Andrea Komlosy: Delo (globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja)

Andrea Komlosy: Delo (globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja)

Pred nekaj leti se je kolumnist v domačem levičarskem tedniku razpisal, in to navajamo le po spominu, o tem, katerega volilca bi morala naslavljati znana slovenska leva stranka. Podoba, ki jo je opisal, je marsikoga odtujila od take predstave leve politike. Takole gre: leva politika mora nasloviti delavski razred, tega pa uteleša tipska podoba sorazmerno mladega poročenega para, ki odplačuje kredit za predmestno stanovanje v večdružinski hiši. Tam živi z otrokom ali dvema in psom, poleg njih pa si lasti še dva avtomobila za dve službi. Poskusimo obnoviti argument: leva politika ne more sloneti na zanesenjaških predstavah o revolucionarni zavesti delavskega razreda, kot tudi ne na zbirki kulturnih identifikacij, potrebnih za to, da se v določenem prostoru in času nekdo prepoznava kot lev. Če ta izhaja iz razredne politike, morajo njeni apologeti sprejeti, da delavski razred ni revolucionaren kar sam od sebe in po naravi, njegovo identiteto pa zagrabiti skozi materialnost njegovega življenja, njegovih potreb in njegovih navad.

Navajanje po spominu je seveda slab uvod v polemiko in navedli bomo le en možen ugovor ob malce nerodno predstavljeni podobi sodobnega povprečnega proletarca: ali ni njegov razred v zatonu, namesto njega pa je v porastu nov družbeni razred, prekariat? Določitev novega družbenega razreda, katerega organiziranosti in politične zastopanosti ni mogoče več tlačiti v pojme starih razrednih politik, ima morda svoje prednosti in težave. Pred štirimi leti za založbo Krtina v slovenščino prevedeno delo Guya Standinga o prekariatu kot novem družbenem razredu hkrati detektira nevarnost in rešitev. Nevarnost vidi v tem, da medsebojna zgrešitev starih delavskih politik in novega izkoriščanega razreda neoliberalnim elitam omogoča krepitev družb nadzora na eni, in destruktiven odpor neorganiziranih množic na drugi strani. Rešitev Standing vidi v zametkih politizacije in zahtev novega razreda, ki je s svojim obstojem že zapustil okvire tovarniške discipline in kariernih obetov.

Slovenski prevod knjige Delo avstrijske sociologinje Andree Komlosy, ki je lani izšel za založbo *cf., obe podobi postavi v perspektivo. Na kratko omenimo, da se ta na primer pri obravnavi sodobnih oblik dela ne izteče v identificiranje novega, prevladujočega tipa delavca. Namesto tega se avtorica skromneje zadovolji s tem, da prekariat postavi le ob bok drugim oblikam delavstva, med katerimi poleg starega delavskega ali uslužbenskega razreda prepoznava še izobražene sloje novih povzpetnikov, različne skupine migrantskih delavcev ter v sisteme socialnih in zaposlovalnih politik vključenih oblik brezposelnosti.

Za začetek lahko rečemo, da se Komlosyjina sociološka analiza pojma in zgodovine dela ne postavlja neposredno v službo politične prakse. Vsaj ne na način, kot to počne Standing, ki s svojim delom posredno nagovarja nove oblike družbenih odporov in gibanj v zahodnem svetu. Za razliko od obeh omenjenih razmišljanj njena analiza ne izhaja iz opredelitev delavskega ali splošno družbenih razredov, ampak iz dela, skozi pojmovanje njegovega pojma pa je specifike posameznih družbenih razredov šele mogoče določiti.

