Negotovost časovnih režimov

Berlinski Festspiele je umetniški center, ki pod svojim okriljem vsako leto odmerja prostor številnim festivalom: od glasbenih in literarnih pa do gledaliških – v okviru Festspiela se odvijata tako nemško osredotočeni Theatertreffen kot mednarodno usmerjeni Foreign Affairs. Slednje je programski naziv mednarodnega festivala sodobnih performativnih umetnosti, ki v Berlinu poteka od leta 2012, poprej pa je od leta 2004 deloval pod imenom spielzeiteuropa.

Letos zaokroženi sklop je v preteklih edicijah med drugim uokviril dela Borisa Charmatza, Anne Terese De Keersmaeker, Williama Forsytha, Angélice Liddell, Williama Kentridga in gostil številne spremljevalne dogodke s simpoziji in predavanji. Naposled in poslednjič pa se je iztekel v negotovosti. 

A negotovost se kot tema, forma in izhodišče letošnjega festivala ne izraža le skozi predstave, nočne razstave »Negotovi kraji« ali pa simpozij »Pokrajine negotovosti«, temveč je prisotna tudi kot podlaga različnih kulturnih kontekstov sedanjosti, iz katerih izhajajo sodelujoči. Negotovost kot samoumevnost ali danost družbene realnosti?

Z negotovostjo je gotovo povezano tudi razumevanje in občutenje časa, saj so posamezni festivalski dogodki utegnili prevprašati ali razgaliti ustaljene časovne režime uprizarjanja. V zaključni predstavi »From The Dark« skupine Forced Entertainment je za nas, gledališko skupnost, torej gledalce in nastopajoče, taka tematizacija samoumevne danosti prav časovni režim oziroma prehod iz prevladujočega časovnega režima gledališke produkcije v časovni režim trajanja. Vztrajanje v noči, od sončnega zahoda do zore, skupno bdenje v negotovosti teme.

Po besedah Tima Etchellsa, režiserja, ustanovnega člana skupine in med drugim tudi gostujočega kuratorja Exodosa 2013, je noč čas misli, medtem ko je jutranja jasnina, do katere je treba preživeti, čas dejanja – predstava je način doživetja časa skozi trajanje. Táko trajanje prelamlja z gledališkim časom in postavlja nove pogoje komunikacije, ki računa z vzajemnim izčrpavanjem, luknjanjem zveznosti dogajanja in rekonfiguracijo forme izkušnje. Sedeti in spremljati ter izvajati in uprizarjati v okviru dvournega komada na eni strani ali sedemurnega dogodka na drugi strani namreč predpostavlja spremembo pogojev gledališke skupnosti.

Dekonstruirana odrska struktura, ki prihaja, beži ali pa izhaja iz teme, se deklarativno napaja v prejšnjih projektih skupine, bistveno pa zlasti v »Who Can Sing A Song To Unfrighten Me?« iz leta 1999. Iz 24-urnega performansa je kondenzirano redistribuiranih sedem ur gledališkega dogodka, ki se vijejo okrog osnovnega izhodišča: osebnega strahu. Izpovedi fobij enajstih nastopajočih pod okriljem noči so nastali skozi improvizacijo in individualno pripravo, v izvedbi pa jih segmentirajo številne skupinske epizode, temelječe na preprostih kostumih živali, okostnjakov in kraljev ter koreografskih spremljavah ob upočasnjenih aloha ritmih mrtvaškega plesa.

Ker se ponavljajoči strahovi hitro izčrpajo – navsezadnje le niso tako individualizirani –, kot osnovni element dogodka vzniknejo različne forme časovnosti: ponavljanje, upočasnjevanje in sočasnost. Predvsem zaradi prvega se zdi, da časovnost dogodka pristaja na sekvenčnost, ki je organizirana okrog dramaturškega ogrodja, da gre torej za nizanje izpovedi in prizorov, za katero bi lahko pričakovali, da se bo v dogodku razpustilo in bo samo trajanje odrejalo dramaturgijo oz. jo prikrilo do meje njene ukinitve. Zaradi te artificielne strukture nad dogodkom obvisi oblak objektnosti, v nekem smislu jo je moč razumeti kot produkt, ki je inherenten festivalski logiki produktivnosti.

V času skrčene diskurzivacije estetskega, ki izkustvo pripenja na željo po konceptualizaciji, kot pravi Hans-Thies Lehmann, se tovrstni izzivi, ki nam nudijo možnost udeležbe brez prisilnega iskanja pomena, redki in v pomoč. Na ta način se hkrati s prekinitvijo prevladujočega časovnega režima, ki rezultira v produktivnosti, lahko zamaje tudi sam režim gledanja. Vendar če na spodmaknjenosti teh režimov, ki jih proizvaja sedemurni gledališki dogodek »From The Dark«, gledamo le kot na estetsko izkustvo, zanemarimo konflikt s časovnostjo, ki ni enaka performativnosti gledališke skupnosti, ji je pa podložena. In ravno za ta konflikt med stran-vrženim trajanjem in festivalskim časom sveta, ki temelji na zakonu produktivne vrednosti, gre. To pa so že zunanje zadeve vzhajajočega jutra.