Spider Slang

Kot je za kulturne novice dan pred pričetkom festivala Spider Slang, nove manifestacije nomadske festivalske znamke "Spider", povedal umetniški vodja festivala, Matej Kejžar, je bila izhodiščna problemska linija dvodnevnega dogodka performativnih umetniških praks vprašanje, kaj pride po instituciji in kodifikaciji sodobnega plesa. Z drugimi besedami, kakšne nove prakse se tvorijo in kakšni novi jeziki se stegujejo iz ust scenskih umetnosti, ki šele prihajajo in postajajo. Temu ustreza tudi samo ime festivala, še bolj pa njegova metodološka zasnova, ki ni temeljila na skupnem označevalcu in suverenosti kustosovega pogleda, temveč na bolj rizomatičnem izbiranju predstav s strani umetnikov samih. V dveh dnevih smo si tako lahko ogledali sedem plesno performativnih aktov, ki so vsi po vrsti nihali med prepoznavnimi in mestoma osvežujočimi uprizoritvenimi mehanizmi, med drugim tudi novo predstavo dua Leja Jurišič in Teja Reba ter body art performans Pavlosa Kountouriotisa, ki sta po svoje predstavljala najbolj pričakovana in izstopajoča dela festivala.

Leja Jurišič in Teja Reba: Ideal.

Performativni dvojec, koreografinji, plesalki in performerki, Teja Reba in Leja Jurišič, sta torej postregli z novim aktom, ki se povsem zliva z njunim humorjem, preigravanjem stereotipov in prevpraševanjem telesa, ki je prečil in še preči njuno delovanje. In če je tandemski dvojec s pogovori na Zofi v izmenjavi kratkih replik zarezal s političnimi nekorektnostmi in dekonstruiral izjave, da je od njih ostal samo hipen, mestoma absurden preblisk - kje drugje kot na zofi -, v drugače izpraznjenem odrskem prostoru, in se je v Drugi svobodi zaustavil ob ženskem vprašanju, ob tem, kaj žensko definira kot subjekt in kako je subjekt definiran, je Ideal povsem logično nadaljevanje.

Humor pa je tako ali tako stalnica njune performativne prakse, saj je, zlasti kadar ga mislimo v kontekstu ženskega vprašanja, lahko trasgresiven. Kot sta povedali za enega izmed intervjujev, je bilo žensko krohotanje vse do 19. stoletja povsem nezaželeno, bilo je znamenje nevzgojenosti, nekultiviranosti in še posebej neženstvenosti. In Ideal naskakuje prav tovrstno patriarhalno logiko izgrajevanja ženske kot moškega ideala.

Zlata tkanina na sredi odrskega prostora se je pihaje hipoma transformirala v posteljo kot osrednji scenski element, ki sta ga znova zasedli ženski, delavki, ki ju preči neznosna Goebbbelsova delitev na intimno, javno-zasebno in javno življenje, kot zapišeta v spremnem tekstu. Pri tem pa dodajata Marxovo misel, da se da veliko dela postoriti v postelji, in prav to misel performerki priženeta do skrajnega roba, ko z neznosno vztrajnostjo in izčrpavanjem telesa ponavljata serijo istih gibov, simulirajoč spolni akt. Absurdnost pa začinita s pogovori o izbranih gospodinjskih produktih, čistilih, čistilnih praških, zobnih pastah, načinih čiščenja, stroških stanovanja, in drugih nujnih obveznostih. Nad njuna telesa se sklanjajo gospodarji, gospod profesor, gospod direktor, gospod dramaturg, gospod kritik, gospod režiser in še kakšen gospod bi se našel, sami pa manevrirata med zadovoljevanjem neštetih potreb. Preigravata stereotipno reprezentacijo ženske in njenega dela, a jo hkrati tudi že subvertirata, spodnašata s popolno absurdnostjo situacije.

Performans prehaja v igrivo igro, preobražajoč in igrajoč se Indijance in kavbojce, performirajoč ustaljena razmerja moči, akterki pa ponudita nekakšno vzporednico indijanske in ženske nemoči znotraj ustaljenih patriarhalnih razmerij moči, kjer beli heteroseksualni beli moški srednjega razreda pač enostavno vedno zmaga.

