Remitologizacija strašne zarote biotehnologov

Premierna uprizoritev sezone Mestnega gledališča ljubljanskega je bila adaptacija Frankensteina, Mary Shelley. Ta gotski roman, ki se ga velikokrat umešča tudi v razdelek znanstvene fantastike, je z adaptacijo Žanine Mirčevske posegel na polje moralizirajoče aktualnosti modernega. Da bo očitneje, kaj želim predočiti, se lahko obrnemo tudi na eno izmed popularnejših serij danes – Sherlock. Adaptacija slednje je prenesena v današnji svet, pri čemer se zgodba poveže preko kontekstualnih indicev sedanjosti s karakterji in motiviko poznanih izvornih zgodb v hiperdejanskost današnjega sveta. Tako podivjani Baskervillski pes ne nastopi kot sredstvo za pridobivanje dediščine in bogastva nekega relativno nepomembnega posameznika kot v izvirniku. Nasprotno - kot sredstvo za sejanje strahu in pozabe množic, kot privid oziroma posledica halucinogene snovi biotehnološkega inštituta, pri čemer je razumljivo, da inštitut apelira na množično razpredanje grožnje. 

Tako tudi uprizoritev Frankensteina očrta moralne zadrege  biotehnologije. V nedoločljivem biotehnološkem inštitutu ustvarijo iz mrtve stvari živo in jo poimenujejo z imenom superpronicljivega znanstvenika Frankensteina. Pri tem pošast, stvor ne predstavlja grožnje za množice tako očitno kot Baskervillski pes v omenjeni adaptirani verziji, marveč etična vprašanja v uprizoritvi Frankensteina zasedejo to mesto in grožnjo za množice izoblikujejo preko čustvene patetike, če ne že kar melodramatičnega suspenza. Grožnja pa se potem, slabo predvideno, strne v komičnosti grotesknih blaznosti karakterjev, ki naj bi določali današnjo hiperrealnost.

Omenjena primera, Frankenstein in Sherlock, si po produkciji seveda nista primerljiva, lahko pa ju vzporejamo v poantiranju. Biotehnologija, ki je veljala za nekakšen leitmotiv znanstvene fantastike, opravlja v predstavi funkcijo grožnje, ki ima preko analitičnega razkrivanja dogodkov pravzaprav inverzno moč. Moč remitologizacije širših spoznanj. Torej, četudi pojasnjuje mehanizme delovanja nekega spektra sedanjosti in s tem navidezno demitologizira obstoječe, z občim ustvarjanjem 'strašnih' in zaslutenih zarot vstopa v remitologizacijo sveta. Kajti, četudi so uspeli pojasniti Frankensteina ali pa Baskervillskega psa, saj je vseeno katerega, in uničiti atmosfero strahu, spleteno okoli primerov, so si na ramena otrpali še strašnejši mit - hiperrealnost biotehnološkega razvoja.

Postmodernistične dramaturške rešitve adaptacije so dolgočasno artikulirale zadrege današnjega sveta, hkrati pa obstale v praznini, ki so jo zevali prehodi med zgodbo. Primer te praznine je eliminacija pomembnega elementa pri razpravljanju o biotehnologiji, kogniciji in etičnosti iz izvirne zgodbe. Kako le zmore pošast razpravljati o etiki in morali, brez kakršnegakoli kognitivnega procesa učenja? Bi si ustvarjalci želeli, da gledalec sam predvideva, da se je ta v nekem trenutku vendarle zgodil? A zakaj bi adaptacijo režiser ali dramaturginja obsodila na tako nedodelano instantnost? Je ob razpravljanju etičnih vprašanj velike zarote biotehnologije res primerno pozabiti na to, pa, če ne drugače, že zaradi teže premišljenosti? In ne nazadnje, zakaj potem sploh Frankenstein, saj lahko v adaptacijo marsikaterega literarnega dela vrinemo zaroto eksponentnega biotehnološkega razvoja in se naslajamo nad bistroumnostjo naše etične drže?

K remitologizaciji velike zarote biotehnologije je pripomogla tudi poljubnost časa in kraja. Prostor določa sterilnost, vendar je nasproti drugim Milerjevim predstavam enoplasten v referencialnosti. A v določitvi sta prostor in čas ravno toliko oprijemljiva, da bi etična vprašanja s suspenzom sprožila nedvoumno zadrego, ki v ospredje postavi zloumne blazneže, ki ustvarjajo to zaroto. A kar ostaja, je vprašanje, zakaj bi se s to površno gledališko floskulo, kar uprizoritev Frankensteina je, želeli spogledovati?

Bodite dobro, vam želi Sonja Zlobko.