Redefinicija pop glasbe: Avtologija diskologija.

Prejšnjo sredo nas je v projektni sobi Ljudmile prijetno presenetil intermedijski plesni dogodek Avtologija diskologija. Jelena Milovanović in Samo Gosarič sta z ostalimi soavtorji vzbudila vrsto novih pogledov na popularno glasbo. Njun performans je rekontekstualiziral pomen muzikalične podlage, s plesom pa razpolagal kot s procesom dekonstrukcije.

Koreografija temu primerno ni bila povsem določena, današnjega recenzijskega postopka pa se je vseeno smiselno lotevati po korakih. Začnemo lahko s preteklim projektom Sama Gošariča, saj je ta neposredno povezan z aktualnim dogodkom. Kot nam nekoliko prišepne že naslov, se je tedanja Avtobiografija diskografija nanašala predvsem na osebne glasbene preference, slednje pa so se tekom dogodka na novo interpretirale – bilo je podobno razstavi, kjer kurator po svoje redefinira umetniško delo. Slično zveneča Avtologija diskologija pa je tokrat raziskovala predvsem družbene razsežnostmi pop glasbe: bolj kot individualna raven zaznave je ustvarjalce zanimal učinek njene splošne prisotnosti pa tudi kako je razumljena v različnih kontekstih.

V produkciji Ljudmilinega digitalnega laboratorija smo bili priče dramaturgiji, ki so jo pretežno usmerjali izbrani pop hiti. Plesalca sta jih ostalim na ljubo poslušala kar na mp3-ju, gledalci pa smo bili ob tem izpostavljeni drugi zvočni podlagi. V večini je šlo za ambientalno glasbo pa tudi za garažni rock in podobno prijetno milozvočje. Medtem ko smo se sami torej lahko naužili poslušljivih zvokov, sta avtorja plesala ob nam neznanih melodijah. Z besedili smo bili vseeno seznanjeni tudi pričujoči, saj sta jih včasih izgovarjala interpreta, v večji meri pa so bila ta projicirana na njuno telo.

Koreografijo Gosariča in Milovanovićeve so usmerjale prevedene lirike, obenem pa sta se z izrednim občutkom predajala ritmu. Gib je spontano sugerirala tudi koordinatorka, ki je plesalcema razpošiljala projicirani zapis. „Imam mnogo verižic ... Dvigam se, ko gre moje telo dol,“ je dejal plesalec in s tem hkrati opisoval svoje gibanje. Gib pa je, kot se je zdelo, včasih usmerjal tudi samo projekcijo besedila in se v ozadju hipnotično podvajal s pomočjo vizualnih efektov.

Koreografija je tokrat le vodila v kompleksnejšo tvorjenje pomenov, povrhu pa se ni odrekla niti estetskemu. Zadovoljiva inštrumentalna podlaga ter nadvse solidna plesna izvedba sta spremenili naše vrednotenje ustaljenih pomenov. Ob plehki kvazimetaforiki bi se lahko nadejali prave male komedije, namesto tega pa se je presenečeni gledalec raje prepuščal čudenju nad lepoto nenavadnega: besedilo je zasijalo v novi luči, saj je bilo s pomočjo tujega glasbenega ozadja vzeto iz svojega prvotnega konteksta. Ker je usmerjalo umetnikov gib, pa je bilo povsem zavedno uporabljeno tudi kot eno izmed sredstev za nastajanje novega umetniškega akta: glasbeni mainstream [mejnstrim] je naposled odigral sebi tujo vlogo.

Pop glasba je torej služila kot material za novo pomensko tvorbo, ta pa se vseeno še ni dokončno formirala. Kot so nam zaupali avtorji, je bil pretekli dogodek le del procesa, ki čaka na svojo nadgradnjo. Ne glede na to se je tako na estetski kot simbolni ravni izkazal za precej dodelanega in prečiščenega. Zmotili niso niti komentarji ob zaključku vsake odplesane koreografije, saj je bila ta odprtega značaja. Lahko bi govorili o prostem povezovanju posameznih verižnih členov, smotrno vpetih v strukturo. Telo je dosledno sledilo besedilu, hkrati pa s svojo psihofizično prisotnostjo ostajalo zvesto ritmičnim dražljajem. Prav zato preteklega dogodka ne moremo razumeti zgolj kot predstavo, posameznih gibov pa ne kot golo reinterpretacijo podlage.

Bili smo priče spontanemu, a jasno zastavljenemu prepletu popularne kulture in finih umetnosti. Manipulacija z različnimi žanri je našo percepcijo razkrila kot socialno pogojeni konstrukt, pop glasba pa je temu služila kot prepričljiva referenca. Končno smo torej dočakali nekaj, kar sodobna plesna mašinerija pogosto obljublja, a le malokrat uresniči.

Z besedami je poplesavala Katarina.