Vsak je sam, ko ostane sam

Digitalni detoks, joga in meditacija, pa še en citat na fotki sončnega zahoda. Recept za uspešno življenje zahodnega človeka. In tako se na nekakšnih robinzonskih počitnicah znajdejo vodička oziroma vodič, zakonca – psihiatrinja in psiholog, njun partner – pesnik, duhovnik, mati bioloških in posvojenih otrok, angleški sir ter uslužbenka v organizaciji za človekove pravice. A na otoku niso sami, baje je tam tudi divjak, ki ga še nihče ni videl.

Zadnja premiera letošnje sezone v SNG Drami, Kabaret Kaspar, izhaja iz motiva Kasparja Hauserja, nemškega mladeniča iz 19. stoletja, ki je trdil, da je odraščal v izolaciji. Motiv divjega otroka, ki daje okvir za prevpraševanje kultiviranosti človeške vrste, v po naročilu napisani dramski predlogi hrvaške dramatičarke Tene Štivičić pod drobnogled postavlja postkoronski svet, v katerem počitnikovati brez interneta ni znak revščine, ampak plačanega luksuza. Že ob vstopu v dvorano se ob publiki sprehaja Divjak, ki ga Klemen Janežič izrisuje brez besed, predvsem gibalno, kot otroško nedolžnega in pristnega človeka. Predstava se uradno začne, Divjak se igra z velikim oranžnim balonom, nato pa otoško milino preseka hrumen prihod počitnikarjev v pisanih kostumih. Vsak lik s svojo barvno shemo in velikim vintage nahrbtnikom, v katerem se najverjetneje skrivajo kasnejše kostumske preobleke.

V dogajanje nas skupaj z dopustniki uvede vodička Barbare Cerar, ki se včasih ne počuti niti kot ženska niti kot moški. Tako kot njen spol je fluiden tudi njen govor. Malce govori v vezanem jeziku, malce v rimah, včasih pa kar zapoje. A na začetku omenjena fluidnost spola in prakticiranje odprtih zvez hitro razvodenita. Tekst se namreč trudi obdelati kar največ »aktualnih« tem, od ekološke krize, epidemije, politične korektnosti, zasvojenosti s pametnimi telefoni in osameljenost do duhovnosti kot še enega produkta kapitalističnega sistema, zato vse ostaja predvsem v bolj ali manj domišljenih nastavkih. V izolaciji od preostalega sveta postajajo njihova zavzemanja elite, ki si lahko privošči biti ignorantska, za te in one vrednote vse bolj prozorna. Skrajna situacija naj bi iz njih izvlekla tudi skrajne odzive, a tekst tu zopet ostaja na pol poti med karikaturo in psihološko poglobljenim likom. Nekatera njihova dejanja in besede zato sprožajo smeh, za kaj več pa so premalo konkretna. Kljub odpiranju sodobnih pogledov na svet igra, morda nezavedno, zapade v tradicionalno razumevanje družbe. Proti koncu teksta se na primer izkaže, da je bila erotična in ljubezenska odprtost posameznikov le poza in da človek, ko maske padejo, sprevidi, da je v resnici najbolje in najenostavneje biti z enim človekom, če se da nasprotnega spola.

Pomanjkanja osredotočenosti teksta ne razreši niti odrska postavitev. Kljub temu da je predstava naslovljena Kabaret Kaspar, je režiser Marjan Nečak že v napovedi povedal, da ne bomo priča dejanskemu kabaretu. Škoda le, da ni ob tem povedal, kaj predstava je. Zaradi razpršenosti gledalcu namreč umanjka namig, kako gledati predstavo. Se lahko smejim igralki, ki z Divjakom komunicira preko igranja prečne flavte kot v Disney filmu, ali gre za poskus prikaza vzpostavljanja pristne medčloveške vezi? Manko doslednosti v jeziku in vprašanju stiliziranosti se nadaljuje tudi pri glasbenih vložkih. Nekateri songi podajajo pomembne informacije za nadaljevanje zgodbe, drugi komentirajo dogajanje ali razkrivajo čustveno razrvanost likov, tretji so tu zgolj za zabavo. Raznovrstnost uporabe in glasbena podoba določenega songa pa se zdita bolj naključna kot premišljena poteza.

