UMETNOST IN DELO: TAKTIKE PREŽIVETJA

»Umetnik si in to pomeni: tega ne počneš za denar. Tako mislijo nekateri. To je sijajen izgovor, da ti ne plačajo za vse, kar narediš. S seboj spekuliraš kot z umetniškim premoženjem. Trgovec si. Vsega denarja ne moreš vložiti samo v ene umetniške delnice. Zato razpršiš svoje dejavnosti. Ti bi to poimenoval drugače. Vem (…).”

Belgijski filozof Dieter Lesage je takole zapisal spremljevalni tekst Portret umetnika kot delavca o delu umetnice Ine Wudtke leta 2005. Hiter ritem, repetitivno prehajanje med organiziranjem, produciranjem, širjenjem, mreženjem, predstavljanjem umetniškega dela in umetnika/umetnice, vse to so temeljne spremembe v delu sodobnega umetnika zadnjih desetletij, so pa tudi v jedru letošnjega festivala Mesta žensk, podnaslovljenega Taktike preživetja, ki se je iztekel v tem tednu.

Kar se zdi še posebno zanimivo, je, kako je v zadnjih desetletjih kopica gledaliških, plesnih in performativnih praks tematizirala prav lastne postopke dela, ti postopki pa so bili pogosto razumljeni kot raztezanje samega polja umetnosti. Kakopak so ti postopki tesno prepleteni z na novo izumljenimi načini proizvodnje v postfordizmu, prav zato pa je treba pri vprašanju njihove političnosti pokazati zlasti na to, kako je sama vidnost dela že tudi vseskozi vpeta v sodobne procese izkoriščanja dela.

Opazuj me pri delu performerke in aktivistke iz izraelsko-palestinskega območja Liad Hussein Kantorowicz skozi performans, ki je hkrati real time seksualno delo, zaplete natanko razmerje dela in umetnosti. Liad dela na eni od izraelskih erotičnih internetnih klepetalnic, kjer stranka plačuje na minuto, da bi jo v živo spremljala v intimnih predstavah in erotičnih pogovorih, in prav to delo razstavi kot umetniško delo.

Ne gre za to, da bi delo zgolj reprezentirala, gre za delo samo, delo na kubik v resnici, saj delo zaradi umestitve v teatralen kontekst postaja umetnost oz. umetniško delo in obratno, tudi umetnost postaja delo. Odprto delo, kot bi ga lahko poimenovali, saj vendarle gre za umetnost, ki jo producirajo nenačrtovani produkcijski impulzi. Med samim izvajanjem umetniškega dela namreč pogostokrat performans prepusti na milost in nemilost razprtju časa, trajanju, čakanju - čakanju na kliente njenega erotičnega dela. Časovnost stopi v ospredje in postane ozaveščen del predstave, predstava pa se dogodi v tej razpoki med časom predstave in časom publike.

Pri tem pa Liad ne le kadrira in razrezuje podobe lastnega telesa v odnosu stranka - seksualna delavka, ki so na nek način reproducirane podobe pornografske in zabavniške industrije, marveč ureja tudi naš pogled, upravlja s specifičnim dispozitivom, pogled občinstva je namreč hkrati insajderski in voajerski, zunanji seksualnemu delu, ki ga izvaja. Performans si prizadeva premakniti onstran moralizirajočih in izrabljenih fraz, ki se lepijo na tovrstno delo: »izkoriščanje«, »mizoginija«, »osvoboditev ženske seksualnosti«, »nemoralno«, »vznemirljivo«, »razčlovečenje«, »veljavna/neveljavna oblika dela«.

Saša Rakef in Jasmina Založnik sta premierno predstavili zloženko ABCDE_F, nekakšno koncertno (pre)poved. Gre za nizanje zgodb prekernega dela v postfordističnem produkcijskem načinu, za tisoč in en način uzgodbenja, no, pravzaprav zgolj za en način. Gledališki medij, ki je v svojem jedru dispozitiv artikulabilnega in vidnega, pa reducirata zgolj na zvok, na odru ostanejo le osamelci-glasbeniki. Pri tem sprevračata koncept »končnega produkta«, saj delo-v-nastanjanju ne zamrzne v fiksirani urprizoritveni projekt, temveč prehaja, se nadgrajuje, postaja z novimi zgodbami.

Čas: nedelja, 12.10.2014 (zdaj, zmeraj, kadarkoli); kraj: klub Gromka (tukaj, povsod, kjerkoli); dramatis personae: simona semenič, Ti. »Dobrodošli na besednem solu drugič.«, se je glasila izjava Simone Semenič, dramaturginje in dramatičarke, ki raziskuje sodobne besedilne formate. Simona Semenič bo danes gledalka svoje lastne predstave. V svoji prekrasni zlati svileni aidan mattox obleki, v svojih prekrasnih zlatih badgley mischa sandalih Simona Semenič vrne pogled in ga usmeri direktno v nas. Gledalci postajamo igralci in s sporadičnim, fragmentiranim branjem teksta režijsko ustvarjamo predstavo. Besedilni drobci ponudijo kritiko projektivne časovnosti, Simono Semenič kot megažrtev.

V tekstu prehaja med različnimi družbenimi, ekonomskimi in kulturnimi aktivnostmi, dela namreč kot umetnica, dramaturginja, dramatičarka, je mati samohranilka in s seboj prevaža bolno epileptično telo, izčrpano telo, ki v končni instanci proizvede tudi sam dogodek. Slednji nastaja v prekernih delovnih razmerah avtorice kot svobodne umetnice, ki jo prečita dve značilnosti poznokapitalističnega ustroja: projektna časovnost in posledična ne-ločnica med gibanjem teles pod vplivom racionalne organizacije dela in gibanjem prostega časa. Semenič diktat produkcije prižene do roba in ga na ta način sprevrača, ponudi, kar se od nje zahteva, končni produkt, ki pa je samo-tekst in je pravzaprav izvedba primanjkljaja časa.

Kot zapiše Kunst, umetnost lahko kaže znake ekskluzivne dejavnosti samo v toliko, kolikor je delo. Prav skozi njeno avtonomizacijo pa meri na to, da estetske prakse niso zgolj izjema glede na druge prakse, niso torej nekaj ločenega od dela, pač pa predstavljajo in preoblikujejo delitev in distribucijo teh aktivnosti. Umetnost naj bi torej bila avtonomni boj za artikulacijo in forme javnosti, ki je danes prav zaradi uporabe človeških možnosti za proizvodnjo vrednosti izjemoma na udaru. In če umetnost razumemo kot postajanje, generiranje novih oblik skozi prelome in utilizacijo starega, jo razumemo tudi politično kot aktivno poseganje v produkcijsko in recepcijsko logiko postfordističnega načina dela.

* Na fotografiji Liad Hussein Kantorowitz med (umetniškim) delom