Vzgoja stoika v Anton Podbevšek Teatru

Fernando Pessoa (1888–1935) je portugalski pisatelj, esejist in pesnik, ki je pisal pod psevdonimi in heteronimi. Za razliko od psevdonima heteronim ni zgolj lažno ime, ampak je za njim celotna izmišljena osebnost s svojo biografijo in z lastnim stilom pisanja. Fernando Pessoa jih je ustvaril več kot 70. Eden izmed njih je tudi baron de Teive. Režiserka Kaja Tokuhisa se je odločila potopiti v njegovo delo Vzgoja stoika in mu dati odrsko prezenco v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater. V naslovni vlogi barona je nastopil Aleš Valič, kot njegove oprode pa so na oder stopili Anja Drnovšek, Akira Hasegawa, Maruša Majer, Jose, Lidija Sušnik in Žiga Udir.

Predstava se po literarni predlogi Vzgoja stoika ukvarja s problemom intelektualca, ki je pod svoje življenje potegnil črto in ugotovil, da mu ni uspelo uresničiti svojega poslanstva, ki bi edino lahko osmislilo njegovo življenje. To bi bila stvaritev velikega literarnega dela. Uresničitev je preprečil baronov pretirani perfekcionizem in predvsem strah pred možnostjo nepopolnosti. Kajti, velika umetnina mora biti popolnost sama. Ali je v tem primeru v filozofskem smislu nujno napraviti samomor?

Fernanda Pessoa je zanimala zgodovina filozofije. Velike filozofske misli je uredil in klasificiral v svoj sistem. V delu Vzgoja stoika je že pred Camusom izpisal eksistencialistična razmišljanja o smislu življenja in samomoru. Skozi heteronim barona de Teive je nastala osebna izpoved ustvarjalca, ki se zaradi razočaranja nad lastnimi strahovi in šibkostjo volje odloči končati življenje. Baron se namreč zaveda, da bi lahko ustvaril veliko delo, a je to delo zaradi nepopustljive in uničujoče samokritike ter šibkosti volje vedno ostalo le v fragmentih.

Predstava v celoti deluje izčiščeno, celo sterilno. Igra je tematiki ustrezno zelo stoična, a na trenutke premalo koncentrirana in notranje podprta. Igralci, ki igrajo baronove sluge, delujejo kot usklajen mehanizem. Njihovi gibi so natančno koreografirani, za kar je poskrbela koreografinja in plesalka Magdalena Reiter. Kolesca v mehanizmu pa nimajo lastnih osebnosti. Njihove besede so besede barona de Teive. Edina osebnost na odru je baron. Tako nima opozicije. Edini nasprotnik je on sam in njegovi lastni strahovi. Najbrž je tudi zaradi tega ritem predstave zelo enakomeren, skoraj monoton. Dramatičnega obrata ni, oziroma se dramatični boj dogaja zgolj v preigravanju filozofskih misli barona de Teive.

Kako prikazati filozofsko misel na odru, da ne bo zgolj linearna recitacija? Aleš Valič s svojo natančnostjo in koncentracijo filozofske misli izgovarja dovolj zares in dovolj dokončno, da vzdržuje določeno napetost, da zareže v sterilno okolje belega gosposkega dvorca. K plastičnosti filozofiranja veliko prispeva tudi video material, ki ga je ustvaril Gašper Brezovar.

Pa vendar se na neki točki predstava začne vleči. Zapre se sama vase in se vrti okrog osnovnih misli o samomoru, smislu življenja ter nemožnosti ustvarjanja oziroma izražanja. Natančna sterilnost kompozicije, stoičnost igre in enakomeren ritem sicer vzdržujejo konsistentnost estetike predstave, a hkrati uspavajo čute in gledalca popeljejo v mirno, skoraj odsotno kontemplacijo. Dramatičnost dokončnega dejanja samomora se tako proti koncu povsem izgubi.

Predstava se zaključi s simbolnim slovesom vseh nastopajočih, ki si z roko pred obrazom ugasnejo svoje oči in utrnejo odrsko življenje. Baron de Teive pa stopi med publiko in deli še zadnje svoje misli, s katerimi tudi zaključujem tole recenzijo: »Mirno obsedite z menoj in razmišljajte o tem, kako neuporaben je napor, kako tuja je volja in kako ni naše razmišljanje nič bolj uporabno kot napor in nič bolj naše kot volja. Razmišljajte tudi o tem, kako tisto življenje, ki noče ničesar, ne more imeti veliko teže v teku stvari, in kako življenje, ki hoče imeti vse, tudi ne more imeti teže v teku stvari, ker ne more vsega dobiti. Rodimo se, ne da bi znali govoriti. Umremo, ne da bi znali povedati.«