Obdobni ples

Preko črnine zaslona se sprehodi plesalka v geometrično potiskanem ogrinjalu, zverižena v ekspresivno gesto dvignjenih rok in v krču nazaj upognjene hrbtenice. V liniji njene hoje se za njo izpiše naslov predstave, Začasno poravnana telesa. Sledi jima posnetek pospešenih sprehodov pomnoženih podob zasedbe šestih plesalk, polno naseljujoč krčevite izrazne drže teles. Kamera, usmerjena v prižgane stropne luči, nas zatem v živo popelje v Plesni teater Ljubljana. Počasi se spusti na oder, kjer plesalke premierno začenjajo predstavo koreografinje Blance Arriete in njene asistentke ter soustvarjalke Vite Osojnik.

V uvodu predstave plesalki Alja Branc in Julija Pečnikar prehajata med nekaj izbranimi izraznimi gestami telesa. Patricija Crnkovič, Lara Matea Ivančič, Ema Križič in Luka Ostrež ju spremljajo s hojo, po dve in dve definirajo prostor solistk in ju s prezenco zgoščajo, ves čas vzpostavljajoč po dva tria v prostoru. Solistični vlogi si izmenjaje podajajo, ustvarja se vtis neustavljivega toka gibanja in kontinuiranega utripajočega mehkega modeliranja teles. 

Gibanje je mehko, tekoče, plastično. Spremljamo igro tonusa teles, ki poskušajo fizično napolnjevati izbrane oblike gest, ki so vsakič znova cilj, končna postaja giba. Telesa uglašeno pregibajo prostor s spretnim prehajanjem skozi dodelane kompozicije. V neskončnost poskušajo fizično razumeti vpenjanje v geste, jih zapolnjevati, se vanje potopiti ... V jasno strukturiranih, natančno definiranih gibalnih in prostorskih poteh opazujemo proces polnjenja, naseljevanja prostora telesa, giba samega. Ni tresljajev, ni napak.

Dogajanje ritmizira in mu enakomeren pulzirajoč tempo določa umirjena, minimalistična godalna glasbena podlaga Matevža Kolenca. Zvočna krajina - kljub temu, da mestoma pridobi skrivnosten ali grozeč pridih, kot da nekaj napoveduje - ostaja konsistentna: zadržana v tenziji, a pomirjujoča. V nekem odseku v podtonu spominja na kapljanje, spet drugje ostro na brušenje nožev - tempo se ne spreminja in gibanje mu ves čas umirjeno sledi. Ob nežnem pulziranju godal spremljamo repeticije pozicij, skulpturiranje teles.

Glasbena podlaga sodeluje s konsistentno rabo odrske luči. Oblikovalec svetlobe Aljaž Zaletel z mehkimi prehodi uokvirja posamezne odseke. Luč podpira geometrijsko igro plesne kompozicije in dodaja odmev kostumografiji. Alan Hranitelj je plesalke oblekel v rahle padajoče tkanine, ravno krojene hlačnice, diagonalno rezane padajoče tunike z geometrijskimi potiski, v prevladujočih tonih rdeče, bele in črne. Kompozicijsko plastenje gest in podob predvsem v vnaprej pripravljenih posnetkih dinamizirajo zanimivi kadri in spretna montaža snemalca Gregorja Gobca, ki z gibanjem kamere mestoma ustvarja občutek brezprostorskosti, sanjskega sveta.

Izvedba je estetsko prepričljiva. Plesni material je izčiščen na vsaki plesalki lastno prgišče celotelesnih gest. Zaradi repetitivne narave gibanja ter pomirjujočega pulziranja mehko vibrirajočih godal predstava deluje hipnotično. Kot bi gledali igro atomov, kroženje planetov po vesoljnih tirnicah. Poti in razdalje se spreminjajo, a splošni občutek ostaja enak. Vse samo teče dalje, v konstantni organski zanki, katere reda zaradi kompleksnosti ne zmoremo zares razumeti, a njeno samoorganizacijo in gladko delovanje brez trkov vendarle prepoznavamo nekoliko občudujoče in z lahkoto.

Kar gledamo, deluje, kot da bi kultno postmodernistično predstavo Set/Reset ameriške koreografinje Trishe Brown očistili naglice, zamahe in mehanistične gibe zaoblili in približali telesu, jih spremenili v geste, umirili tempo na zadržano pričakovanje ter zmanjšali zasedbo, jo napravili intimnejšo in nekaj odtenkov toplejšo. Začasno poravnana telesa na ikonično predstavo sodobnega plesa iz leta 1983 spomnijo s kompleksnimi kompozicijskimi premiki, natančno določenimi in jasno prepoznavnimi ponavljajočimi se gibi, organskim redom znotraj navideznega kaosa, urejenostjo teles, ki osvobojena osebnosti raziskujejo “čisti gib”. Tudi v naslovih predstav lahko poiščemo vzporednico, saj Set/Reset prevajamo kot Ponastavitev. Ohlapni padajoči kostumi iz mehke tkanine, ravno krojene hlače in teksturirani vzorci potiskov blaga sugerirajo nadaljnje vlečenje te paralele.

Kako slastno je očitno še vedno vsak dan znova raziskovati repeticijo in vsakodnevni gib!

Predstava, ki deluje kot plesni video, je fragmentirana z izmenjevanjem vnaprej pripravljenih posnetkov plesnega materiala in odsekov plesa v živo. Kljub tej razdeljenosti Začasno poravnana telesa ohranjajo vtis enotnosti dogajanja, ki ne glede na spremembe v kompoziciji ves čas ostaja konsistentno. Po prvih minutah si sicer še pričakujoče obetamo razvoj, kmalu pa razberemo logiko komponiranja in delo nas pusti zgolj na ravni izbire lastnega okusa. Kot bi gledali na tri četrt ure raztegnjen videospot. Če nam estetika ugaja, surfamo z groovom predstave naprej, če ne, zamenjamo YouTube kanal. 

Začasno poravnana telesa v spominu tako ostajajo kot estetiziran plesni spev, ki mu v umetniški krajini razen obrtniških vrlin plesalske zasedbe in kompozicijske dovršenosti v tem trenutku ni uspelo seči prav dosti dlje. Internetni prevod dela ne ponudi premika gledalčevih okvirov. Koreografinja Arrieta je bila ves čas ustvarjalnega procesa prisotna preko spleta, kar proces priprave plesne predstave drastično spremeni, sploh kadar delo zadeva subtilnosti izraza telesa. Te se preko videoprenosa v veliki meri izgubijo. Projekt, odvisen od projektnih sredstev, je bil načrtovan vnaprej in nato izveden na daljavo kot ustvarjalni kompromis dveh po izraznem jeziku in metodološkem pristopu zelo različnih koreografinj, ki sta se zedinili v kompozicijski etidi, ki dobro zgleda. Takó končno delo izpade sicer profesionalno narejeno, a hkrati preveč pravilno, učbeniško. Lepo, a pozabljivo.

Pa vendar, sredi krize, ki jo trpita telo in pamet, v osami dolgočasne tišine je ta umirjen, rahel trans vzbujajoč 45-minutni plesni videospot, ki v podtonih na prijetno nostalgičen, a svež način spomni na nek moment plesne zgodovine, mogoče prav tisto, kar začasno razširi duha in poravna telo na sobotni večer.

Začasno poravnana telesa je gledala vajenka Tina.