In če performans začenjata s svetopisemskimi citati o ljubezni do boga in brata, ga končata s popolno dekonstrukcijo govora in izjavljanja. Performativni nastop Teje Rebe se dviga iz vzdihljajev in dekonstrukcije govora samo še kot podoba, reprezentacija ženske in njene seksualnosti, ki ovita v zlato pada v stereotipizacijo fatalnosti in usodnosti ženske, v ideal.

Pavlos Kountouriotis: Movemenet Monochromes.

Kot je navajal promotorski in programski zapis, body art performans Movement Monochromes grško-angleškega teoretika performansa in koreografa Pavlosa Kountouriotisa temelji na ideji ‘biti zadet in reševati matematične enačbe’ ter na premisi, da mora biti proces, ko ‘struktura razveljavi strukturo’, transparenten. Pa tudi da vključuje kri in da posledično občutljivim osebam participacija ni svetovana. Performans tako ni bil kontekstualiziran le semantično, ampak tudi in predvsem afektivno ter izkustveno, da ne rečeva kar visceralno. Po eni strani obetajoč opis, kajti od performansa Rona Atheyja pred štirimi leti in po programski transformaciji Galerije Kapelica iz body arta v bio art, iz telesa kot dogodka v življenje kot proces, domača umetnostna ponudba ni postregla z nobenim vidnejšim radikalnim body artom; po drugi pa je zapis tudi politično korekten, po tretji pa seveda nič novega.

Tako kot se nobeno umetniško delo ne začne na začetku, temveč se razteza na prej in potem diskurzivnih in produkcijskih strategij, tako se tudi Movement Monochromes ni začel s Kountouriotisovim nastopom na odru, marveč z njegovim diskurzivnim podaljškom v smislu navodil za uporabo, ki sta pred vstopom na performans mnoštvu 21 obiskovalcev, na kolikor je bilo omejen participatorni nabor, posredovala Leja Jurišič in avstrijski gledališčnik Thomas Kasabacher, ki je tudi moderiral celoten festival. Diskurzivni uvod v performans je pravzaprav naglasil njegovo ritualno podstat, deloval je kot priprava na šamanski obred, ki bo sledil.

Kot je bilo rečeno, se performans deli na dva dela, na prvega, ko Kountouriotis na čelu prebodene in pripete tribalistične ornamente niha sem ter tja, ter na drugega, ko, kot pravi sam, ustvarja fugo iz centra; z minimalno in repetitivno koreografijo, spominjajočo na koreografijo dervišev, ter se s še vedno s pripetimi ornamenti vrti na lastni osi. Temu moramo dodati še tretji del performansa, ki je hkrati tudi njegov zaključek: Kountouriotis si iz čela potegne pripete ornamente, segajoče skoraj do tal, ter niti ne preveč krvaveč počaka, da občinstvo zapusti mesto performansa.

Kountouriotis z repetitivno in minimalno koreografsko strukturo preko estetike bolečine in ranjenega telesa ustvarja ekstatično izkušnjo; nahaja se v fazi, ko njegova zavest postaja skromna, kot nekje pravi Nietzsche, njegovo telo postaja telo brez organov. Kountouriotisov performans je tako hkrati povsem konkreten in povsem abstrakten. Lahko bi rekli, da ukine vsakršno partikularnost in identiteto ter se osredini na razsrediščeno polje singularno delujočih sil. Kar se po eni strani sklada z bodiartističnim uprizarjanjem subjekta kot vedno-že utelešenega in partikularnega, po drugi pa to skladnost tudi že razgraja. Nemara bi celo lahko rekli, da razgraja samo prakso bodiarta, kolikor ta predpostavlja tudi nekega specifičnega subjekta in je obdana s specifičnim diskurzivnim ter institucionalnim arzenalom. S tem odgovarja na problemsko izhodišče, kako preko napora telesa „modulirati med intenzivnim spremenjenim stanjem zavesti in fokusiranim utelešenjem transparentne strukture“. Ekstatična izkušnja in učinek performansa pa ne izhajata le iz bolečine in rane, temveč iz osredotočanja. Bolj kot je konkreten, bolj je abstrakten, bolj kot je fokusiran, bolj je ekstatičen. Kountouriotis se vrti na mestu in bolj ko se vrti na mestu, bolj se giblje. Bolj kot je v centru, bolj je ekscentričen.