Tartif, »pif pif!«

Današnji Teater v eter odpiramo z vprašanjem, s katerim si večno belimo glavo. In sicer: sprejmimo najprej, da je kanon pač kanon in da je to menda tako z nekim razlogom. Recimo, zavoljo neke tradicije, literarne vrednosti, zavoljo tega, da se razpirajo neke večne teme. Kako se je treba lotiti reprodukcije oziroma ponovne izdaje, prevoda ali, v našem primeru, uprizoritve nekega kanonskega dela?

Hja. Vprašanje je sila zagatno. Ne samo zato, ker menimo, da okostenelega in pomanjkljivega kánona pač ni nujno samodejno sprejemati, ampak tudi zato, ker na vprašanje ni mogoče ponuditi enoznačnega odgovora. Zato pa nas tako vztrajno matra. Tudi tedaj, ko obiščemo SNG Maribor z namenom, da bi si ogledale že n-to uprizoritev Tartuffa – tokrat v izvedbi Diega De Bree.

Žal nam ta uprizoritev ni ponudila novih ali zadosti močnih premislekov o tej že ničkolikokrat prebrani in videni komediji. Že – v njej je moč čutiti nekaj nastavkov, ki bi bili lahko zanimivi, če bi bili dodelani in dovolj jasno podčrtani. Kar pa niso. V mnoštvu teh nastavkov se tako zdi, da se na izvirniku precej zvesto besedilno raven lepi preobilica scenskih elementov, režijskih posegov in različnih igralskih principov. Ker nobeden od (pre)mnogih elementov ni zadostno razvit, celotna predstava zvodeni.

Če razvijemo: v igri igralk in igralcev je moč čutiti nekakšno absurdno zamaknjenost. Predvsem imamo tu v mislih Orgona, ki ga je utelesil Kristijan Ostanek, ter njegovega svaka Kleanta, ki ga igra Blaž Dolenc. V Ostankovi rigidni mimiki, ki ostaja večinoma zakrčena v en izraz – z dvignjenimi obrvmi in izbuljenimi očmi –, beremo neposrečen poskus karikature zavedenega pater familiasa. Podobno v skrajno upočasnjeni dikciji Dolenca, ki sicer uspe v preslikavi Kleantovega lika v skrajnega dolgočasneža. No, ja. In rezultat je predvsem to: dolgočasje, ki pa tokrat ni produktivno. In predvsem: ne komično.

Pa saj. Ustvarjalni ekipi – ki jo sestavlja predvsem Diego De Brea kot režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe – nikakor ne bi zamerili žanrskega premika. Problem je, ko je žanrski premik medel in neutemeljen. Predstava je sicer promovirana kot žlahtna komedija, ki nastane ob srečanju »prodajalca« in »iskalca slepe vere«. Dejanska predstava pa žanrsko najbolj spominja na tragikomedijo. To beremo predvsem v hladni, zamaknjeni igri ne samo izpostavljenih Dolenca in Ostanka, ampak tudi ostalih članov ansambla. Hkrati pa se v celotni predstavi ponavljajo prizori, ki skušajo biti komični – a nas pustijo ravnodušne.

Tako denimo delujejo glasbene točke, ki tu in tam prekinejo igro predvsem moteče. Konkreten primer neposrečenosti: ko Orgon in Tartuffe, ki ga odigra Vladimir Vlaškalić, skupaj odpojeta Nothing’s Gonna Stop Us Now od Starship. Deluje precej na prvo žogo in traja predvsem premalo časa, da bi se občinstvo zabavalo. Če je bil to sploh namen.

Prav tako po svoji pretiranosti izstopa Gospa Pernelle, lik Mateje Pucko. Pojavi se na začetku in koncu kot že skoraj dregovski lik, odeta v ogromno lasuljo, sončna očala ter obložena z nakitom in krznom. Prirola se na invalidskem vozičku, ki je tam izključno za komičen efekt. Tako se na odru kaotično spotika obenj, ko vstaja, da bi se jezila na članice svoje družine. Njena hektična igra in glasen govor sta neuglašena s siceršnjim tonom predstave oziroma je predstava kakofonična nasploh.

