Strateško so-delovanje

CoFestival je izrasel iz sklepnih produkcij izobraževalnega cikla Nomad Dance Academy pod skupnim naslovom Kratki rezi, ki je potekal med letoma 2008 in 2010 v Ljubljani. Leta 2011 se je ekipa odločila, da tvorbo, ki je že spontano prešla v festivalsko obliko, preimenuje v festival Pleskavica, s katero so skušali začrtati specifičen način participatornega in inkluzivnega ustvarjanja festivalskega programa na obnebju resnih finančnih rezov.

Leta 2012 se je zaradi simptomatičnega pešanja finančne kondicije povezalo več festivalov in mednarodnih programov: Pleskavica, Ukrep, festival plesnih perspektiv, mreža EDN z evropskim projektom Modul Dance in regijska mreža Nomad Dance Academy. Kljubovalno so začrtali festivalsko politiko v edini mednarodni sodobnoplesni festival pri nas.

Na spletni strani zapišejo: »Vsebinsko in finančno smo v teh letih naredili programski in produkcijski čudež«. To velja še toliko bolj, če pomislimo na zadnje rezultate javnega sofinanciranja, ki so ob odsotnosti strokovnih kriterijev, ignoriranju strokovne javnosti ter netransparentnem in šibkem obrazložitvenem stroju zaštartali izbris sodobnoplesne umetniške prakse in njene scene. Morda ne zaštartali, temveč nadaljevali. Sodobnoplesna scena namreč že nekaj let deluje na meji (ne)vidnega, na robu med profesionalizmom in amaterizmom, brez institucionalnega zaledja in brez zagotovljene kontinuitete dela. Na tem mestu pa le spomnimo na nekatere poskuse, ki so se zgostili v letu 2011, ko so si akterji dotične scene - med glavnimi pobudniki so bili tudi iniciatoji CoFestivala - prizadevali vzpostaviti Slovensko plesno mrežo, revitalizirati Društvo za sodobni ples Slovenije in vzpostaviti novi nacionalni Center sodobnih plesnih umetnosti – ki je zaživel le za slaba dva meseca in je bil ob menjavi vlade v začetku leta 2012 neslavno ukinjen. Naj še dodamo, da kulturna politika s predlogom zakona o scenskih umetnostih, o katerem je razpravljala na zadnji seji Nacionalnega sveta za kulturo, še nadalje trasira produkcijo protekcionizma za konservativizem in nacionalizem ter omogoča brisanje heterogenih manjšinskih praks, ki raztezajo pojem scenskih umetnosti.

Zatorej je odločitev za sodobnoplesni mednarodni CoFestival hkrati tudi strateška in politična odločitev, ki krepi dotično področje in kreira taktike, ki bi se utegnile »tudi nekolikanj zaostriti«. So-delovanje in so-kuriranje sta metodi, ki skušata koreografske prakse misliti iz razširjenega pojmovanja. To ni povezano zgolj s koreografskimi deli, marveč s premislekom o načinih produkcije, ki transgresirajo standardizirane načine. Predvsem pa s premislekom o formiranju skupnosti.

Opomba pod črto bi bila le umestitev festivala v dogodkovno-produkcijsko mrzlico, ki je sicer povezana z načini javnega sofinanciranja. Že tako majhna zainteresirana javnost, ki si jo deli dobršen del nevladnega sektorja, je imela nemalo težav pri usklajevanju in izbiranju dogodkov, ko je v debelem tednu zgostila več premier, kakor poprej ne v daljšem časovnem razdobju.

CoFestival je zastavljen velikopotezno, gre namreč za desetdnevni festival, ki se večji del odvija v Kinu Šiška, nekaj produkcij pa je letos razpršil še po drugih prizoriščih: SLOGi, Galerija Tobačna 001, Oder pod zvezdami (LGL).

Začelo se je sicer sproščeno-nostalgično-maskulino. 2:0 je nadaljevanje plesnega prvenca Gorana Bogdanovskega iz leta 2000, ko je s svojo ekipo Fičo baleta vzpostavil analogijo balet-nogomet. Vrste so strnili: Dejan Srhoj, Goran Tatar, Damjan Mohorko, Goran Bogdanovski. Obe praksi preči določena virtuoznost teles, paralelizem, ki ga je bil ustvaril Bogdanovski v prvem delu, je baletni sentiment ironično podvrgel nogometnemu zabavljaštvu. Nadaljevanje 2:0 sledi tej analogiji, hkrati pa virtuoznost zamenjajo upešana in postarana telesa, ki zmorejo izvajati prilagojeno upešano koreografijo. Zabavljaški piece je z obrazom športa na POP TV Tomažem Klemenčičem v predstavi domiselno kritično kartografiral stanje igralcev-izvajalcev oziroma delavcev v kulturi: vrednost, preigrane predstave, starost, obseg, potencial.

