James Baldwin in film

Pozdravljeni v prvi pomladni ediciji oddaje Temna zvezda, v kateri se bomo posvetili Jamesu Baldwinu, njegovemu eseju The Devil Finds Work ter aktualnemu dokumentarnemu filmu Nisem tvoj zamorec oz. I Am Not Your Negro Raoula Pecka, ki v svojstven hommage Baldwinovi politični misli vplete tudi omenjen esej.

James Baldwin se je rodil leta 1924 v New Yorku, natančneje v Harlemu. Poznamo ga predvsem kot pisca – izdal je okoli dvajset samostojnih del, mednje pa uvrščamo romane, denimo klasiko Pojdi in povej na gori, zbirke esejev, med katerimi  sta najbolj znani zagotovo Notes of a Native Son in The Fire Next Time, pisal pa je tudi dramske igre in pesmi. Vse življenje je deloval kot politični aktivist, ki je v javnosti glasno, iskreno in pronicljivo govoril o rasnih odnosih v Združenih državah Amerike. Tovrstno delovanje je v času Gibanja za državljanske pravice le še okrepil. 

Njegov esej The Devil Finds Work iz leta 1976 je njegovo manj znano delo, ki se rasnih odnosov v ZDA loteva prek analize lastnega gledanja hollywoodskih filmov od svojega otroštva pa vse do 70-ih let 20. stoletja. Esej je prodoren premislek o položaju filma znotraj ameriške realnosti, obenem pa je izjemno oseben zapis o lastnem odraščanju ter spoznavanju v prvi vrsti filmske, pa tudi literarne in gledališke umetnosti, ki so na tak ali drugačen način oblikovale njegov kulturno-političen referenčni okvir. V eseju sicer skoraj toliko prostora kot filmu nameni literaturi, a zdi se, da zato, ker so ga ameriški filmi pogosto razočarali, saj se niso ujemali z njegovo realnostjo. In čeprav ga je kot mladega človeka najbolj zaznamoval Orson Welles, se je to zgodilo ob ogledu njegove gledališke igre Macbeth, ki jo je Welles zastavil izključno s črnimi igralci.

Prvo poglavje eseja Baldwin zastavi kot avtobiografsko spominjanje deškega odkrivanja filmov, pomenov, ki jih je od njih odnesel, ter zbeganosti ob premišljevanju, kako le-ti, če sploh, ustrezajo njegovemu življenju. Najprej spregovori o svojih prvih filmskih spominih, med katerimi posebno pozornost nameni Zadnjemu Mohikancu iz leta 1936, v katerem bela ženska skoči v prepad, da jo Indijanec ne bi »onečastil«. Ob zgodnjih filmih, kot je ta, piše, je kmalu spoznal, da se beli ljudje ne vedejo tako, kot se, ker so beli – temveč, da v njihovem odnosu, ki ga je že v otroštvu občutil tudi sam, tiči nekaj drugega.

Baldwinove prve kinematografske izkušnje je sicer najbolj zaznamovala njegova učiteljica Bill Miller, ki ga je pogosto peljala v kino ter se z njim pogovarjala o videnem, obenem pa, pravi, prav zaradi nje ni nikoli v življenju uspel zares zasovražiti belih ljudi, čeprav, kot piše, »je večkrat želel umoriti kakšnega od njih«.

Baldwin piše, da mu je bila v zgodnjih letih najbolj blizu Fordova filmska adaptacija Steinbeckovega romana Grozdi jeze, saj mu je prikaz revščine med veliko gospodarsko krizo dal občutek, da je tudi dobršen del bele populacije pravzaprav »črn«. Podobno identifikacijo kot z obubožano družino Midwest je začutil tudi ob prebiranju Zločina in kazni Dostojevskega ter Dickensove Povesti o dveh mestih – s prvim zaradi Razkolnikovega maščevanja, z drugim pa zaradi opisanih obubožanih, ki kot edino sredstvo upora vidijo  nadaljevanje lastnega rodu.

Koča strica Toma ga je, čeprav naj bi bil s knjigo Baldwin nekaj časa obseden do točke, ko mu jo je mama morala skriti,  že kot majhnega razočarala, saj zanj stric Tom, ker se ni odločil za maščevanje, ni bil junak. Junaki so bili zanj predvsem beli ljudje – ne le zaradi filmov, temveč zaradi zavedanja sveta, ki so ga odsevali. Zapiše: »Preziral in bal sem se teh junakov, saj so maščevanje vzeli v svoje roke. Tem ljudem se zdi, da jim maščevanje pripada.«

Črni igralci Baldwina običajno niso navduševali, saj se je, kot piše, že kot otrok zavedal, da Stepin Fetchit, Willie Best in Manton Moreland, najbolj znani črni komedijanti iz obdobja 30-ih in 40-ih let, lažejo o njegovem svetu. Že zgodaj je zasovražil stereotipe, ki so jih s svojimi filmskimi vlogami  ponotranjali ter krepili. Obenem kot edino belo žensko igralko, s katero se je lahko identificiral, Baldwin izpostavi Sylvio Sidney, saj je njeno izkušnjo – v zgodnjih filmih je nemalokrat igrala takšno ali drugačno žrtev – lahko pogosto povezal z lastno.

