Jovanovič pa v ospredje nadvse spretno potisne idejo o poligamiji, ko se viharne razmere nekoliko pomirijo in ko se tudi moška rivala začneta tikati in postajata celo nekakšna zavezanca in prijatelja. Milena je kljub svojim letom izredno liberalna, veliko bolj kot recimo njena lastna hči in se ji zdi neumno vztrajati v monogamnem zakonu, ki ne prinaša sreče in zadovoljitve. Zato kljub zgražanju okolice in družbe povsem resno predlaga življenje ter delitev postelje v troje. Na kaj takega pa naša družba še ni pripravljena in tudi oba moška v igri ne. Jovanovičeva subverzivna drža do tradicionalnega krščanskega »dokler naju smrt ne loči« je pohvalna, prav tako pa njegov kot vedno mojstrsko obdelan jezik.

Suma sumarum pa med letošnjimi dramami izstopa ravno izjemna izbrušenost dialoga Jovanovičevega teksta, prav tako pa tudi Flisarjev tekst, ki poleg kvalitetnega sloga izstopa tudi po tematiki in idejni zasnovi. Malo manj bi to lahko trdili za ostali dve drami, ki sta od mene zahtevali večji bralski napor, a v glavnem ne zaradi dolžine.

Povedati pa moramo še to, da so v konkurenci za Grumovo nagrado tudi besedila, ki so bila nominirana že lansko leto in o katerih smo tu in tam že govorili. Do same razglasitve letošnjega dobitnika Grumove nagrade pa je sicer še nekaj dni, nagrado bodo namreč razglasili in podelili v ponedeljek. Ne glede na to, kdo bo nagrado dejansko prejel, pa lahko zaključimo, da slovenska dramatika letos ni obrodila kakšnih pretirano presežnih sadov.

Drame je naspidirano in entuziastično prebirala Tjaša Mislej.