Spucati tako, da bo čist(unsk)o

Misel, da so lahko prav kleni ljudje zdrave kmečke pameti tisti, ki imajo nepospravljene predale in nečednosti pometajo pod preprogo, ni nič novega. Moralna trhlost naših rojakov pač ostaja vitalen motiv in priljubljena strategija vzpostavljanja našega dobrega imena, saj smo mi tisti, ki nismo taki. Mi smo tisti, ki ne vihamo nosu nad moralno izprijenostjo, ampak nad moralnim čistunstvom – pač sofisticirani ljudje, ki vemo, da nismo fini, in se zato take tudi ne delamo, vseeno pa se tistim, ki se imajo za fine, radi smejimo.

V torek, 15. februarja, smo si v veliki dvorani AGRFT-ja ogledali premiero predstave Predsednice, uprizoritev po motivih avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba. Skelet uprizoritve v precej klasični dramski obliki tvori pogovor čistilke Maričke z upokojenima kolegicama Erno in Greto. Režiserki Nini Ramšak Marković uspe predstavo kljub zvestobi dramski predlogi razgibati z neklasičnimi metodami. V prvem delu uprizoritve gospe denimo gledajo v televizijski zaslon, katerega vlogo odigra kar občinstvo, kljub razvneti debati pa se med seboj nikoli ne spogledajo. Na polovici predstave naslovne antijunakinje skrbno pripravijo sceno za razuzdano veseljačenje, ki sledi njihovi debati. Po tleh polijejo jägra, raztrosijo hudičeve pildke in se namestijo v kompromitirane položaje, kakršni se za fine gospe ne spodobijo. Kičasto Schwabovo scenografijo pa režiserka zamenja za minimalizem dvorane AGRFT-ja, ki omogoči večjo osredotočenost na dramsko dogajanje.

Tri predsednice to niso v dobesednem pomenu besede. Erna, Greta in Marička so bile vse čistilke sanitarij, Toilettenfrauen, ki so večino svoje profesionalne kariere preživele, klečeč pred sediščem, arhaično imenovanim tudi voliše, s svojimi rokami v dobesednem sranju – no, stolici – sedaj pa kot penzionerke v prenesenem pomenu čistijo stolico sveta.

Greta v izvedbi Sare Dirnbek je širokogrudna, vulgarna in neokusna, kar vidimo že po njeni pretirani namazanosti, prevel’kem dekolteju in treši vzorcu bluze. Greta resnico žiulena iše u kobas’ z emental’rjem, kisl’h kumar’cah in kriglu pira ter osladnem opisovajnu svoj’h užitkov, še posebi kadar stop’ čistunki Erni, ki jo upodabla Žan Koprivnik, na žiu’c.

Erna, ki sedi na nasprotni strani, je Greti protipostavljena kot konservativnejši kontrapunkt z bolj sofisticiranim stilom, ki ga razberemo iz daljšega krila, suknjiča in nižjih pet. Erna uživa v neuživanju in svojo olikanost vzpostavlja z neodobravanjem prostaškega govoričenja, šparovnostjo in puhlicami, kot je denimo »Mir je smisel življenja, življenje pa je smisel človeštva«. Med njima sedi še Marička, upočasnjena, naivna in predvsem pobožna. Ker v nasprotju z Greto in Erno ni imela družine, je imela letos čas že dvakrat romati v Međugorje. Miranda Trnjanin, ki jo upodablja, njeno preprostost in neobremenjenost s tem, kako naj bi se obnašala prava gospa, poudari z občasnim praskanjem po riti in bebastim pogledom.

Trnjanin, Dirnbek in Koprivnik s svojo pozo, videzom in načinom govora odlično karakterizirajo like, v katerih takoj prepoznamo upokojenke v svojih življenjih. Dirnbek se s pretiranim izgovarjanjem, štajerščino in mimičnim odzivanjem, ki Greto vzpostavi kot karikaturo, od lika ogradi še bolj kot soigralca. Sicer pa so zaradi mladosti igralcev vsi liki vzpostavljeni ne kot ženske iz mesa in krvi, ampak kot različni arhetipi, ki komentirajo splošno stanje oziroma sranje sodobne družbe.

Med razuzdanim veseljačenjem – ki ga igralci domiselno uprizorijo s pripovedovanjem v tretji osebi, obenem pa se vedejo, kot da opisanim pijanskim vragolijam tudi sami prisostvujejo – Greta in Erna opecata nove partnerje. Marička, ki je znana po tem, da straniščne školjke odmaši tudi brez gumijastih rokavic, pa je v sedmih nebesih, saj so vsa stranišča na veselici zamašena. Dogajanje se razkroji v kaos, ko Erna in Greta v Maričkinih očeh zagrešita usodno napako. Z novimi partnerji ob svoji strani začneta preveč blatno misliti, da sta zato boljši od ostalih, ter hočeta svojo umazano preteklost dokončno pustiti za sabo in začeti novo življenje. Marički ob tem dokončno prekipi in na dan privleče vso umazanijo svojih nekdanjih kolegic, to pa uniči njune fantazije.

Schwabova drama je družbenokritično nagovorila predvsem čistunstvo Rimokatoliške cerkve in samozadovoljen narod, ki je v devetdesetih že skoraj pozabil na brezbrižnost svojih rojakov do grozot holokavsta. V gospodovem letu 2022 pa ponovna uprizoritev drame Predsednice kljub načeloma nespremenjenemu besedilu dobiva nove dimenzije. Prav lahko bi si predstavljali, da je Erna hodila v cerkev kljub pozitivnemu brisu. Aktualizacijo Grete, ki je pogledala v drugo smer, ko je njen nekdanji mož spolno zlorabljal njuno hčer, pa smo lahko prebirali pred mesecem dni, ko je v medijih zakrožila novica o možnosti predčasnega pogojnega izpusta zloglasnega Josefa Fritzla. Ker družbenih bolesti nikoli ne zmanjka, je angažiran potencial drame vedno prisoten, najočitneje pa se izrazi v politiki pogleda. Ko Greta in Erna v sklepnem dejanju večkrat zabodeta Maričko, ki si je z izpostavljanjem grehov iz njune preteklosti drznila ovirati njuno samozadovoljstvo, se obrneta k občinstvu. Greta vpraša, no, kaj pa zaj. Erna pa reče, da je seveda splošno znano, da imajo vsi najbolj fini ljudje v kleti vsaj eno truplo.

Občinstvo je morda za trenutek pomislilo, da bo dobronamerni Marički, ki v pucanju dreka resnično uživa, poplačano, izprijeni Erna in Greta pa bosta dočakali zasluženo usodo, toda konec predstave zavzame cinično perspektivo. Nagrajeni bodo tisti, ki v izprijeni družbi sprejmejo in perpetuirajo njene usrane norme. Če kak idealist misli, da jih lahko preseže, pa bo urno dočakal bridek konec.

Predstavi Predsednice v produkciji Zavoda Melara torej nekako uspe aktualizirati avstrijsko dramo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa ji v uprizoritvi še vedno ostane preveč zvesta. V času veseljačenja čistilk recimo slišimo nemško glasbo, to pa bi – če je bila režiserkina želja res nastaviti ogledalo slovenski družbi – zlahka zamenjale slovenske narodnozabavne viže, ki bi podkrepile bližino obravnavanega fenomena. Poleg tega pa kljub vseprisotnemu zaziranju predsednic v občinstvo kritika ne doseže naslovnikov, saj liki v dramskem dogajanju ne pustijo mesta za resnične spremembe, temveč nam dajo vedeti, da moraliziranja, normativnosti in čistunstva pač ne moremo preseči.