Povratek v zibelko meščanstva

V Rožni dolini, nedaleč od našega radia, stoji Vila Zlatica – nekdanje prebivališče slovitega župana Ljubljane Ivana Hribarja. Vila je dandanes muzej in je za obiskovalce odprta vsak petek in soboto. V zadnjem mesecu pa se ob nedeljah zvečer pred vhodom v nekdanji hram meščanstva pričenjajo zbirati obiskovalci. Prišli so, da bi lahko za dobri dve uri pokukali skozi okno neke zgodbe. 

Vsak nedeljski večer vila postane prizorišče žaloigre V agoniji, druge v ciklu treh dram o Glembajevih hrvaškega literarnega velikana Miroslava Krleže, tokrat v režiji Nine Šorak. Drame so nastale iz fragmentarnega materiala, v katerem je Krleža popisoval usode zagrebške buržoazne družine v sto osemdesetih nemirnih letih. Popisal je čas njenega padca, čas rojstva nove države, razgretih nacionalnih čustev in čas, ko so staro meščanstvo izpodrivali povzpetniki. 

Drama V agoniji prikaže globoke rane vojne in kolektivno psihozo meščanstva mlade države, zaznamovane s komaj minulo zgodovino. V njej se srečujejo obubožano in marginalizirano nemško plemstvo, izgnana ruska buržoazija in na novo poplemeniteno meščanstvo. Orisana visoka družba je ujeta med tiste, ki si ližejo rane ob svojem zatonu, in tiste, ki se pretvarjajo, da so udomačeni v svoji novi družbeni vlogi. Krleža ujame bežen trenutek zatona patricijske družine. Popisuje čas nenadnosti in pospešene modernizacije družbe. Prav tako nenadno se drama tudi začne. Obiskovalci so, že čakajoč na stopnicah, vrženi v središče spora med baronom Lenbahom in njegovo ženo Lauro, ki ju upodabljata Boris Mihalj in Polona Juh. S treskom vrat in vreščanjem se prične ogled drame, ki se pred zgolj dvajsetimi obiskovalci odvije v prostorih vile. En prizor v provizorični konfekcijski prodajalni v dvignjenem pritličju in drugi v velikem salonu piana nobile. 

Lenbah je zapit konjušar, kavalerijski podpolkovnik, »po poreklu gospod, po usodi berač in pijanec«, ki nenehno gnjavi svojo ženo, naj mu posodi denar, da bo lahko pil in kockal. Laura je hči avstro-ogrskega generala in potomka Glembajevih, razočarana nad zakonom, v katerega je bila potisnjena prezgodaj. Prepuščena prosjačenju svojega moža preprodaja italijansko svilo in vodi trgovino modne verige. Kot se spodobi, ima ljubimca, advokata Križovca, ki je v upodobitvi Saše Tabakovića naravnost izklesana podoba gentelmana. Laura trdno verjame, da se bo od svojega moža lahko ločila, nato pa zares zaživela s Križovcem. V zgodbo pa pokukamo ravno tedaj, ko se začne ljubimec od nje oddaljevati, njen mož jo ponovno izsiljuje za denar in trdi, da se bo ubil, sama pa v obubožanosti in ob izgubi svojega družbenega statusa tone v obup.

Drama, ki se konča s smrtjo dveh protagonistov, je v našem širšem prostoru dobro poznana. Zato o samem zapletu morda ni treba razglabljati na dolgo in široko. V tokratni izvedbi bolj pritegne dejstvo, da je predstava prestavljena v meščansko hišo. Prizorišče, ki dejansko pritiče Krleževim dramam pa tudi romanom. Le da so se liki namesto sredi Zagreba znašli sredi Ljubljane.

Nekonvencionalni ogled predstave, v kateri dveh prizorov ne spremljamo na odru, temveč neposredno v sobanah vile, omogoča lažje vživetje v prizor. Meja med dramskim in resničnim je zabrisana, ko gledalci vstopimo v prostor igre. Igralci se po prostoru prosto premikajo, segajo po predmetih, ki so nameščeni za gledalci, stojijo in sedijo v njihovi neposredni bližini. Od blizu lahko vidimo Lenbahove potne srage, njegovo rdečico, ki se mu širi po plešasti glavi – je za to kriva zgolj jeza ali tudi alkohol? Ko Laura seže po karte za našo glavo, lahko vonjamo njen parfum in od blizu opazujemo lesk njene svilnate obleke. Kot da bi prisluškovali, poslušamo pridušene pogovore na balkonu, od koder se v notranjost vile širi vonj po cigaretnem dimu. 

