V kakšnem peklu smo se znašli?

Po predolgem premoru se je v Ljubljano vrnila dramatika Gregorja Strniše. Natančneje, na mali oder Mestnega gledališča ljubljanskega so se vrnile Žabe. Drama Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju so Strniševa druga drama v verzih, napisana konec šestdesetih, že ob svoji premieri pa je dosegla status novodobne klasike. S preprostim verzom, ki narekuje ritmično razgibanost besedila, nas Strniša vpelje v mistični svet, kjer hudiči hodijo med nami, iz smrti pa se lahko vsakdo vzdigne večkrat ali pa postane žaba. Strniševa drama je bila tokrat uprizorjena v režiji Jana Krmelja, v treh glavnih vlogah pa so nastopili Vincenc Šparovec kot Točaj, Matevž Sluga kot Lazar oziroma Lazarus in Mirjam Korbar kot krčmarjeva babica oziroma Evica. 

Prilika nas seznani z revnim Lazarjem, ki, izgubljen na Barju, uzre samotno krčmo. Ta stoji med dvema svetovoma – med mestom, ki je vse od tega sveta, in razmočenim morostom, ki označuje onostranskost. Na njem se namreč zbirajo žabice, dušice umrlih. Celotna drama se odvije v notranjosti krčme, ki je po predlogi temačen, zatohel prostor, v katerem Lazar naleti na Točaja in njegovo Babico, staro, grdo, zgubano in skoraj izmaličeno žensko. Revni Lazar si želi postati bogataš in izkaže se, da je Točaj krčme pravi hudič, ki mu željo lahko uresniči. S preigravanjem biblijske motivike izvirnega greha, ki ga predstavlja jabolko, Eve, ki se skriva za masko Babice, vstajenja in preobrazbe nas drama postavi v vice. Krčma je svet nekje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Lazar se z vsako smrtjo in obiskom krčme – potem ko sklene pogodbo s Točajem – v življenje vrne kot bogati Lazarus van Guldenmeer: »Prvič je prišel berač, trinajstič odšel berač. Vmes je bil šestkrat bogataš in petkrat isti siromak.« In tako je na koncu res končal kot siromak, saj mu je bilo kot bogatašu preveč mar za mnenje someščanov. Potem ko je ubil Evico, ga je preveč pekla vest, njegova duša je bila povsem od tega sveta. Dramska predloga podaja izhodišče, ki prevprašuje odnos med fizičnim in metafizičnim svetom, med verjetnim in svetim. Vprašanja preobrazbe, vstajenja in prehajanja med tem in onim svetom predstavlja na humoren, pa vendar kompleksen način. Temu tokratna uprizoritev sicer sledi, vendar celotno predlogo nekoliko banalizira in okrne.

Žabe so izrazito cinična drama, ki komentira malomeščansko družbo, ki je je bil Strniša konkretno sit. Žabe kritiko gradijo na Lazarjevi želji po bogastvu in spoštovanju, zaradi katere ga Hudič spremeni v Lazarusa. Toda Lazarus se želi, kljub svojemu uspehu, skriti in riti po zemlji, saj ga zaradi uboja peče vest, zato ga Hudič spremeni v Lazarja. Svoj prezir do obdajajoče družbe nenazadnje Strniša izrazi skozi Hudičeva usta z zadnjim stavkom drame: »Z ljudmi je danes res hudič.« Vendar uprizoritev v MGL ne skuša poustvariti nelagodnega vzdušja, ob katerem bi se bili – ob pretirani ironiji in temačnem okolju na odrskih deskah – gledalci primorani vprašati, ali niso morda tudi sami podobni Lazarju. Prej skuša gledalcu ugajati – s topoglavimi humornimi vložki ga želi nasmejati. Še preden se predstava zares začne, Točaj Lazarja trikrat pošlje nazaj, od koder je prišel, naj začne še enkrat. Strniševa predloga je sicer začinjena s cinizmom, ta pa v zmehčani uprizoritvi izzveni v mehkobi prijazne izvedbe.

