Podgana strelja

V Mini teatru smo si ogledali Kozmopolis režiserja, dramaturga in avtorja priredbe istoimenskega romana Alena Prošića. Anže Zevnik v vlogi Erica Michaela Packerja in Primož Pirnat kot Richard Sheets nepremično sedita obrnjena drug proti drugemu. Vsakega osvetljuje soj luči Marka Požlepa. Primož Pirnat nosi masko podgane, ki jo je oblikoval Zoran Srdić Janežič. Oblečen je v barvaste kopalke in belo spodnjo majico. Poleg fizične pozicije tudi oba kostuma Ane Savič Gecan nakazujeta na diametralno nasprotje: Zevnik v vlogi multimilijonarja namreč nosi prestižno obleko in sončna zakrivajoča očala. Začne svoj dolgi in hitri monolog.

Pojava prvega izrekajočega, Packerja, je brezizrazna in izbrisana konotacij človeškega in čustvenega. V njegovem neprekinjenem monologu ne uporablja govornih okraskov, glasovne razgibanosti ali interpretacije izrečenega. Tvori skoraj mučno monotonost, ki jo na redke trenutke prekine z ironičnim višanjem ali nižanjem tona glasu ali [upočasni glas] z upočasnitvijo govora. S tem pa degradira kakršno koli olajšavo in olepšavo. Prisotna je popolna telesna statika. Ta nepremičnost in dolgo deklamiranje sta izziv za publiko, ki je navajena družbe hitrih, kratkih in nenehno spreminjajočih se informacij, hkrati pa pospešek informacij predstava tudi vsebinsko obravnava. Poudarek na tekstu in gledalčev trud za pozorno spremljanje sporočil sta podobna Lorencijevi Bibliji, le da je v Kozmopolisu trajanje taka dinamika krajše, obenem pa je prisoten še večji izbris gledališkega. Ni telesne niti govorne interpretacije. Togost v dolgem izrekanju spremlja mali nasmešek. Sklada se s surovostjo protagonista: Packer je umetni in plehki multimilijonar in v skladu z likom potrjuje odsotnost človeških indicev. Pripoveduje svojo pot do frizerja po Manhattnu. V pretekli prvi osebi tako deli tesnobo, ugled, pokroviteljstvo in razvrat. Brezobzirni ego predstavlja nedotakljivega titana financ. Kljub poudarku na predmet izrekanja pa ga obenem razvrednoti s težko poslušljivim načinom izražanja. S tem afirmira, da niti ni tako pomembno, kaj govori. Niza misli, ki delujejo kot prazni stavki in so izenačeni v izpraznjeno konotacijo. Že samo s prezenco nam oznanja svojo bit, tekst jo le še potrjuje.

Začetek dialoga v drugem delu, torej oživitev lika Primoža Pirnata v dogajanje, privede do tega, da statično konstanto zamenja napeta dinamika. Ta pride še bolj do izraza zaradi prejšnje monotonosti. Lik Packerja še naprej ohranja nepremičnost, Sheets pa svojo krši z odklonskimi malimi premiki, čustvenim izrazjem in odlično odigranim ravnovesjem med mirnostjo, nemočjo ter prezirom na meji z blaznostjo.

Vzpostavljen je kontrast med človeškostjo in apatijo, razkrivanje solzne šibkosti nasproti brezizrazni črnini sončnih očal. Nasprotje med vodilnimi ter, kakor jih predstavi Parker, »drugimi bitji, neskončnimi vrstami anonimnežev, ki so bežna oblika gibanja in so prisotni le zato, da se nanje ni treba ozirati«. Ogrodje predstave predvsem preko dinamike prezence likov pooseblja dva različna pola oziroma predstavnika družbe: mehanizacijo, ravnovesje nasproti neprilagojenosti, nenavadnosti, izkrivljenosti ali tako imenovane luknje v sistemu.

Zgodba te odklonske druge, navidez ničvredne, neškodljive in namnožene v metafori podgan opolnomoči. Podganski protagonist Sheets prekini tekočo in nedotakljivo kontinuiteto lastenja časa korporacij in vzporedno s tem zamenja formo predstave oziroma osrednjo samostojno vlogo Packerja. Obrnejo se razmerja moči: prej centralni lik postane tarča za umor, odločevalec je Sheets, ki iz zaničevanja gnoja vladajočih ljudi vidi edino smiselno rešitev v njihovi smrti.

Spremljamo soočanje besednih iger med morilcem in bodočim umrlim multimilijonarjem, ki skupno prevprašujeta motiv za umor. Ali je po Sheetsovo vzrok zatiralska družba, ki jo upravlja, predstavlja in kreira Packer? Ali pa se, kot mu kontrira Packer, pod tem načelom skriva le imitacija drugih, izraz nasilja, ki ne vsebuje resnice in cilja. Tako premesti motiv iz družbenih sfer v posameznikove težnje in norosti.

Predstava ne opredeli dokončno: torej ali je Sheets le norec z navidezno idejo spodbijanja sistema ali pa je njegovo dejanje logična posledica družbenega zatiranja. Medtem ko je lik Packersa zelo jasno sestavljen in je njegova mehanizacija prenesena na formo predstave, pa na ravni razvnete prezence Pirnat tvori nasprotni pol, ki odpira vprašanja družbene krivde. Njegova dramska upodobitev ni tako jasno opredeljena, kot ne moremo točno določiti vsakega odklona od sistema, saj nima jasne zakonitosti. In morda sploh ni dileme v njegovi »pravilnosti«, resničnosti motiva za umor: navsezadnje lahko tudi brezsmiselno norost ubijanja pripišemo družbenemu stanju. Predvsem če imamo v mislih, da je vsak individuum že določen kot družbeni subjekt in da družba ubija tako ali drugače. Torej tudi tako, da družbeni pogoji tvorijo individualen odziv.

Ali pa drži ideja nasprotnega pola sončnih očal in se lahko umor z namenom doseganja višje družbene instance ali kot odgovor na nepravično sistemsko stanje, torej še tako imenovano družbeno solidaren in »altruističen« umor, zvede na posameznikovo lastno kaprico in egoizem. Kolikokrat so samozvani »pravi« humanisti, pravični nosilci enakopravnih idej bili le zavita in kamuflirana individualistična oblika Packerja.