Zasuk v čutno kolektivnega

Sinja Ožbolt: Blago(r) narodu. PTL, Ljubljana, 26. 11. 2015. Foto: Nada Žgank.

"Kdo je tam notri, v naših mislih, ki bere te besede, čuti ta strah? Lobanja je ušla izpod nadzora. Padamo v slikah. Vsi smo okuženi. Prišla je, da ustvari razpoko. Prišel je, da lahko gre. Kakor Splav Meduze, na meji, med dvema smrtma." (Iz gledališkega lista predstave.)

Produkcija Plesnega teatra Ljubljana Blago(r) narodu je v napovedi opredeljena kot plesno-gledališka predstava, čeprav med ogledom prevladuje vtis, da gre za gibanje v scenskem prostoru, za koreografijo nečesa, kar je v gledališče prišlo zato, da ga nekoliko razgiba, in kar nenazadnje ne bi moralo biti nujno izvedeno na formaliziranem odru. Četudi odrska formalizacija v tem primeru nedvomno prispeva k zastavljeni epskosti zamisli in koreografije Sinje Ožbolt, ki jo dramaturško utrjuje Andreja Kopač.

Soustvarjalke, soustvarjalci in izvajalci, izvajalke predstave – Ana Čigon, Sara Janašković, Sabina Schwenner, Dušan Teropšič, Matija Udovič in Eni Vesović – delujejo kot kolektivno telo, ki se ves čas sestavlja v zgovorne celote in razstavlja v posamezne fragmente, individualne izjave. Kolektivno telo in posamezna telesa izpolnijo obljubo kratke javne napovedi izvedbe, ki dobro odraža njeno dejansko gibalno, zvočno in gestualno utelešenje. Izhodišče je spodletelost našega stremljenja k užitku, saj se načela ugodja, ki je vodilo življenja, zaradi številnih subjektivnih in objektivnih ovir ne da zares in do konca uresničiti. Svet ni po meri naših želja, kot najmočnejše pa se izkaže nelagodje ob užitku Drugega.

A Drugi prihajajo k "nam", kar je situacija, ki jo koreografija nevsiljivo in hkrati močno poudari. Morda predvsem na ravni simbolne subjektivacije soudeleženih teles, enkrat mrtvih drugič toliko bolj živih, in vzpostavitve kontrasta s hkratnim prikazom običajne medčloveške tekmovalnosti, medsebojnega izpodrivanja.

K dinamiki teh sopostavljanj zelo pripomorejo poudarjene vmesne tišine, ki naredijo močan zvok glasbe Matjaža Predaniča toliko bolj preudaren. Tehnično plat človekovega ustroja, ki je občasno samemu sebi v napoto, podčrtava lucidna raba rekvizitov – ventilatorja, električnega kabla, pa tudi srajc – ob utripih in sijaju štirih stranskih neonk (luč je oblikoval Aljaž Zaletel). Sploh glasba zakoliči vtis nekakšne mašinerije, ki se obrača skoraj samodejno, po nekem že dolgo ustaljenem ritmu in znotraj predvidljivega melosa.

Zvok je očiten nastavek za izvajanje večine gibov, ki potekajo natančno, vendar ne matematično strogo, saj je matematika koreografije zasukana v metaprostor čutnega. To ne naredi gibalne govorice nujno "razumljivejše", temveč jo predvsem uspešno poveže s tukaj-zdajem, zlasti na točkah vrtenja linearnih, vrstnih formacij plesalcev in plesalk okrog fiktivne osi ter tudi na mestu vzpostavitve poudarjeno hierarhične situacije: "Vsi izstopite!" ukazuje nadrejena in vse soudeležene kliče po priimkih. Ti se na ukaz po vojaško premikajo z desne proti levi strani odra in obratno. Sčasoma si upajo nehati slediti ukazom, kolikor lahko. Tako tudi dobimo odgovor na vprašanje nadrejene "Kdo je tu notri?", močan pridih totalitete pa zaključi njena zadnja izjava, ki nekako zaokroži izvedbo: "Vsi izstopimo in se utopimo."

Podoba, uporabljena med gibanjem – v ozadju plesnega odra je monumentalna projekcija slike Splav Meduze Théodorja Géricaulta –, je tokrat prav dovolj močno reducirana, da lahko uspešno komunicira z gibalnim, zvočnim in svetlobnim dogajanjem, s čimer je dosežena učinkovita povezava z izhodiščno zamislijo in upravičen naslov predstave.

Dragocen vsebinski poudarek na vnovični vrnitvi golega totalitarizma opominja na ranljivost umetniškega dejanja in strašanske posledice, ki jih prinaša depolitizacija odnosov. Vendar je v koreografiji ideje Sinje Ožbolt slutiti tudi neznansko moč teles, ki so se zmožna upreti in samoorganizirati – ne le na odru.