To gradi tudi izvedba nekaterih pesmi. Strniša je sicer poznan kot pisec besedil mnogih popevk, v svojih dramah pa se – ob rimi v dialogu – v monologih posluži tudi pesmi. Pogosto se zgodi, da pesmi dobijo uglasbitev in so tudi odpete – nenazadnje to pogosto zahteva tudi avtorjeva didaskalija. Izvedbe pa so lahko zastavljene na različne načine. Strniševo navodilo predvideva le spremljavo orglic. V tokratni izvedbi drame pa se v uglasbitvi pojavijo nekateri glasbeni motivi, ki so sicer prisotni v popevkah, kar je ustvarilo še posebej lahkotno vzdušje – gledalci se skoraj lahko počutijo, kot da bi obiskali večer Slovenske popevke! Krmelj je v svoji interpretaciji drame posegel po najlahkotnejši in najbolj producirani možnosti uprizoritve pesmi, vendar tega ni apliciral na vse pesmi. Nekatere so bile izvedene tudi preprosto kot daljši monologi; odločitev, katero uglasbiti, katero pa prepustiti zgolj dramski igri, pa je bila očitno precej arbitrarna, kar pri uprizoritvah Strniševih dram sicer ni redko.

Vsak poskus aktualizacije kultnih dram se sooči z določenimi težavami: kako prilagoditi predlogo, da bo aktualna za sodobnega gledalca? Kako mu teme približati in ohraniti zvestobo originalnemu besedilu? Krmeljev poskus poklona Strniši je razviden v popevkarski uglasbitvi nekaterih delov drame, saj Strnišo danes razumemo predvsem kot pisca besedil popevk. Takšne uglasbitve drame Strniša sicer ni predvidel. Poskus aktualizacije pa najprej opazimo v scenografiji in kostumih. Prizorišče je nekoliko izčiščeno in gledalcu ne pušča vtisa, da se nahaja med barjem in mestom – ne deluje zanemarjeno, mrakobno ali zatohlo. Prej bi si mislili, da smo v izčiščenem interierju meščanskega stanovanja ‒ še posebej v oči bodejo zlate zavese, ki na zadnji strani zamejujejo oder. To bi sicer lahko razumeli kot prefinjen komentar o sodobnem malomeščanstvu, ki se skriva za lepo kuliso, vendar poskus ni bil najbolj učinkovit. Vizualna zasnova je gledalcu prijazna, ne opazimo, da smo se znašli na robu pekla ali da smo soočeni s Hudičem. Gledalec je s Hudičem sicer soočen, vendar je ta nekako preveč tostranski, morda malo preveč aktualiziran: v tem primeru nastopa bolj kot podjetnik, ki nam želi na silo nekaj prodati in mastno zaslužiti, ali pa najemodajalec, ki bo že vse zrihtal, čeprav bo imel od tega sam večjo korist kot ti. Takšna interpretacija Hudiča morda niti ni napačna, vsekakor pa je – v primerjavi s Strniševo različico – to bolj neškodljiva verzija Hudiča, predstavljenega kot sočloveka. Edini namig na nadnaravnost celotne situacije je [reverb] pretirana raba reverba, s katerim je sprva obdelan glas Babice, kasneje pa tudi Točaja.

Stremljenje k prijaznosti in dobesednosti pa je nenazadnje razvidno tudi iz rabekostumov. Hudiča bomo prepoznali po dolgem repu, ki ga po nekaj izmenjanih besedah privleče na plano. Prav tako Babica nima zgubanega in spačenega obraza. Namesto tega ima čez glavo poveznjeno žabjo masko. Tako lahko vsak gledalec razume, da so žabe pravzaprav duše, kar dramo naredi zelo neposredno razumljivo, s tem pa se izgubi del subtilnosti. Še več, na koncu si čez glavo žabjo masko poveznejo kar vsi trije igralci – žabe smo mi vsi in nekoč bomo vsi skakljali po barjanskem polju.

Žabe v Mestnem gledališču ljubljanskem želijo biti všečne. Vsebino drame želijo narediti dostopno vsakomur, poenostavljena predstavitev pa izgubi svojevrsten čar drame. Vsakdo se mora ob gledanju Žab zabavati in uživati v sproščenem ogledu gledališke predstave. Žal pa se lahko vprašamo, ali potem sploh še gledamo Strniševe Žabe – in ne predstave nekoga drugega. Pripovest je seveda zabavna, vendar bi morala v gledalcu zbujati vsaj kanček nelagodja. Če je besedilo mestoma lahkotno in če beseda gladko teče v ritmu preprostih verzov, to še ne bi smelo pomeniti, da moramo Žabe uprizarjati kot lahko prebavljivo dramo. Vsaka skrbno izbrana beseda, zapolnjena z željo po poseganju v transcendenco, do nečesa večjega, bi morala biti umeščena v skrbno oblikovan imaginarij Strniševega malomeščanskega pekla. Tega tokrat žal ni moč doživeti.

Foto: MGL (Peter Giodani)