Pronikljivost uprostorjenja Dostojevskega

Pisati o uprizoritvi, za katero vnaprej veš, da je kritiški zapis ne bo mogel zaobjeti, je naporno in kompromisno dejanje, ki ga ne bi smelo biti. Pa je. Tudi tokrat. Obstaja zaradi hrbtne strani tega nelagodja pisave, zaradi čudnega dolžniškega razmerja do uprizoritve kot subjekta, ki zahteva povračilo. Zahteva nadaljevanje dialoga, ki ga konec predstave ne zamejuje. Hkrati pa je zahteva tudi želja po intersubjektivni širitvi izkušnje. Dialog, ki se ne more in ne sme končati.

»Izkoriščam pa priložnost, da lahko opozorim na po mojem mnenju letošnjo izstopajočo uprizoritev v tem produkcijskem segmentu – Zločin in kazen v režiji Mirjane Medojević,« v poročilu selektorice tekmovalnega in spremljevalnega programa 52. Festivala Borštnikovo srečanje zapiše Petra Vidali. Čeprav se zdi kot dobra iztočnica, pa v mojem zapisu vendarle ne gre le za preživetost paradigme vrednotenja, ki vključuje hajpanje, hvalo, grajo, potrditev ali kakšno podobno prepoznanje. Tudi poskusi problemsko-kritiškega izvajanja so blokirani. Pri pisanju o uprizoritvi romana Zločin in kazen metodološka nesposobnost razvitja kritiške misli ustreza naravi predstave.

Za magistrsko produkcijo AGRFT režiserke Mirjane Medojević sta ključni dve izhodišči. Prvo je povezano s prostorom, saj predstava romana Dostojevskega ne uprizarja, temveč ga bolj uprostorja. Koncept uprizarjanja je v primerjavi z uprostorjenjem preveč mehaničen, umeten in ploskovit, medtem ko predstava gradi iz organskosti, preobrazbe in globine prostora. Uprizoritev je zgolj nujna posledica uprostorjenja, prizore oblikujeta razumevanje in zasnova uporabe prostora.

Misliti svet romana v prostoru pa ne pomeni, da je iz njega odtegnjen čas, kot prizor je tudi slednji posledica uprostorjenja. Za celovit dogodek sta pomembna oba - združena v prostorskih premikih označujeta različne svetove, enakopravna obzorja dogodka. Učinkovito in premišljeno izkoriščanje prostorskih-mizanscenskih potencialov obeh krakov Tunela in zaodrja koproducenta Lutkovnega gledališča pa pogosto razporedi dogajanje s tem, da zareže v temporalnost in na ta način opravi vivisekcijo in medsebojno povezavo odnosov v prerezu enega trenutka.

S celoto odnosov romana je povezana druga bistvena izhodiščna točka. V večini gredo uprizoritve Dostojevskega v smeri monologizacije oziroma dramatizacije, ki po Bahtinu ne načenja strukture sveta, saj predpostavlja njegovo enotno monolitnost. Pozorno branje romana in njegovih teoretskih obravnav z Bahtinom na čelu pa je ustvarjalno ekipo usmerilo v strukturiranje dogodka, ki se ne obremenjuje z minljivo aktualnostjo in ideološko problematiko, prav tako pa ne podlega sižejsko-pragmatičnemu principu, kljub temu da sledi osnovnemu narativu. Romana nikakor ne dramatizirajo, oziroma to, kar storijo z besedilno predlogo, ni postavitev dramskih dejanj.

K materialu pristopajo bahtinovsko, kar preprosto pomeni, da polifonični roman še dodatno dialogizirajo. Pri tem ne gre za običajno dialoško obliko, temveč za ohranjanje več-ravenskosti Dostojevskega. V predstavi to učinkuje skozi medsebojno delovanje igralcev in soobstoj več zavesti znotraj njih. Čeprav sledeči opis njihovih vlog ni popoln, Tamara Avguštin kot Sonja, Dunja in hišna, Nejc Cijan Garlatti kot pripovedovalec in Raskolnikov, Janez Škof kot Marmeladov, Svidrigajlov in Porfirij enakovredno sopostavljajo različne like, ki jih med predstavo tudi fizično naseljujejo. Vendar se ne zlijejo v eno osebo ali v en glas.

Prehodi so sicer ponekod tako prefinjeni, da so zaznavni šele retrogardno. Nalom fizične osebe v več likov, ki stojijo drug poleg ali nasproti drugega in drug z drugim kot nekaj soglasnega, a hkrati križajočega se, uteleša njihovo idejno pozicijo subjekta.

Psihologizacija posameznega profila ostaja minimalizirana, vsak od njih ima posebno in avtonomno gledišče na svet in samega sebe, ki se razkriva le v odnosu in skozi dialog. Liki so pravzaprav materializirana relacionalnost - prerez trenutka, ki razkrije mnoštvo glasov, nosilcev idej in njihovo več-telesnost.

Način podajanja in postopkov, s katerimi predstava proizvaja učinke, med njimi tudi zvok Sama Kutina, se ne zanaša na že oblikovano vsebino, vzorce ali klišeje, temveč omogoča, da jih vidimo prvič ali začutimo drugače. Celotni dogodek ne zapade v solipsizem, ne banalizira niti ne hermetizira smisla, ampak ga pušča odprtega za srečanje »človeka v človeku«. Morda se sliši anahrono, vendar tisto, kar vzpostavlja in ohranja intenziteto v sedanjosti dogodka, zagotovo ni.

Dialog z odsotno konjsko glavo je napisal Borov.

Foto: Željko Stevanić