NAJLJUBŠI ALBUM

Recenzija dogodka
11. 10. 2021 - 13.30

Doma. Vržeš se na kavč. Predvajaš svoj najljubši album. Med poslušanjem se teža tvojega telesa razleze po kavču. Pozornost zajaha zvoke glasbe in se razprši po prostoru, dokler ne postaneta tvoje telo in soba, v kateri si, tako rekoč eno in isto. 

46-minutna simfonija uglašenega para elektronskega producenta in jazz saksofonista z orkestrom
 / 18. 4. 2021
Nekako tako bi si razlagali motivacijo sodobnega plesalca Mateja Kejžarja, ki je junija letos - tri mesece po izidu albuma Promises, na katerem je Sam Shephard a.k.a. Floating points svojo elektronsko glasbo spojil z jazzovskim saksofonom Pharoaha Sandersa in Londonskim simfoničnim orkestrom - razglasil ta album za svojega najljubšega in začel z vajami za predstavo Movements 9, v kateri je odplesal na celotni album. S to gesto se je Kejžar vrnil k predstavi Hiša iz leta 2017, v kateri je plesal z blagom čez oči in vzpostavil prostor okrog svojega telesa kot bivanjsko hišo, naokoli posedeni gledalci pa smo bili strukturno postavljeni na ulico - tu in tam smo lahko pokukali v notranjost hiše, a smo si vhod morali poiskati sami. 

Hiša je plesalca, koreografa in umetniškega vodjo festivala Spider odpeljala v raziskovanje tiste plesnosti, ki je onkraj berljivih kodov in koreografij. Manifestirala se je v obliki nekakšnih gravitacijskih polj, ki so jih intenzitete plesočih teles oblikovale okoli sebe, prisotni pa smo jih lahko nekako telesno zaznali. Če je v solu Hiša Kejžar naboj svojega telesa vzpostavil kot deloma kriptičen in v nasprotju z zaspano telesnostjo gledalcev, ki bi si želeli plesne predstave bolj razbirati kot občutiti, so naslednje leto v predstavi Ples med sabo trčili telesni naboji treh različnih plesalcev. Še leto kasneje je Kejžar v LanguageSausage-LanguageSausage-LanguageSausage s soplesalcem Mikaelom Marklundom to telesno intenziteto povezal z repeticijami in jezikom ter jo tako naredil berljivejšo in dostopnejšo. S predstavo Movements 9, katere premiero smo si ogledali 25. septembra na odru Španskih borcev, Kejžar tako pridobljeno komunikativnost pripelje nazaj k obravnavi bivanjskih aspektov plesa in našemu skupnemu sobivanju. Ali, drugače povedano - če nas je v Hiši pustil, naj se na »ulici« znajdemo sami, nam v Movements 9 odpre vrata in nas odpelje v svojo dnevno sobo. 

Rožnati in modri reflektorji osvetljujejo odrsko meglico, medtem ko Kejžar leži na tleh. Teremin na plesalčevem prsnem košu ob njegovih gibih spušča male oktavice. Zariše se tesna povezava med zvokom in gibom, to pa nato prevzamejo zvončki, saksofon in orkestralni vložki albuma Promises, ki ga slišite v ozadju. Ko plesalec spleza na visečo mrežo, obešeno na strop, in se počasi gunca le s krčenjem stegenskih mišic, postane modus operandi predstave jasen. Kejžar s tem početjem ne gradi odrske slike, njegovo telo ne vzpostavlja čustvenih atmosfer, niti ni nobene zgodbe. Njegova navznoter usmerjena pozornost nas vodi k opažanju budne telesne prezence, ki z minimalnimi gibi vzdržuje odnos do glasbe in poudarja intenzivnost trenutka - da smo mi in on v tem zdaj skupaj. Kejžarjevo telo je tista os, iz katere se predstava razpre. Njegovo telo se z zibajočim gibom razgrne po celotnem prostoru. Pri tem mu pomagajo tako ploska struktura glasbe in vrzeli v njej, v katerih se lahko naselita telesnost in občutek domačnosti, kot tudi intimen odrski ambient, ki včasih spominja na jazz klub, včasih na dnevno sobo s srebrno glavo samoroga v ozadju. 