Nekaj izhodišč svoje analize je za majske Kulturne novice na tej frekvenci v prispevku Tiborja Suše že predstavila avtorica sama. Komlosy se svojega predmeta ne loti filozofsko, skozi definicijo, ampak pograbi razumevanje in odnos do pojma dela skozi kar se da širok nabor že obstoječih razumevanj. To počne z jasnim stališčem: razmejiti se od redukcije pojma dela na dejavnost, ki se je utrdila šele v modernem, industrijskem pridobitnem delu kot produkciji blag za prodajo na trgu.

https://radiostudent.si/kultura/kulturne-novice/razsiritev-pojma-dela

»Šele okrog leta 1900,« ugotavlja avtorica, »se je ta zožitev pojma dela na pridobitno delo zunaj doma uveljavila tudi globalno, a se obljuba ekonomistov, da bo mezdno delo postopoma nadomestilo vse druge, iz prejšnjih produkcijskih načinov izvirajoče oblike dela [...], ni nikoli izpolnila. S tem pa, ko so novi, na moderno mezdno delo omejeni pojem dela sprejeli v zakone, v državne načrte in na sezname zahtev delavskega gibanja po vsem svetu, si je zagotovil položaj, ki je določil diskurz 20. stoletja. Raznotere dejavnosti, ki so potrebne za preživetje, ki ustvarjajo dohodek in ki podpirajo to ustvarjanje, so obstajale še naprej, a zoženo pojmovanje dela ni upoštevalo vrednosti, ki jo ustvarjajo.«

Komlosy se obravnave dela loti skozi perspektivo svetovnosistemske teorije, kar ji omogoči prepoznavo evropocentrične zgodovine dela ter njene svetovne prevlade med in po industrijski revoluciji tudi onkraj zahoda. Na ta način pa se sočasno vzdržujeta dve zgrešitvi: na eni strani je v teleološkem pogledu na zgodovino zanemarjen soobstoj različnih oblik dela. Te naj bi skozi pripadajoče opredelitve prevladujočih delovnih razmerij pripadale različnim obdobjem. Od tod omenjena obljuba, ki mezdno delo vidi kot jedrno in od drugih oblik neodvisno obliko, značilno za industrijske kapitalistične družbe. Obstoj služabniških ali suženjskih razmerij v kapitalizmu je za to pripoved anomalija, posledica neenakega razvoja, ki pa ga vsaj v tendenci kapital postopoma odpravlja in predkapitalistične oblike dela postopoma nadomešča z mezdnim delom. Ta oblika dela pa ima bistveno vlogo pri akumulaciji kapitala, to je z delom ustvarjeni presežni in delavcu odsvojeni vrednosti. Oblika mezdnega dela je s tega vidika uzrta kot jedro kapitalističnega razrednega izkoriščanja.

Druga zgrešitev zoženega pojmovanja dela pa je v tem, da nekatere druge oblike izrine s polja dela ter si s tem zapre dostop do razumevanja, kako so te vključene v proces eksploatacije mezdnega dela. Evropocentrična pripoved se za Komlosy zaključi v moderni družbi dela, »ki sta jo v enaki meri zaznamovala tako poveličevanje dela in poklica kot vira statusa in dohodka kakor hkratna izključitev nepridobitnih oblik dela kot podlage identitete. Delo, ki ne ustvarja vrednosti, je bilo s to izključitvijo izločeno iz zgodovine dela.«

Svetovnosistemska obravnava dela avtorici omogoča, da različne kombinacije delovnih razmerij obravnava kot sopripadne glede na izbran časovni prerez – kar opiše v izrazu sočasnost nesočasnega. Akumulacijo kapitala v tem pogledu res pojasni izkoriščanje mezdnega dela, a trgovske povezave med različnimi regijami in deli sveta le-tem vsilijo neenak položaj znotraj svetovne blagovne verige. Tekstilna industrija, ki je ob nastopu 18. stoletja slonela na pridobivanju bombaža kot prevladujoče surovine, je tako zahtevala: suženjsko delo na ameriških plantažah, mednarodno trgovino s sužnji, odpeljanimi iz Afrike, ter evropske tkalnice in predilnice, ki so dele kmečkega prebivalstva vključile v manufakturno produkcijo končnih izdelkov.