Drugi festivalski dan je podobno nadaljeval s slovenskimi ustvarjalci, najprej s preddogodkom, večerjo, ki si je prizadevala za nekakšno rahljanje običajnih formalnih okvirov pogovornih situacij, vendar nekoliko sramežljivo. Kolektiv No!training Lab, katerega pobudnica je Katja Legin, je razgrnil večletno raziskovanje temeljnega gradnika performerjevega ustvarjanja: biti viden. Svoje delo so nato razširili še na dramaturgijo, uprizoritvene strategije, komunikacijo z občinstvom in kompozicijsko-zvočno podobo. Kolektiv se je lotil Kunderovega romana Počasnost in vzpostavljal dialog z upočasnjevanjem in procesualnostjo produkcijskega cikla. Decembra lani so predstavili večstopenjski projekt Variacije na počasnost: TIME OUT. Nadaljevali so na Mladih levih in tokrat tudi na CoFestivalu. Predstava, ki je izjemno komunikativen kolaž, vzpostavlja simultane odrske situacije, kjer pogled izbira izsek odrskega dogajanja. Kunderova Počasnost ostaja bolj ali manj (le) poriv gibalnega materiala. V določenem trenutku predstava zaustavi plesna telesa, jih posede v linijsko vrsto, ta pa spregovorijo. Mestoma dramaturško nekoliko raztegnjena predstava vzpostavlja zaokrožen in fiksiran uprizoritveni material, kjer procesualno upočasnjevanje in dopolnjevanje ne uspe prešiti površja.

Od te točke je festival krenil h gostujočim produkcijam, ohranil pa linijo, ki si jo je celokupno začrtal: premišljanje in iskanje potencialnih družbenih kohezivnosti in preizpraševanje meje med javnim in zasebnim. Plesni solo Spet Roberta Roberte Milevoj, plesalke in koreografinje - ki prihaja iz Hrvaške, trenutno izjemno brbotajočega sodobnoplesnega konteksta – oder zapolnjuje z gmoto zvočnikov, ki zmorejo proizvesti izjemno intenzivno zvočno krajino, s katero gibalka vzpostavlja dialoško odrsko situacijo. Plesni solo prostor in čas odra intenzivira po eni liniji z osebnim materialom, kar odpre performativno iskrenost, po drugi gibalni material referencialno pripenja na zgodovino modernega plesa in vznikanje koreografskih problemov: plesne ekspresije, čustev in narave.

Eden napovedanih festivalskih vrhov je bila zagotovo koreografska masovka Kolektivni poskoki nemške koreografinje Isabelle Schad, nekakšne ritmične študije o pogojih skupnosti in kolektivnega telesa – tokrat poljskega. Citat: »Svobodo vidimo v odnosu do forme: do forme, ki je ustvarjena in zasnovana z notranjim procesom in njegovimi ritmi. Ritem ustvari formo, zaradi česar najdemo v njej mnoštvo, pomnožitev, subjektiviteto in variacijo: variacijo znotraj ponavljanja.« Ritmično-kinetično kolektivno telo ustvarja sinhrono gibanje z redukcionističnim gibalnim materialom, ki si izposoja zlasti pri različnih skupnostnih obredih (ljudski ples, vzhodne telesne prakse, lahko bi bil tudi nogomet), v isti sapi pa skuša kode transgresirati z nekaterimi singularnimi gibalnimi nesinhroniziranimi pobegi, ki se kasneje ponovno ritmično uskladijo s skupino. Učinek naj bi bil nekakšna vidnost temeljne materialnosti kodov. In če je zanje upor prav vprašanje ritma in protest vprašanje organizacije in izvedbe, potlej kot mesto upora predlagajo telo plesalca. Izjemno zanimivi se zdijo nekateri učinki, ki jih predstava proizvaja: v isti sapi, ko zastavlja problem kolektivnega ritmiziranega-kinetičnega telesa, hkrati to kolektivno masovno telo tudi proizvaja.

Festivalski iztek se je zgostil s koreografom in plesalcem Martinom Sonderkampom ter vizualnim umetnikom in performerjem Darkom Dragičevićem, ki sledita raziskovanju teles v prostoru oziroma vzajemnemu součinkovanju in transformativnemu potencialu razmerja telo-prostor. V času festivala sta izvajala delavnice Podaljševanja, ki so sledile istemu raziskovalnemu impulzu in predstavitvenemu formatu. Če bi njuno raziskovanje želeli smiselno umestiti na plesno-zgodovinski kontinuum, zapišejo na spletni strani, njuno delo pripade praksam druge polovice 20. stoletja, ki svoje raziskovanje emancipacije zgostijo okoli temeljnega fenomenološkega premisleka Merleau-Pontyja: materialnih dinamik teles v odnosu do prostora. V izčiščeno galerijsko belino se naselita dve telesi, ki se s svojim gibom ekstenzirata v prostor, raziskujeta načine povezovanja z materialnostmi predmetov in med sabo. Premišljujeta vpisovanje prostorske materialnosti v telesa in telesne v materialnost in to skozi počasno minimalno gibalno raziskovanje, ki po eni strani preizprašuje procesualnost in njen čas, po drugi pa zapletanje telesa in prostora skozi vzpostavljanje odnosnic telo–voščenka, telo–papir, telo–plahta, telo–telo.