Poetična genealogija neke rodbine

Podoba Matije Ferlina kot počasnega in okornega starca, z vso pozornostjo osredotočenega na popravljanje in dopolnjevanje lesene skulpture, ki zaseda večji del leve polovice odra, v jukstapoziciji z grandioznimi in svečanimi toni Bachovega Pasijona po Mateju otvori predstavo Sad Sam Matthäus. Starčeve tresoče se roke in neumorna predanost potovanju sem in tja po odru, da bi našel in zbral potrebne pripomočke, vzbujajo sočutje, obarvano s potrpežljivostjo in strahom za navidez tako krhko in ranljivo telo. Vsakdanjost prizora je izvrstno skomunicirana skozi starčevo telesno govorico, ki niti za hip ne zaide v pretirano performativnost, temveč so njegova dejanja osredotočena nase – kot da publika ne bi obstajala. Tej mundanosti življenja se kot paralelna pripoved prek govora v offu pridruži tragični konec življenja Johanna Sebastiana Bacha, zaradi slepote zavit v bolečo nezmožnost zapisovanja glasbe.  

Režijski prelom, v katerem kmalu po zaključku pripovedi o Bachu starec doživi nenadno pomladitev, izziva rek, da prvih deset minut predstave gledalcem razodene notranja pravila uprizoritvenega jezika. Scenografija Mauricia Ferlina, prej v bogato, kraljevsko rdečo odeta zadnja stena in odrske deske, je skupaj s preostalimi elementi scene ob pomoči tehnikov pospravljena, bel plesni pod pa je zdaj podlaga za visoko, belo-rdeče obarvano leseno skulpturo, ki spominja na kabinet kuriozitet. Z nje Ferlin v drugem delu predstave izbira stvari, ki spremljajo njegove pripovedi, iz lastne rodbinske zgodovine prejšnjega stoletja. Predmeti, ki mu pomagajo pri ilustraciji, služijo kot reprezentacija nekega dogodka in osebe ali pa reprezentirajo sami sebe. Na neki točki nam na primer zgodbo o Bachovem potovanju v rojstni kraj Georga Friedricha Händla opiše tako, da skladateljevo nekajurno hojo ponazori na tekaški stezi, baročne lasulje pa nadomestijo otroške plenice. Uporaba predmetov pri poustvarjanju kratkih epizod je ključni uprizoritveni postopek drugega dela predstave, saj uprizarjanje besedila sloni na tej dinamični igri z možnimi načini in vrstami stvari, ki se lahko prepletejo z vsebino. Zbirka eksponatov, ki se med predstavo nabira na levem polu odra kot počasi rastoča instalacija, pa je fizična reprezentacija kopičenja zgodb, ki jih slišimo med predstavo.

Izbrane zgodbe zaobjemajo tragične usode vojnih let, družinske dinamike in anekdote iz Ferlinovega življenja. Tekst Gorana Ferčeca je fragmentarni mozaik, v katerem se globoka religioznost družine Ferlin in teror fašistične okupacije prepletata z na trenutke komičnim, drugič melanholičnim tonom Matijevih osebnih pripovedi. Atmosfera uravnoteženo navigira med mračno zgodovino, ki navdaja z grozo in žalostjo, in hipnimi momenti humorja. Trpljenje, nakazano že v tragičnem zaključku Bachovega življenja v prvem delu predstave, še intenzivneje prežema drugi del. Potujitveni učinek trenutkov samoironije in predmetnih skic namesto detajlirane potopitve v svet vsake izmed zgodb prepreči, da bi predstava zapadla v pretirano patetiko. 