Baldwinu se je iz otroštva v spomin vtisnil tudi film They Won't Forget iz leta 1937, v katerem že samo dejstvo, da je bilo v mestu umorjeno in posiljeno belo dekle, na obrazu črnega hišnika kljub njegovi nedolžnosti izriše takšno grozo pred obtožbo, kot je še ni videl. Prav stereotip »črnega posiljevalca oz. nasilneža« je bil tudi tisti, ki ga je od hollywoodskega filma najbolj odvračal v kasnejših letih, ko se je leta 1957 zaradi želje po udejstvovanju v Gibanju za državljanske pravice iz Pariza vrnil v ZDA. A stereotip je, še preden se je vrnil, prvič ponovno srečal v knjigi I Shall Spit on Your Grave Borisa Viana, francoskega pisatelja, ki naj bi z omenjenim delom zastavil »prevod ameriške izkušnje«. V romanu črn moški v maščevanje za ubitega brata posiljuje bela dekleta, njegov lik pa Baldwin v eseju primerja s Tarzanom: gre za moškega, ki je sicer videti bel, a se – po parametrih bele domišljije – vede kot črn moški.

Baldwin se nato posveti filmom, za katere pravi, »da obstajajo zgolj zato, da bi ohranjali legendo o črnih ljudeh«, obenem pa za tovrstne filme poda metaforo črnske pesmi, katere besedilo pravi: »I can't believe what you say, because I see what you do.« Najprej izpostavi Griffithov The Birth of a Nation iz leta 1915, v katerem moški mešane rase postane član ameriškega kongresa, a je vse, kar poleg prostaškosti in pol-živalskega vedenja v filmu izraža, zavist napram belim moškim ter poželenje po belih ženskah. V filmu je prikazan kot nekakšna pošast v raju, poželenje takšnih »črnih pošasti« pa, pravi Baldwin, se lahko kaznuje s kastracijo in obešanjem. Omeniti je treba, da je prav ta film s tematiko ter ikonografijo »klanskih mož« spodbudil ponovno oživitev Ku-Klux-Klana, zaradi česar Baldwin film označi za dovršeno opravičilo za pobijanje.

Čeprav se, kot opaža Baldwin, nekje v sredini prejšnjega stoletja črnih moških ne predstavlja več kot nasilne posiljevalce, ti v večini primerov služijo prikazu pokornih črnih moških, ki morajo ves čas dokazovati, da ne predstavljajo grožnje belim ljudem, predvsem pa ženskam.

Kot takšnega omenja In the Heat of the Night Normana Jewisona iz leta 1967, v katerem kot izjemno nenaravnega izpostavlja odnos med črnim detektivom in belim šerifom, za katerega meni, da predstavlja nekakšno prisiljeno spravo, in ravno obdobje, v katerem je bil film posnet, dokazuje, da prisotnost črnih ljudi v policiji, pravosodnem sistemu itd. še ne pomeni kakršnekoli spremembe.

Kot filma, v katerih črn moški ves čas dokazuje svojo nedolžnost, Baldwin kasneje analizira dva filma Stanleya Kramerja: The Defiant Ones iz leta 1958 ter Guess Who's Coming to Dinner iz leta 1967. Na primeru prvega Baldwin oriše naravo sovraštva med črnim in belim prebivalstvom, za katerega trdi, da nima istih korenin – pri belem sovraštvu, pravi, gre za grozo pred umišljeno figuro nasilnega črnega človeka, medtem ko gre pri črnem sovraštvu predvsem za zgodovinsko-pogojen bes.

V filmu The Defiant Ones bel in črn pobegli zapornik, ki ju igrata  Tony Curtis ter Sidney Poitier, dobršen del filma preživita priklenjena eden na drugega, nekje na polovici pa verigo, ki ju veže, uspeta prežagati. Čeprav se do te točke v filmu med njima že razvije določena kolegialnost, se belec odloči, da bo pot nadaljeval z belo žensko, ki jo je ravnokar spoznal. Ker kmalu ugotovi, da ga je ženska prelisičila, se črnemu ubežniku zopet pridruži, a mu v ključnem trenutku, ko bi morala skočiti na mimovozeči se vlak, to ne uspe. V tem trenutku črn ubežnik, ki mu je vzpon na vlak uspel, skoči iz njega in se tako zavoljo kolega odpove možnosti pobega. Baldwin zapiše: »Iz vlaka skoči, da bi pomiril bele ljudi, da bi jim dal vedeti, da niso osovraženi; da niso, čeprav so storili človeške napake, naredili ničesar, za kar bi jih bilo potrebno sovražiti.« Če je belo liberalno občinstvo v kinu ob dotičnem končnem prizoru ploskalo, je harlemsko občinstvo bojda ogorčeno kričalo: »Get back on the train, you fool!«.