Gledališka izkušnja je tako v svojem skorajšnjem pobegu iz italijanske škatle postala pristnejša, igra je postala bližja življenju. Zgolj zavedanje performativnosti dejanja, govora in geste nas spomni, da gledamo dramsko uprizoritev. Ogled prizora od blizu je privlačen, saj ponuja estetsko učinkovito neposredno spremljanje zgodbe, do popolne opustitve konvencionalne uprizoritve pa vendarle ne pride. Liki se ne zavedajo prisotnosti gledalcev, z njimi ne komunicirajo, jim ne namenjajo pozornosti. Odnos med publiko in igralci tako kljub približanemu pogledu na prizor, ki ga gledalci opazujejo iz različnih kotov, ostaja enako statičen kot v prostoru gledališča.

Izvedba drame nas prepriča, da smo tudi sami vstopili v košček zgodbe Glembajevih. Pa vendar je večplastno, razvejano in zbadljivo dramsko besedilo v tokratni uprizoritvi precej okleščeno. Deloma zavoljo majhnosti prostora, v katerem dramo uprizarjajo, deloma pa zagotovo tudi zaradi poudarjanja medsebojnih odnosov v drami. Prav izbris nekaterih delov besedila, ki izvirajo iz napetega povojnega političnega dogajanja, se zdi prevelik dramaturški poseg. Sploh če upoštevamo Krležev literarni in teoretični opus, v katerem z realizmom buržoazno družbo odkrito zasmehuje. Sicer izjemna uprizoritev s poudarkom na intimnosti izgubi drugo poglavitno plast – kritiko malomeščanstva.

Originalno besedilo družbene razlike med vsemi liki gradi predvsem z jezikom. Lenbah in Laura sta pripadnika stare aristokratske družbe, večina njunih dialogov poteka v nemščini – tako se ločita od drugih povzpetnikov, kakršen je tudi Križovec. Nemščina iz tokratne uprizoritve izgine, morda ravno zaradi prizorišča, z izbrisom jezikovne razlike pa umanjka kontekst Laurinega in Lenbahovega porekla ter razrednega položaja. Prav tako je bila iz tokratne uprizoritve izbrisana grofica Madeleine Petrovna, ruska emigrantka, ki jo Krleža uporabi za podajanje konteksta Evrope po revoluciji. 

Predvsem pa gledamo zmehčano, manj vulgarno in manj kritično dramo. V pogovoru med Križovcem in Lauro, v katerem postane jasno, da si advokat pravzaprav ne želi ločitve svoje ljubimke, ji ta navede vse legitimne razloge, zakaj so se njegovi klienti že ločevali: gole fotografije mater na mizah njihovih ljubimcev, lezbični odnosi žena z guvernantami hčera, da je mož kuharico v sami srajci držal na kolenih in druge opolzkosti. V Vili Zlatici je ta del dialoga izpuščen, Križovec neposredno preide na govor o tem, kako pač živimo v patriarhatu in kako bo moški vedno videl svojo ženo kot lastnino; ženske pač niso spolno osvobojene. 

Uprizoritvi v Vili Zlatici umanjka vzdušje splošne histerije v medvojni kraljevini SHS. Aktualnost išče v medčloveških odnosih, njihovi napetosti, deloma tudi v vlogi ženske na začetku preteklega stoletja. Drama, ki je ostro kritizirala meščanstvo, je postala nekoliko nostalgičen prikaz zgodovine gledalcev – kdo drug kot malomeščanstvo še hodi v gledališče? Predstava, izvedena v Vili Zlatici, tako gledalce vrne v dobre stare čase pravega meščanstva in plemstva, ki je predstavljalo najvišji družbeni sloj tudi pri nas. Postane zgolj razgalitev psihe določene dobe, namesto da bi vzporednice z našim časom iskala tudi v politični klimi. Ne izkoristi tem o porastu nacionalizma, odkritem antisemitizmu ali elitizmu meščanske družbe, kot to počne dramsko besedilo. Protagoniste idealizira, ne uporabi jih kot tarče kritike. Krležev socialni realizem temelji na izrabi govornega koda privilegiranih, da se jim lahko posmehuje. Tega v Vili Zlatici ne bomo uzrli.

Kljub pomanjkljivostim priredbe pa je ta hipnotična. Iz vile izstopimo nekoliko zamaknjeno, kot da bi izstopili iz sanj o davno pozabljeni preteklosti. Bili smo priča tragediji, ki se danes nikakor ne bi mogla pripetiti na tako dramatičen način. Oblečemo svoj plašč, za drugimi obiskovalci hiše izstopimo in se zamaknjeno odpravimo nazaj v črnino običajne spomladanske noči.

Foto: MGML/Forum slovanskih kultur