V drugem pogledu pa industrijska revolucija poseže v organizacijo hišnega gospodinjstva s tem, ko med življenje in delo vpelje prostorsko razdaljo. Poslej tovarna postane kraj mezdnega dela, ločen od zasebnega gospodinjstva, kjer se odvija neproduktivno, to je reproduktivno delo. Družinsko gospodinjstvo postane kraj reprodukcije nove in stare delovne sile, tovarna pa kraj produkcije, kjer se del ustvarjene vrednosti porabi za preživetje gospodinjstva. A kot je tovarniška produkcija, kot se je izrazil Karl Marx, skriti kraj, v katerem se ustvari presežna vrednost, tako Komlosy v gospodinjstvu odkriva skriti kraj, v katerem se vzdržuje delovno silo in s tem omogoča njeno nemoteno vključevanje v produkcijske odnose. Reproduktivno delo znotraj gospodinjstva ni delo, kolikor ni neposredno vključeno v razmerje mezdnega dela. Vseeno pa je posredno plačano delo, saj mora mezda zadostovati za vzdrževanje in obnavljanje delovne sile, torej za vzdrževanje celotnega gospodinjstva.

V polnem razmahu industrializacije na prelomu 19. in 20. stoletja postane reducirano pojmovanje dela skupna osnova tudi za nasprotujoče si poglede na kapitalistično proizvodnjo. »Delo je bilo poslovna oziroma političnoekonomska postavka samo takrat, kadar je bilo plačano. Le plačano delo je lahko nastopalo v političnoekonomskem računu in ustvarjalo presežno vrednost. Le plačano delo je imelo svojo – v mezdi izraženo – ceno. Ali je vrednost dela odvisna od ponudbe in povpraševanja, kakor trdi neoklasična teorija, ali od količine delovnega časa, upredmetenega v delu, kakor postulira marksistična teorija, je točka nenehnega spora. Skupno liberalni in socialistični poziciji pa je vendarle razlikovanje med delom in nedelom.«

To razlikovanje je v jedru družb, organiziranih okoli novega pojmovanja dela, saj je nanj vezana cela vrsta iz delovne pogodbe izhajajočih novih družbenih institucij in delavskih pravic. Sindikalne pravice, zdravstveno in socialno zavarovanje, delovna zakonodaja in rastoča vloga države pri zagotavljanju socialne varnosti so se oblikovale kot posledica sprva uničujočih pritiskov na delovno silo, a tudi kot sredstvo za blažitev in umirjanje s tem povezanih socialnih nemirov in antagonizmov. A cela vrsta iz industrijskega mezdnega dela izhajajočih novih družbenih razmerij je omenjeno ločnico le reproducirala. Na delu zraste organizirani družbeni razred proletarcev, na nedelu pa vrsta lumpenproletarskih tipov delavca, katerih dejavnosti so veljale za bodisi zastarele, bodisi so padle v skupino neplačanega dela, sedaj pojmovanega kot nedelo.

Tu pa dobi na začetku nakazana podoba delavskega razreda svoj polni pomen: izvirnost pogleda sočasnosti nesočasnega zdaj ni v tem, da bi tako ustoličen pojem pridobitnega dela dobil svojo veljavo le v določenih regijah sveta, ali v tem, da se danes zaradi pojava novih tipov delovnih razmerij v industrializaciji nastal tip mezdnega delavca zdi zastarel. Težava modernega pojmovanja dela je za Komlosy prej v tem, da izključi oblike dela in delovnih razmerij, na katerih ravno tako temelji produkcija presežne vrednosti, a niso nikoli vstopile v njen ekonomski račun.

