Nepohujšljivost

Pa smo jih dočakali, Cankarjevo leto, Cankarja o Cankarju, Cankarjev dom, Cankarjevo farso, gala premiero Puhujšanja v dolini Šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in priredbi ter dramaturgiji Žanine Mirčevske, prvi gledališki spektakel leta in koprodukcijo Drame, MGL-ja in – Cankarjevega doma. Kako se lotiti te očitno razkošne produkcije, ki jo med drugim tako ali drugače sponzorirata denimo Gorenje in Petrol? Naj bo za začetek dovolj obrat slavne Marxove briljantne introdukcije, tako hvaležnega navedka ob raznih obhajanjih. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je praizvedbo doživela kot farsa, njena zadnja ponovitev pa spominja bolj na tragedijo.

No, čisto brez postranskih reči, nedogledno ponavljanih v nedogled, ne bo šlo, ker nekaterih stvari pač ne moreš ponoviti prevečkrat. Na svetu verjetno ni tragičnejše reči od slovenske kisle smetane. Pahor, Brglez, Kadunc, krzneno šopirjenje, trepljanja po ramenih, pokroviteljska srečavanja in hihitanja v polišpano bleščečem podtalju tega hrama naše kulture, izvorno modernistično zasnovanega, ljudskega kulturnega centra, danes pa… Ja, samobitnost, samostojnost, neodvisnost, beri: nebitnost, nesamostojnost in odvisnost te travestije od države, že že, ampak kako človek ob vsem tem ne bi spetinspet živo podoživljal nekdanje Žižkove teoretsko teroristične briljance, fuknit v luft ves ta hohštapleraj.

Ah. Če se vrnemo oziroma nadaljujemo s predstavo. Iz nje je velo nekaj duhovno močnejšega od vseh njenih vkup danih posamičnih manifestacij. In slednje sploh niso slabe, mestoma so celo zelo dobre. Video, denimo, posebej super časovna manipulacija z zemljo in lobanjo v uverturi. Muzika, trio v živo, deloma v orkestralni jami, deloma za orglami ter z nekaj res duhovitimi glasbenimi domislicami. Mogoče malo manj sam gol gledališki medij, tj. dokaj neposebna kostumografija, scenografija, momljajoče nosljajoča, a vendar fino skoreografirana Jacinta. Še dobro, da ženska vobče že v samem tekstu nima dosti besede. A nasploh z izjemo protagonista-antagonista Uroša Smoleja igra ostaja bolj ali manj zakrčena v teatralnem glumaštvu z vehementnimi gestami in trojno podčrtano artikulacijo. Vsakič ko Primož Pirnat zakriči Molči gnida!, kot bi vrgel petardo, si hočeš zamašiti ušesa. Seveda pa spet ne smemo pozabiti na že ponarodele fuk forice slovenskih gledališč.

A vse to, kot rečeno, samo po sebi niti ni ne vem kako zgrešeno, prav tako je dobrodošla gesamtkunstwerkovska ambicija predstave, ki zgošča glasbo, petje, gledališče, ples, video in tako naprej. S čimer se vračamo k predstavinem prej omenjenem duhovljenju, katerega celovit vtis se slednjič skipari v tragično grimaso. Tragično tu ni mišljeno kot sublimna dramska forma, temveč nekategorialno, opisno, da ne rečem občutenjsko ali bivanjsko. In tega lahko v polni meri izrazi le prekomerno pretiravanje prekipevajoče slovanske krvi.

Vem, da te dni slehernik ne more prehvaliti večne aktualnosti Pohujšanja, kritike moralične dvoličnosti, novih obrazov, odnosa do umetnosti, umetnikovega položaja v družbi, državi, čeprav se človek le nehote vpraša, kdo razen Angelce Likovič kje vidi kakšno pohujšanje in koliko trpi umetnik, udeležen v pričujoči produkciji, a kapiramo, obletnice, aktualnosti, aktualiziranja, kulturno recikliranje, vse to ima določen razumljiv sentiment. Vendar sam tekom ogleda predstave skoraj nisem čutil ali raje živel drugega od - odtujenosti. In ne mislim brechtovskega efekta, temveč čisto golo, vulgarno odtujenost. Kaj se dogaja in kaj za en kurac delam tukaj.

Že videna nepovezanost z ničimer, kar bi vsaj kolikor toliko imelo kakšen dejanski umetnosten, kulturni, življenjski in mišljenjski hasek, karkoli že to pomeni, karkoli, s čimer bi lahko vzpostavil eno resno miselno, kreativno, magari realpolitično vezo. A, del scenografije je ograja. Saj je mestoma malo smešno, kakšna finta je kul, nenazadnje je sam tekst precej piker, celo preciničen, da se posledično prepovečuje v absurd. Zato menda farsa. Vendarle pa bi rekel, da ima klasično gledališče, kakršnemu smo priča ne samo s to predstavo, podobno potujčevano usodo kot opera, zato mogoče ni čudno, da se ji pričujoče pohujševanje tudi malce približa. Kar mi je klofotalo srce, lahko pove naslednje sosledje. Teater je mrtev. Poezija je mrtva. Cankar je mrtev. Pri čemer trdim, da je eden najboljših piscev v slovenskem jeziku. V tem je tragičnost predstave, zato nadaljujmo s farso. Naj živi smrt! Kulturne nepolitike, pozivanja k branju, teatrskih spektaklov, stebrov družbe, družabne smetane, Ivanovega smetenja in smetenja po Ivanu.

'Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog,' pravi župan. No, Pohujšanje v dolini šenflorjanski ni ne zakrpano, ne nečisto, ne nadložno. 'Doline šentflorjanske ni blagoslovil Bog zato, da bi redila in pitala umetnike, tatove, razbojnike in druge postopače,' pravi malo prej. To ironijo lahko za konec sprevržemo v resnost in se prav ob tej predstavi vprašamo, zakaj jih torej pita in redi. Hja, ker so neškodljivi. Odtujeni. Nepohujšljivi.