Srednješolska nočna mora

Improvizacijsko gledališče v Sloveniji je v preteklem letu doživelo kar nekaj pretresov, ki pa začuda nanj niso vplivali negativno kot se to rado zgodi. Improliga, tako šolska kot tista 'za odrasle', če ji lahko tako rečemo, se je bila z začetkom nove sezone primorana izseliti iz KUD-a France Prešeren. Nov dom je dobila v Španskih borcih, občasno pa se preseli v teater ne tako daleč stran, ki sliši na ime SiTi Teater.

Kljub težkemu finančnemu stanju so dvorane, v katerih se improvizacijske predstave dogajajo, ponavadi precej polne, če ne celo razmeroma natrpane. Pa naj bo to v moščanskem mravljišču, Trubarjevi hiši literature ali v Menzi pri koritu na Metelkovi. Smo pa letos priča mnogim gostovanjem po Sloveniji, kamor noga improligaša prej sploh še ni stopila. V Menzi se skoraj tedensko pojavljajo in nastopajo IGLU-jevci, ki so v improvizacijskem gledališču v Sloveniji s svojo ustanovitvijo pravzaprav prestavili standarde za nekaj stopničk višje, kar se v primerjavi z drugimi dobro vidi v tekmovalnem delu improlige v Mostah. Z letošnjim letom lahko torej trdimo, da se je improvizacijsko gledališče kljub že 20. obletnici improlige, na novo rodilo in svoje lovke podaljšalo.

Eden mnogih improvizacijskih dogodkov pa se je preteklo nedeljo zgodil tudi v Gledališču Glej. Za izvedbo so poskrbeli Tomaž Lapajne Dekleva - stari impro maček, Vid Sodnik – član prej omenjenega improvizacijskega gledališča Ljubljana, krajše IGLU, in Maša Mahnič ter glasbenik Andraž Gartner na sintisajzerju. V premiernem vikendu predstave Hlapci se ženijo je ne ravno velika dvorana Gledališča Glej pokala po šivih.

»Živjo« je rekel Vid. »Pozdravljeni na improvizacijski predstavi, veste, mi nimamo scenarija. Kaj vas spomni na Antona Tomaža Linharta?«, smo slišali na začetku predstave. Kljub temu, da gre za klasika, za del kurikuluma pri pouku slovenščine, so padali tudi šaljivi predlogi. Ko so jih izbrali približno deset, so začeli s prvim delom predstave, ki se je posluževala oblike dolge forme. Enostavna oblačila, ki so nazorno prikazovala menjavanje vlog treh igralcev, so bila morda še odveč zaradi odličnega postavljanja v različne vloge in hitrega menjavanja le-teh. Vseeno pa je bilo nekaj uvodnih minut precej mlačnih. Težko je parodirati humoresko, čeprav 'biti smešen' ni nujen cilj improvizacijskega gledališča. Zanimivost in razburljivost se je skozi zgodbo še stopnjevala in končali so prav »na vrhuncu«.

Po krajšem odmoru se je začel še cankarjanski del. Seveda brez kave in matere, klanca in Franckinega teka za vozom ni šlo. Slišali smo celo predlog Lepa Vida, ki pa so ga prav tako upoštevali in uporabili med igro. Tokrat so se igralci poslužili kratkih form, ki so jih ustvarili pod vtisom poznavanja Cankarjevih črtic in novih predlogov iz publike. Zaradi intenzivnosti prizorov in hitrih posredovanj ter menjavanj, je drugi del minil še hitreje. Več zgodbe se je odvilo, tudi igralci so izpadli še bolj sproščeno, čeprav so bili od samega začetka izjemno suvereni. Predvsem pa so si v drugem delu bolj upali hoditi po robu. Pa naj je to bil umor garjavega psa na vrhu famoznega klanca ali plesanje v sami srajčki ob toplem binkoštnem popoldnevu pred cerkvijo.

Seveda improvizacijsko gledališče zahteva določeno mero domišljije tudi s strani samega gledalca. Prostor igralci ponavadi predstavijo na začetku, nadalje pa si predmete in prostor lahko le zamišljamo okoli njih. Sami vse ostalo naredijo zgolj z glasom, držo in gestami, ki jih iz ene osebe spremenijo v različne ljudi, ki med seboj morda nimajo prav nič skupnega, razen telesa, v katerem se prikazujejo navzven.

Še ena prednost ali pomanjkljivost predstave Hlapci se ženijo pa je zagotovo v nujnosti poznavanja vsaj osnovnih značilnosti Linhartovih in Cankarjevih besedil. Improvizacijsko gledališče se namreč najraje poigrava s stereotipi. Naj bojo ti stereotipi vezani na identiteto, karakter ali kaj drugega. Tokrat so se obrnili h Linhartu tudi kot začetniku slovenskega gledališča, ki naj se do danes ne bi kaj prida spremenilo. Po drugi strani pa je Cankar po besedah Vida Sodnika »takšen, kot slovenski film«. Kaj to pomeni, pa lahko presodite sami.