Zgovoren podatek, ki morda osmisli dejstvo, da predstavi manjkajo neka žanrska kohezija, zaključenost in dramaturška konciznost, je verjetno ta, da pod njeno dramaturgijo ni podpisan nihče. To, da je predstava v veliki meri vizija zgolj enega ustvarjalca, morda pojasni, zakaj se plasti v predstavi ne povežejo, zakaj se na koncu vse skupaj ne sestavi. Tako ostajamo predvsem zmedene: kaj je denimo namen posamičnih scenskih elementov? Množica rekvizitov na po debreevsko temni sceni med drugim vključuje: mehaničnega gugalnega konjička, kopalno kad, pianino in zložljive ležalnike. Zmede nas uporaba zložljivega ležalnika, ki ga igralke uporabljajo kot pregrado, ko se dva lika prepirata. Menda je namen ustvariti neko situacijsko komiko, hkrati pa vizualno prikazati, da lika ne prideta skupaj, ko gledamo, kako razstavljata in sestavljata ležalnik sem ter tja. Dojemamo ga kot precej neposrečen poskus vizualizacije medosebnih dinamik v igri.

Podobno nas zmede mehaniziran konjiček, ki je postavljen ob stran spredaj. Nanj denimo med prepirom z Orgonom sede njegova hči Marijana, ki jo igra Julija Klavžar. Prižge mehaniziranega konjička in se na njem pozibava, medtem ko se pogovor nadaljuje. Že skoraj seksualizirano pozibavanje igralke na konjičku predvsem deluje kot nepotrebna distrakcija. Konjiček podobno nevmesno pride v igro še nekajkrat med predstavo, v kontekstu smiselno – a ne posrečeno – pa vidimo samo njegovo uporabo, ko srečna zaljubljenca Marijana in Valer, ki ga igra Gorazd Žilavec, odjezdita naproti srečnemu koncu.

V navlaki neosmišljenih rekvizitov bi izpostavile še pištolo, s katero Marijana strelja v enako vprašljivega plišastega medvedka. Tako izrazi svojo jezo nad očetom, ki pa se mu ne upa upreti. To streljanje medvedka sicer opozori na frustracijo, do katere pride, ko je nekdo zatiran in ne more svobodno izbirati; tako kot Marijano patriarhalni Orgon sili v poroko s Tartuffom. Ampak posebne uprizoritvene zanimivosti tu ne vidimo.

Spomnimo se še na letošnjo izvedbo Plešaste pevke, ki jo je De Brea režiral v MGL. Tam na sicer dosti bolj izpraznjeni sceni v ozadju ždi lutka, na njen obraz pa je projiciran posnetek igralke, ki izgovarja replike. Že tam smo se obregnili ob konfuznost in neutemeljenost tega scenskega elementa, no, tu, pri Tartuffu je zaradi množice podobno neumestnih elementov naša zmedenost še očitnejša.

Pri tokratni uprizoritvi bi znala biti zanimiva De Breeva uporaba prostora – v ozadju odra je postavljano ogromno ukrivljeno ogledalo, ki ponuja gledalkam pogled v zaodrje. Tam sedijo članice Orgonovega gospodinjstva, kadar ne nastopajo na odru. Potencial vidimo v možnostih razpiranja pogleda v meščansko zaodrje – v tisto, kar naj bi bilo skrito pogledu. Če se ne bi izgubilo v mnoštvu scenskih elementov, bi ogledalo morda pripomoglo k nekemu občutku nadzora – oblasti, ki jo ima nad družino Tartuffe. To in trenutek, ko se Orgon namesto pod mizo skrije v ložo in tako prevzame gledišče publike, sta primera dobro izkoriščenega gledališkega prostora. Ostajata pa premalo radikalna, da bi odpirala tehten premislek.

Zaradi teh opisanih, nepopolno izvedenih in konfuzno napaberkovanih elementov predstave nam tudi tokratna verzija Tartuffa ne ponudi novega uvida. Zato ne bi mogli pritrditi promocijskemu zapisu o aktualnosti teme. Tam denimo v zapisu na spletni strani dogodka zasledimo vzpostavljanje paralel s ponujevalci »coatchingov« in psihagogi. A kaj aktualnejša od izvirnega besedila letošnja uprizoritev Tartuffa pač ni. Tema o zavajalstvu, hinavstvu in svetohlinstvu lahko tako ali drugače vedno prođe kot lahko vsaka tema, ki je tako splošno zastavljena. Vendar pa to, da se jo skuša osvežiti s karaoke vložki ter režijskimi in scenografskimi posegi, opisanimi poprej, žal ni dovolj. Tako je tudi ta uprizoritev kanona – kanonfuter.

Streljala je Nastja.

Vir fotografije: SNG Maribor, avtor: Peter Giordani