Nelinearno nizanje sosledja dogodkov, ki se upira zgodovinopisni logiki, ustvari kompleksno temporalno dramaturgijo uprizoritve, ki gledalce nenehno premetava med časovnimi obdobji. Zanje napenja ambiciozne asociativne loke med scenskimi pripomočki, pripovedmi in dogodki, ki so se v nekem trenutku predstave že pojavili. Kljub navidezni naključnosti se tako tekst prepleta in zapleta sam vase, spominjajoč na naravo človeškega spominjanja, ki prav tako ne operira po principu časovne premice. Ferčec in Ferlin ustvarjata gledalsko izkušnjo, ki se izogiba preprostemu in predvidljivemu toku pripovedi ter nas povabi, da ob pozornem spremljanju odrskega dogajanja sami najdemo povezave med naborom uprizoritvenih znakov. Popotovanje po genealogiji rodbine Ferlin spremljajo hipci presenečenja in čudenja, ki vzniknejo, ko prepoznamo asociativne povezave, in zdi se, da je gledalski trud hipoma poplačan. Zagonetni temporalni strukturi samega besedila se pridružuje tudi večplastna in nelinearna dinamika odrskega dogajanja, saj izbor scenskih elementov zaznamuje citatnost Ferlinovih preteklih predstav, ki je značilnost njegovega odrskega jezika.

Genealogija rodbine Ferlin priča o mnogih tragičnih in presunljivih pripetljajih, ki jih obdaja avra poetične monumentalnosti intimnega življenja. Medvojne zgodbe srhljivih smrti pod streli okupatorjevih vojakov, ko so ugasnila življenja mlade poštarice in očeta vaške družine, slikajo pretresljive usode običajnih ljudi. Njihova inscenacija premeteno izrablja minimalistično igro s scenskimi predmeti, kot so zvočnik namesto kamnitega zidu in plastične živali kot reprezentacija družinskega kroga. Ferčec spretno zastavi zasnovo, ki suspenz zgradi na podlagi rahločutnih podob trenutkov pred usodnim dogodkom in po njem, ko opisuje misli in občutja žrtev. Tragični trenutek smrti preseže sam zgodovinopisni dogodek in postane poglavje v poetični mitologiji družinske preteklosti. Nasprotne temačnim prizorom so religiozno obarvane prigode, ki orisujejo dediščino izkustev čudežev. Ponovno segajo v predvojne čase, ko je majhna knjižica pred smrtjo obvarovala Ferlinovega prednika, in se razpenjajo do bližnje preteklosti, ko čudežne izkušnje doživlja njegov najožji družinski krog.

Poetičnost družinskih tragedij in mirakuloznih pripetljajev je v jukstapoziciji s Ferlinovimi intimnimi anekdotami. Grandiozna zvočno-glasbena raven Pasijona po Mateju v oblikovanju Luke Prinčiča, v katerem se orkestrski izvedbi pridružuje zborovsko in solistično petje, soustvarja pretanjeno atmosfero veličastnosti in monumentalnosti, reflektirano v velikih scenskih elementih in v mozaičnem besedilu zgodb, ki pričajo o trpljenju, med katerimi je tudi tista o Bachu. Nasprotno so Ferlinove osebne zgodbice, v katerih pripoveduje o bolečinah in poškodbah svojega telesa ali pa se spominja svojega prvega plesnega nastopa, veliko bolj mundane. Skozi uprizoritev ves čas preigrava te kontraste, svoje outsajderstvo pa še dodatno podkrepi, ko prizna, da kljub neizmerni želji kot eden redkih v družinski zgodovini sam še ni doživel transcendentnega izkustva. Njegova navihana, nerodna, skoraj deška prezenca ob bok veličastnosti zgodovine postavi intimna mala trpljenja, Ferlin pa je umeščen v presečišče sočasne nepomembnosti in estetizacije človeških življenj. 

Matijev pasijon žalost, presenečenje, smeh, napetost, pričakovanje in čudenje drobec za drobcem vzbuja tako fragmentirano, kot njegovo besedilo raziskuje zgodovino, a publiko previdno drži na robu prepada, ki vodi v popolno katarzo. Subtilno prepoznava kompleksnost naših življenj in človeškega čustvovanja, kar zaznamuje tudi druga dela Ferlinovega opusa. Večplasten uprizoritveni jezik spretno vpenja različne odrske ravni, ki med sabo pletejo kompleksno mrežo citatnosti in asociativnih povezav, te pa skupaj ustvarijo navdušujoče uprizoritveno doživetje.

Čudila se je Maša.