Podobno premiso zastavi Guess Who's Coming to Dinner, film, ki spremlja uspešnega črnega zdravnika, ki prvič pride na obisk k staršem svojega belega dekleta in ga tudi tokrat igra Sidney Poitier. Film je Baldwin gledal na isti dan kot The Birth of a Nation, vse, kar je v njem videl, pa je, da črn uspešen moški belim staršem ves čas zagotavlja, da se brez njihovega dovoljenja nima namena poročiti. Proti poroki se navkljub sinovi uspešnosti izreče celo njegov oče, pa tudi lik »zveste črne služkinje« bele družine, ki ga Baldwin v zgodovini hollywoodskega filma izpostavi kot posebej problematičnega.

V tretjem poglavju eseja Baldwin opiše lastno izkušnjo s filmskim svetom; leta 1968 so ga namreč povabili v Hollywood, da bi napisal scenarij za avtobiografski film o Malcolmu X-u, a so ga kaj kmalu doleteli napotki oz. nekakšen liberalen kalup, v katerega naj bi scenarij umestil. Med drugim naj bi se Malcolmovo življenje zastavilo kot pripoved, v kateri je bil Malcolm X sicer zgodaj v življenju resda razočaran s strani nekaj belcev, a čigar tragika leži prav v kasnejši izdaji s strani velikega števila črnih ljudi. Iz Baldwinovih delov scenarija so sproti odstranjevali različne politične poudarke, med drugim tudi političen pomen njegovega potovanja v Meko, zato je kmalu vzel svoj izviren scenarij in delo opustil. Kot primer podobno ukalupljene avtobiografije Baldwin omeni film Lady Sings the Blues iz leta 1972, ki slika življenje Billie Holiday, iz katerega so odstranili vsakršne indikacije trpljenja, revščine, odvisnosti in zlorab, ki jih je Holiday živela.

Baldwin esej zaključi s krajšo analizo Friedkinovega Exorcista, za katerega zapiše: »Nespametna in histerična banalnost zla, prikazanega v Exorcistu, je najbolj srhljiva vsebnost tega filma. Američani bi morali o zlu zagotovo vedeti več kot to; če se pretvarjajo drugače, lažejo, in vsak črn človek, in ne le črn – veliko, veliko drugih, tudi beli otroci – lahko to laž razkrinkajo; tisti, ki je bil obravnavan kot hudič, prepozna hudiča, ko ga sreča.«

Pozdravljeni nazaj v oddaji Temna zvezda. V prvem delu oddaje smo se posvetili Baldwinovemu eseju The Devil Finds Work, ki v hollywoodski filmski produkciji odkriva konstrukcije rasnih odnosov v ZDA. In če že govorimo o Baldwinu in filmu, velja omeniti tudi dokumentarni film Nisem tvoj zamorec, ki ga je skoraj 10 let snoval haitski režiser Raoul Peck. Film prek zgodbe o treh Baldwinovih ubitih prijateljih – Malcolmu X-u, Martinu Luthru Kingu ter Medgarju Evansu – zastavi nekakšen pregled Baldwinovih misli o rasni problematiki ZDA. Peck spaja izseke iz različnih Baldwinovih esejev s posnetki njegovih govorov, intervjujev, pa tudi s kratkimi scenami iz filmov, ki jih Baldwin omenja v eseju, kateremu smo se posvetili danes. Tako Baldwinove misli ves čas vizualno ilustrira ali pa vzpostavlja kontrast med povedanim in prikazanim, kar ustreza odnosu fiktivno-realno v že omenjeni konstrukciji rasnih razmerij.

Raoula Pecka smo uspeli ujeti na Berlinskem filmskem festivalu. Najprej prisluhnimo, kaj Pecku pomeni Baldwin in zakaj se je odločil, da posname omenjeni film.

[Izjava se nahaja v posnetku oddaje.]

Peck nam je obrazložil, kako je dobil dostop do celotnega arhiva Baldwinovih del, posnetkov ipd. 

[Izjava se nahaja v posnetku oddaje.]

Prisluhnimo tudi, zakaj Peck meni, da je Baldwin aktualen tudi - ali pa še posebej - danes.

[Izjava se nahaja v posnetku oddaje.]

Pecka smo vprašali ali je imel oziroma ima namen posneti tudi biografski film o Baldwinu ali pa adaptacijo kakšnega izmed njegovih proznih del.

[Izjava se nahaja v posnetku oddaje.]

Za konec prisluhnimo še izseku intervjuja, v katerem se leta 1963 z Jamesom Baldwinom pogovarja Kenneth Clark - prav ta izsek zaključi Peckov film Nisem tvoj zamorec, v njem pa Baldwin spregovori o konstrukciji t.i. »ameriškega zamorca«, h kateri je nedvomno pripomogla tudi hollywoodska industrija s filmskimi prikazi rasnih odnosov, o katerih smo skozi Baldwinove oči spregovorili v začetku oddaje.

[Izjava se nahaja v posnetku oddaje.]