Vsaka druga eno ujame

V čast osmemu marcu, mednarodnemu dnevu, ki obeležuje in opozarja predvsem na nikoli končani boj žensk za svoje pravice, so se neposredno poklonili tudi v KUD Transformator s produkcijo predstave Vsaka druga eno ujame. Zaključni dogodek projekta Enakost spolov je zakon: ustvarjamo enako družbo za vse, pri katerem so sodelovali še Mirovni inštitut, Radio MARŠ in Centar za kazalište potlačenih POKAZ, se je odvil v dvorani Jenko Pionirskega teatra v Ljubljani ravno v času, ko je popoldanski protest zaključeval govore v Miklošičevem parku in so bili pripravljalni procesi za večerni shod z Metelkove tik pred točko vrenja. Če naše delo ni nič vredno, namreč res protestiramo – kljub temu pa se je v kletnih prostorih na Miklošičevi ulici 28 nabralo kar nekaj ljudi.

Magdalene Krivopete, kolektivne soavtorice predstave Vsaka druga eno ujame, so feministični gledališki kolektiv, ki deluje v okviru KUD Transformator od leta 2018. So del svetovne mreže Ma(g)dalena International Network, ki združuje podobno misleče in delujoče feministke in aktivistke iz Latinske Amerike, Afrike in Evrope. Vsem je skupna uporaba metode gledališča zatiranih, s katero se zavzemajo za enakost spolov, odpravo nasilja in diskriminacije. Močnejše mednarodno povezovanje se je pričelo v Braziliji leta 2010 s podporo tamkajšnjega Centra gledališča zatiranih (Centro do Teatro do Oprimido). Slovenski kolektiv je poleg imena Magdalena dodal še krivopeta kot poklon divjim ženam, mitološkim bitjem iz slovenske folklore, ki imajo stopala zasukana v nasprotno smer.

Med vsesplošnim truščem klepeta in kakofonijami majhnih pogovorov, ki pritičejo čakanju na otvoritveni nihaj teatrskih vrat, se je v zanki predvajal posnetek ženskih glasov. Prvoosebne pripovedi so tematizirale različne oblike doživetega nasilja na podlagi spola. Glasovi so se mešali z vsesplošnim hrupom in lahko dajali vtis, da so le še eno od vsesplošnih kramljanj, a vsake toliko vseeno prodrli v ospredje in obviseli v zraku bežne tišine. Preprost tipografski plakat je v prostor predajal sporočilo: »Manj kot ima ženska moči, da bi se branila, večja je verjetnost, da se ji bo zgodilo nasilje.«

Ob povabilu k premiku iz predprostora v dvorano smo se gledalke znašle pred rdečo preprogo, ki je vodila z odra daleč v prostor. Stoli so ji bili postavljeni čisto preblizu, zato so prve vrste ostajale prazne. Takšna je seveda navada in prvi odziv tradicionalno vzgojene gledališke publike, saj mora zavzemati karseda malo prostora okoli svojega sedeža, za katerega je bolje, da ni pozicioniran čisto spredaj. Z odra je pozdravljala ena od Magdalen in radikalno razbijala potencial neprijetnega vzdušja z neposrednimi vabili, da pridemo bližje. Prav v prvo vrsto.

Iiiin dobrodošli na izboru za miss kulture 2024! Oglejmo si naše prekrasne tekmovalke in jim privoščimo en aplaaaaavz!!! Pridna, Skromna, Tiha in mila, Multipraktična, Sproščena, 24/7 in Ubogljiva! Poglejte kako so čudovite. Dobrodošle!! Wohoo!

Preigravanju stereotipov lepotnih tekmovanj, namenjenih ženskam oziroma njihovemu objektificiranju, se je pridružilo poigravanje s posplošenimi kategorijami kulturnih delavk. Multipraktična lahko opravlja naenkrat več služb, kot ji dopušča njen čas, a je še vedno v vseh odlična. Ubogljiva je na milost in nemilost prepuščena v upravljanje svojemu menedžerju in ne naredi nič, kar ji ni naročeno. Je brez lastne volje in tako popolna delavka. 24/7 je na predstavo poslala svojo zastopnico, saj je obenem prisotna še na neki drugi lokaciji in žal še ni našla boljšega načina multiplikacije. Pridna, pa je … pač, kot prava Slovenka. Ob tem, ko je pridna, ne jamra, ampak raje telovadi. Amplifikacija navad njihovega lastnega vsakdana in rutin, ki ga določajo, so proizvedle groteskni učinek, ki je v vsej svoji veličini razkazoval prekarnost poklica kulturne delavke.