Hrbtenico predstave tvori seveda ples na album Promises, ki ga Kejžar gradi iz prepoznavno kejžarjevskih gibov - spiralic, komolcev, nogic, fluidnega poigravanja s težnostjo ter stalnega zibanja. 46-minutni album se ne odvrti od začetka do konca, pač pa se iz umirjenih zadnjih treh skladb prestavimo na začetek albuma in končamo s pompoznimi orkestralnimi komadi iz sredine. To plesalcu omogoči, da počasi - z zavedanjem, da gre za dvourno predstavo - gradi ples iz majhnih gibov in jim počasi dodaja vedno večje in bolj dinamične kretnje, čemur sledi prešvican, eksploziven vrhunec. Kejžar se v toku improviziranega gibanja vzpostavi kot pretočen medij, prek katerega se manifestirata struktura glasbe in njegova telesna inteligenca. K temu gotovo pripomore izbira »najljubšega albuma«, čutimo namreč, da si je plešoče telo domače z vsako skladbo in vsakim zvokom v njej. 

Ni pa le imenovani album ta, ki napolni uro in 54 minut trajajočo predstavo. V prvi tretjini se Kejžar ziblje ob posnetku svojega glasu, ki razlaga numerološko mistiko števila devet - sam album Promises ima recimo devet skladb, od Movement 1 do Movement 9, pa tudi pet in štiri v minutaži trajanja predstave se seštejeta v devet. Nemara je čar tega besedičenja prav to, da ga ne vzamemo resno, temveč zaplete naš um v številčne akrobacije, medtem ko naša telesa ostajajo uglašena s plesalcem na odru. Kontrapunkt temu je prizor iz sklepnega dela predstave, v katerem Kejžar, medtem ko pleše in za sabo vlači visečo mrežo, pripoveduje anekdoto iz svojega časa v kompaniji Rosas pod vodstvom famozne belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker, ki ga je bojda poskusila prisiliti k petju. Anekdotičnost pripovedi postavi prizor v kontekst obiska pri prijatelju, hkrati pa sprememba iz ambientalne v belo luč vzpostavi kontrast med Kejžarjevo plesno prakso in strogim hierarhičnim koreografiranjem Keersmaeker.

Ključni odmik od niza predstav, ki so se začele s Hišo, je prečiščena dramaturgija, ki sta jo z Matejem Kejžarjem oblikovali Julia M.C. Reist in Petra Veber - slednja je bila tudi scenografinja in lučna oblikovalka predstave. Ne gre za konceptualno izčiščenost, pač pa si predstava vzame za izhodišče prav nekonceptualnost Kejžarjeve plesne metode in ji dopusti, da se počasi razrase in potopi oder v svojo bivanjsko domačnost. Os, ki jo Kejžar gradi s plesom na najljubši album, od zunaj podpirajo besedni in performativni prizori ter precizna menjava luči, ki sledi spremembam performerjevega fokusa. Proti koncu predstave tako prizor s tereminom, sprogramiranim, da spušča podobne zvoke kot spremljajoči album, sklene krog od glasbe, ki spodbuja gibanje, h gibanju, ki proizvaja glasbo. Sledi Kejžarjev ples s tereminom kot masko pred obrazom - aluzijo na samoroga, ki lebdi v zraku na dnu odra. 

Po dveh urah predstave postanejo gledalska telesa tako uglašena s performerjem, da se med odhodom iz dvorane zibljejo s kejžarjevskim korakom - kar bi nemara lahko prebrali kot piarovsko puhlico, pa vendar vzemimo to trditev zares. Movements 9 nam omogoča, da vidimo in tudi celostno občutimo telesno inteligenco izkušenega performerja, oblikovano s treningom in kilometrino. Gre za ravni performativnega obnašanja, ki jih nastopajoči oblikujejo s prakso in jih je moč predajati naprej prav prek sobivanja - telo se bo samodejno odzvalo na glasbo, telo bo samo od sebe posnemalo drugo telo. S tem, ko se med gledanjem predstave uglasimo z Matejem Kejžarjem, ki se uglašuje z albumom Promises, dobimo priložnost izstopa iz vsakodnevnega režima obnašanja in mišljenja. V izkušnjo sobivanja v začasni heterotopiji nas vpelje z idealno metaforo - to je tako, kot če bi se vrgli na kavč in poslušali svoj najljubši album. 

 

 

*** *** ***

Naslovna slika - fotografija ambienta predstave iz odrskih vaj

Slika v članku - skica lučnega oblikovanja Petre Veber

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.