Dalje, kvazirealistična scenografija zaseda celoten oder, na njej se igralci kar izgubljajo, hkrati pa se večina stvari dogaja v bolj odprtem sprednjem delu. Janežič tam izvaja tudi gibalno zahtevnejše in vešče izvedene pasuse. Upravičimo jih lahko kot z naravo povezan način izražanja nasproti umetelnemu besedičenju drugih likov, vendar ti mestoma še vedno bolj kot izgradnji lika služijo prikazu igralčevega talenta. Če se za trenutek vrnemo k scenografiji, pa je učinkovit element gotovo projekcija, ki služi kot ozadje celotnemu odru. Modro morje in modro nebo vztrajata praktično cel čas predstave, iz tega morja pa začno skakati pisani, poenostavljeno narisani delfini. Zdi se, da prav ti animirani delfini k zgodbi z oddaljenega otoka pristopajo s primerno mero distance. Podobno velja tudi za igro Benjamina Krnetića, ki nastopi v vlogi sira Oliverja, zagovornika njenega veličastva in civilizacijske vloge kolonializma. Krnetićeva posredovana teatralnost, igra z jezikom in poudarjena gosposka gestikulacija, tudi pri songih, med igralcem in likom ustvarjajo distanco. Dialog med tema ravnema pa pridoda vsebinsko nianso ali včasih potencira komični moment. Dobro tako deluje tudi pevski vložek francoske psihiatrinje Michelle Pie Zemljič, ki svojo bolečino in krizo ob odtegnitvenem sindromu izlije v kričavo-operno točko, polno patosa.

Marsikateri prizor predstave ima potencial za razvoj v luciden skeč. Tu je zabavljaški kviz o nasilju nad begunci na Hrvaškem in prednjačenju Slovenije ter vzhodnoevropskih držav v številu samomorov, spomini na vedno pripravljene partizanske starše, pa delavnica s prakso »Kako ne posiliti ženske«. A zasnova predstave, ki ne sledi kabaretski formi, preprečuje, da bi se fragmentiranost strukture osmislila in v polnosti zaživela.

Tudi vizualno predstava s stiliziranjem korespondira z zabavljaškimi oblikami gledališča, kot je kabaret. Tako igralci, po zadnji kostumski preobrazbi v večernih oblekah, ki se mestoma napajajo pri cirkuški estetiki, sedejo k večerji za omizje, osvetljeno z obešenimi lučkami. Od nemem prizoru nalivanja vode preko robov kozarcev in kolektivnega hranjenja z dolgimi rezanci se njihovi dialogi za nekaj časa preselijo v zvočnike. A ta privlačna, wannabe groteskna slika zadnje večerje, ko bodo na dan prišle vse resnice, od preostale vsebine deluje nekoliko izolirano. Končni spor, ki prekine sanjavost, sproži vprašanje, kaj narediti z Divjakom, čigave metode so najbolj primerne za njegov prehod v civilizacijo. Je to trdna tradicionalna družina, pristop psihiatričnega strokovnjaka, naročje cerkve ali britanski prestol z dolgoletnimi izkušnjami plemenitenja divjakov? Izkaže se, da se vsi želijo predvsem okoristiti, še celo pesnik, ki mu balkanske vojne, za razliko od njegovih kolegov, ni uspelo iztržiti in je to morda njegova zadnja možnost za preboj v literarni svet. Divjak pa jih ne upošteva, saj ima drugačne načrte, in kar sam v edinem čolnu odpluje proti civilizaciji.

Potem ko so bili predstavniki razvitih kultur na otoku brez omrežja prisiljeni se soočiti s svojimi pravimi obrazi, je na vrsti zadnji song o tem, da ne poplava ne virus ni tako strašen kot ravno drugi človek. In kako bi to misel kar najbolj učinkovito postavili na oder? Khm. »Kaj, če damo luč v publiko, pa glumce na rampo, pa da se gledajo, a? To bi bil en tak močen prizor, a? Tak, da poveže celo dvorano.« Morda je krivo obdobje omejevalnih epidemičnih ukrepov in morda je v ozadju te mizanscene iskrena želja po vzpostavljanju skupnosti ali česa drugega. A tako kot liki v drami povedo, da je klasična družinska enota že zdavnaj passé, to velja tudi za foro s strmenjem v razsvetljen avditorij. Škoda. Saj se na osladnosti občutljiv gledalec sedaj bolj osredotoča na konec kot na nekatere smejalne točke, lucidne poudarke in zanimive igralske vložke.

Pisala je Iva.