Nerazumljeni Sokrat

V soboto, dvaindvajsetega septembra, smo pred ogledom Sokratovega zagovora v režiji Dritëra Kasapija pred Mini teatrom radovedno čakali na razodetje. Je lahko teater nova agora, kot nas prepričujejo avtorji, saj je bil Sokrat (skupaj s kritiko) pregnan z ulic? In ali je teater, kot pravijo, mesto srečevanja kritične publike, željne razgovora s tistim, za katerega se predpostavlja, da ve?

Igralec Bajrush Mjaku, ki je upodobil Sokrata, je pozornost terjal projeciran na tri zaslone. Gledalčev pogled na odrsko dogajanje je bil posredovan s tehnologijo, kar nas napeljuje k sklepu, da brez tehnoloških implantantov konverzacija ne deluje več. Govorjena beseda, četudi gre za sam Sokratov zagovor, je passé. Da verjamemo, moramo videti in najbolj domač, najbolj prepričljiv nam je postal pogled na zaslon. Kot družba smo že dosegli zrcalno fazo in se prepoznali v vsej svoji bleščavosti.

Sokrat se je zagovarjal, ob njem pa sta bila na odru še Platon - zapisovalec za računalnikom in kamerman, čigar posnetki so se v živo vrteli na zaslonih. Sokrat je tudi sam prijel kamero v roke in končno smo se videli tudi sami. Izgubljeni v tujosti govorjenega jezika smo bolščali v prevode, ki pa so se zdeli napačni. Kaj kmalu je jezikovna zmeda sovpadla s klavstrofobičnostjo Mini teatra, kar je še potenciralo naša občutja. Zmedenost zaradi očitnih težav s podnapisi je postala že kar malo tesnobna. Povedi so se zaključevale kar z vejicami, na neki točki pa smo spoznali še, da so se prevodi začeli ponavljati. Na jezikovno bariero in popolno nerazumevanje predstave nismo računali, zato nas je toliko bolj zmedlo. Naše opazovanje je tako dobilo nek perverzen podton – vedeli smo, da vemo več od Sokrata. Vedeli smo, da vemo nekaj, česar on ne ve – da je naša komunikacija spodletela na najbolj temeljni ravni.

Kdo je sedaj tisti, ki ve, in koga moramo sploh poslušati? Bi gledalci morali med Zagovorom vstati, opozoriti na očitne tehnične težave in tako z jasnim vprašanjem vzpostaviti dialog? Sokrata so uničili tožniki oziroma tisti, ki jih je bilo strah resnice. V tem primeru je bilo strah nas, gledalce in obenem molčeče tožnike. V povsem slovenski maniri smo kot gledalci odgovornost za spodletelo komunikacijo in njene posledice prevzeli nase, saj nanjo nismo vljudno opozorili. Molk pa ni bil odraz pasivnosti, ampak nekega splošnega stanja agorafobije. Sokratove agore ni več, njena teatralizacija pa se ni izšla.

Sokrat kot iskalec resnice se nam je izneveril, ker ga nismo razumeli. Zdi se, da je ta nenamerna poanta spodletele predstave bolj daljnosežna, kot je videti na prvi pogled. Ali ni vsako iskanje resnice obsojeno na nerazumevanje? Ponovno smo ostali brez jasnega odgovora, kje lahko najdemo svojo agoro. Ustvarjalci so nam z uporabo računalnikov in projekcij dogajanja na zaslone dali vedeti, da je polje kritike očitno lahko le še virtualna resničnost. Na ulice več ne bomo šli, ker je doma udobneje in tehnološka posredovanost našega pogleda potrjuje obstoj zapisanega in povedanega. Toda – je agora lahko umeščena v zasebni prostor?

Tema predstave je iskanje svobode in (re)definicija demokracije v luči aktualne gospodarske krize. Makedonski ustvarjalci so navdih iskali v Grčiji, pri Sokratu. Ironična analogija se ponuja kar sama: Evropa od Grčije, ki je v svojem (filozofskem) bistvu nekapitalistična, terja prav to – zagovor. Problem je zgolj v tem, da zagovora zaradi slabih prevodov in neuskaljenosti enostavno ne razume, četudi bi ji še kako koristilo, da bi mu dobro prisluhnila. Je rešitev res v nemških ukrepih in tehnologiji, ki rada zataji, ali pa morda v tisočletni tradiciji filozofije in poezije, za katero si ne vzamemo časa? Od Grkov bi se morali spet kaj naučiti – od Sokrata dalje ostajajo svetovna avantgarda. Grška finančna in gospodarska »zamrznitev« je lahko naš namig, naj se nemški hiper spremeni v grški oziroma evropski hipo – morda ni ključ v neskončni produkciji, pač pa v vrnitvi k hedonizmu in preprostosti.

Sokratove radikalne ideje so vplivale na državljane, ki so po mnenju tožnikov podlegli njegovim mislim. Politični in ekonomski upor je postal skoraj nemogoč, temeljni konflikt pa generacijski. Moč je skoncentrirana v rokah še dejavne generacije, ki onemogoča revolt, saj si želi ohraniti svoj privilegiran položaj. Sokrat pravi, da so vrline edina pot do denarja. Nelikvidna Grčija je tako lahko dober vodič – toda ne za preživetje v smislu golega življenja, ki ga zagotavlja minimalna plača, pač pa za življenje, ki se ne odpoveduje kritični misli.

Kriza vzpodbuja ideje, ki so v teoriji uresničljive, v praksi pa se lahko – in običajno tudi se – vse podre. Prav to je bil problem te predstave – počutili smo se prevarane, saj so nam obljubljali resnico, dobili pa smo slabo izpeljane tehnične rešitve. Izgubljeni prevod je Sokrata postavil na laž. Kdo si, Sokrat, ki te ne razumemo? Evropsko unijo je strah konca oziroma smrti, Grčija pa priznava, da ne ve. Ne pristaja na koncept konca – konca udobja, skupne valute, povezovanja držav ... Ve, da nič ne ve, in s tem postavlja ogledalo samozavestnim evropskim idejam, hkrati pa ravno tovrstna nevednost zagotavlja kontinuiteto filozofskega razmisleka in omogoča užitek v umetnosti. Spodletela predstava je v tem smislu lahko metafora za spodletelo evropsko idejo, ki bi jo veljalo namesto s tehničnimi sredstvi in finančnimi injekcijami začeti reševati s spremembo miselnosti – od produktivnosti k hedonizmu.