V političnem organiziranju je v 20. stoletju bolj k teoretski spekulaciji nagnjene aktiviste pripeljalo do opustitve nekaterih tradicionalnih pojmov marksističnih politik, vezanih na razumevanje razreda in razredne zavesti. Na primer: aktivist, antropolog in sociolog Sylvain Lazarus je eno morda bolj obskurnih verzij evropskega maoizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zamenjal za tako imenovano Politično organizacijo, ki se je v Franciji ukvarjala z vprašanji in organiziranjem migrantskih delavcev ter delavcev brez dokumentov. Eden od vzvodov za zavrnitev nekaterih na videz ključnih pojmov marksistične delavske tradicije je bila leta 1983 zadušena stavka priseljenskih delavcev v avtomobilski industriji, proti katerim je bila v navezi med socialistično vlado in nacionalnimi sindikati organizirana kampanja proti stavkajočim. Ti so bili delegitimirani kot tujci, izključeni iz nacionalno zagotovljenih pravic z naslova delovnih pogodb.

https://viewpointmag.com/2018/09/24/socialists-think/

Lekcija, ki jo je v svojem aktivizmu sprejel Lazarus, je bila naslednja: skozi rasno in nacionalno kampanjo je figura zlobnega tujca zasenčila oziroma povsem prekrila figuro delavca. Kasneje je Lazarus med delavci v tovarni Renault-Billancourt opravljal anketo o njihovem razumevanju imigrantskega dela. Nekaj dobljenih odgovorov bi lahko povzeli tako: kraj delavca je tovarna, priseljenec pa ima v državi le status tujca. Za državo je zato imigrantski delavec le priseljenec, ne pa tudi delavec.

A vendar: ali se nismo na ta način odmaknili od precej bolj konkretne Komlosyjine analize, za katero smo v začetku rekli, da se možnih političnih odklonov razredne politike, konkretno njene nacionalne redukcije, izogne tako, da stopi korak nazaj in se loti pojma dela? Njen lasten primer je drugačna ločnica dela in nedela: ta, ki na precej bolj materialen način sovpade s spolno razliko, pogoj za to izenačenje pa je, ponovno, ločitev kraja pridobitnega dela od domačega kraja samooskrbe in reprodukcije. Šele skozi to ločitev se je lahko uveljavila delitev dela, ki je žensko potisnila v sfero nedela, oskrbe, gospodinjskih dejavnosti in doma, moškega pa v vlogo družinskega preskrbovalca. S tega vidika zgodnje feministične kritike naslovijo tako nastalo spolno neenakost na dva načina. Konzervativne struje se zavzemajo za ovrednotenje doma opravljanega dela in s tem vključitev gospodinjskih opravil v plačano delo. Radikalnejši del ženskih gibanj pa se je, tako Komlosy, zavzemal za vključitev žensk v poklicno življenje plačanega dela.

A ta druga, radikalna struja, trči ob svoje meje znotraj proletarskih družin, v katerih vključitev žensk v mezdno delo ne izboljša ne položaja žensk ne položaja gospodinjstva. Poklicna izbira je delavskim ženam vsilila slabše plačane poklice, pogosto povezane z vlogo, ki jim je bila pripisana kot gospodinjam: nega, oskrba ali dela na področju sociale. Za povrh pa je vstop slabše plačanih delavk v mezdno delo postopoma prinesel še pritisk na višino mezd.

V spremni študiji k prevodu obravnavane knjige Maja Breznik natančno povzame, da: »Pri vključevanju v tovarniško delo se je cena njihove delovne sile določala z nižjim eksistenčnim minimumom, ker naj bi bil dohodek žensk le dodaten vir gospodinjstva.« V delavski družinski dohodek je v zametkih tovarniškega sistema že vključeno žensko reproduktivno delo, cene dela pa ne določa le v delovnem času upredmeteno delo, se pravi vrednost vzdrževanja delavca, ampak je vanjo vključeno tudi reproduktivno delo znotraj gospodinjstva. Žensko mezdno delo zato sprva šteje le kot dopolnilna dejavnost, saj naj bi se delavska žena zanašala na dohodek hišnega gospodarja. Breznik nadaljuje: »Posledica je bila, da je cenejša ženska delovna sila izpodrivala moško delovno silo in ji zniževala tržno ceno, zato se je moralo vse več žensk zaposlovati. Rezultat je bil, da se je z nižjo ceno ženske delovne sile znižala še cena moške delovne sile, ki tako ni več pokrivala življenjskih stroškov družine. Torej je šele vključevanje žensk v produktivno mezdno delo naredilo reproduktivno delo za neplačano dodatno obremenitev žensk.«