Ko so krivopete ena za drugo poniknile v zaodrje, smo bile tja povabljene tudi me. Pričakalo nas je postapokaliptično vzdušje. Zapuščen prostor, morda nekdanji bar, nekaj, kar je nekoč imelo kuhinjo z gromozansko napo, sedaj pa so omare prazne, naokrog leži sporadično pohištvo, na stenah so ostanki kičastih tapet in s stropa naključno viseča napeljava. V subtilni osvetljavi mehkih barvastih luči so se v špranje tega prostora umestile performerke. Na glavi ali v ušesih so imele slušalke in izgledale so polno zatopljene v pripovedovanje. Po načinu izgovarjanja je še najbolj spominjalo na telefonski pogovor s prijateljico, ki so se ji odločile zaupati nekaj, kar se jim je pripetilo. Pripovedovale so zgodbe specifičnih situacij. O prejetih seksističnih izjavah, namernem otipavanju med vajami, na filmskem setu, izgubljeni pomembni priložnosti zaradi zavrnitve tistega, ki bi jo lahko omogočil, nekonsenzualnem seksu med igranjem prizora ... Ob dolgotrajnejšem kroženju po prostoru smo iz enega kota lahko slišali zgodbo, ki je bila malo prej izgovorjena v drugi sobi. Magdalene so nam jih pripovedovale skupaj, druga za drugo, druga ob drugi.

Ob vrnitvi v odrski prostor so bili stoli postavljeni v krog, na tleh razmetani časopisni papirji in v zraku glas, ki bere naslove medijskih poročanj nedavnih afer, povezanih s kulturniško sfero in spolnim nasiljem. In čeprav so bile te strani najprej ihtavo zabasane pod rdečo preprogo, se je performativni del zaključil z njenim odkritjem, sklenjenimi rokami Magdalen in besedami, zapetimi skupaj: »Nisi sama, nisi kriva.«

Vsaka druga eno ujame je ena od zakonodajno forumskih predstav KUD-a Transformator. Metodo zakonodajnega gledališča je kot enega svojih poznih projektov zasnoval Augusto Boal, utemeljitelj gledališča zatiranih. Pri tem mu je bilo predvsem pomembno, da gledališče postane ne le politično, temveč se vzpostavi kot politika sama. Zasnoval ga je na interakciji z obiskovalci, ki v refleksijskem procesu aktivno sodelujejo. Naši predlogi sprememb zakonodaje za izboljšanje problema nasilja na podlagi spola, ki smo jih podali ob koncu, bodo tako preoblikovani v pravnoformalni jezik in predstavnikom oblasti tudi dostavljeno v obravnavno.

Šele ob skupnostnem predelovanju prvoosebnih izkušenj so Magdalene Krivopete lahko preizpraševale ustaljene vzorce obnašanja okolice in z njimi povezana pričakovanja, ki se ženskam dogajajo ob vstopu na področja javnega udejstvovanja. Najsi bo to dogodek ob vstopu na sceno ali kadarkoli kasneje, jih največkrat obdaja molk, sram in krivda. O njih se najpogosteje govori šele z veliko časovno distanco, a tudi takrat pritajeno, v temačnih in težkih vzdušjih, medtem ko se na odrih vsakdanjih kulturniških življenj sprenevedavo igramo misice. Proces predrugačenja prepričanj in spreminjanja navad, ukoreninjenih v družbenem sistemu, je tako težak in dolg. Poleg raziskovanja, terenskega dela in medsebojne komunikacije vsebuje še kup pravnih formalnosti in birokracije. A nekje je treba začeti.

Foto: Katarina Kolenc