Na ta način se patriarhalna delitev dela med spoloma izkaže kot funkcija industrializacije in njene ločitve kraja dela od kraja bivanja. Ta ločitev je bila lahko v popolnosti dostopna le premožnejšim, meščanskim družinam, zato bi morala različna gibanja, tako Breznik, v svojem boju za odpravo spolne neenakosti na področju dela upoštevati še razredno oziroma ekonomsko razliko. Tudi tretje, liberalne feministične struje, ki jih v kontekst analiz postavi Breznik, s prizadevanji za izenačitev vrednosti ženskega in moškega dela spregledajo že omenjen položaj proletarskih družin. Prakse, ki so v začetku 20. stoletja lahko razbremenile ženske delavke domačih gospodinjskih opravil, se pojavijo šele v podeželskih delavskih naseljih habsburške in nemške Evrope. Ta so vsebovala možnost dodatne samooskrbne kmečke dejavnosti, strnjenost takih naselij pa je omogočala porazdelitev gospodinjskega dela v razširjeni prostor večdružinske delavske skupnosti.

Ravno v takih možnostih odmika od prevladujočega pojma industrijskega pridobitnega dela na sicer redkih mestih svoje študije Komlosy najde nekaj prostora za razne emancipacijske, četudi le lokalno omejene in ne zares revolucionarne prakse. V knjigi, ki se na 300 straneh posveča različnim svetovnim diskurzom o delu, kategorialni analizi oblik dela ter delovnih razmerij in v polovici svojega obsega še časovnim prerezom, skozi katere v skoraj tisočletnem obdobju obdela različne globalne kombinacije sočasnosti kategorij dela, prostora za politične napotke ali napovedi ni. Je pa zaradi gostote in obširnosti materiala in vanj vključenih študij toliko bolj dragoceno odkrivanje občasnih kolektivnih praks zunaj zares univerzalističnih perspektiv. Kar je morda razumljivo za študijo, ki v izhodišču in kasnejših izpeljavah zavrne moderno in poenoteno, skupno podlago različnim teorijam o delu: podlago ublagovljenega dela kot produkcije blag za tržno menjavo.

Ko obravnava posledico večdesetletne fleksibilizacije in deregulacije dela ter pritiske na pridobitve industrijske organizacije dela v aktualnem obdobju, ki je za avtorico aktualnost leta 2010, se ji opuščanje modela družinskih gospodinjstev in posledično njihovo množenje zarisuje kot del izničenja vsaj možnosti za občasne oblike solidarnostnih odnosov. Pri tem deloma sodelujejo tudi tiste državne politike, ki kot v aktualnejši nemške politiki socialne pomoči delavce v obdobjih brezposelnosti izpostavljajo vse večjemu nadzoru, discipliniranju in pogojevanju dostopa do socialnih transferjev. V tem položaju vidi Komlosy nekaj možnosti za zmanjšanje odvisnosti le v dostopu do subsistenčnega dela, to je proizvajanja produktov za neposredno trošenje oziroma lastno uporabo, ki bi pretrese in izginjanje kolektivno organiziranih oblik solidarnosti lahko vsaj malo blažilo in jih nadomeščalo. Na primer, najaktualnejši del razprave skromno zaključi, »kadar iz stiske, razgradnje socialnih transferjev in pritiska, da je kot povratno storitev za podporo treba opravljati prisilno delo, nastane gibanje, ki ima namesto birokratskega upravljanja socialnih transferjev rajši subsistenčno kmetijstvo, zasedbo zemljišč, delo na skupnem vrtu in neposredno menjavo v naturi.« Očitno pa gibanju za ohranitev iz industrijskega delovnega razmerja zgrajenih paketov državno organiziranih oblik zavarovanja in pravic ne pripisuje pomembne teže.

Poslušali ste oddajo Teorema, pripravil jo je Aleš Rojc. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Borut, brala sva Lovrenc in Biga.