Bruno Bettelheim: Rabe čudežnega

Pravljičarjenje prek prizme psihoanalize in njega kritike.

(nadaljevanje pravljičnih teorem: Lüthi, Propp1, Propp2)

Leto je naokoli in v Teoremi v pomladnem duhu ponovno vstopamo v pravljično. Če smo v preteklosti na pravljice pogledali že skozi lupo literarne kritike ter strukturalizma, se tokrat posvečamo tistemu, ki se je doslej pravljic najbolj temeljito, četudi pogosto povsem eksperimentalno in arbitrarno lotil prek Freudove psihoanalize: Brunu Bettelheimu. Bruno Bettelheim, judovskega porekla, rojen l. 1903 na Dunaju, je bil po izobrazbi umetnostni zgodovinar. Med vojno je bil odpeljan v taborišče, ob vrnitvi pa je emigriral v ZDA, kjer se je navkljub umanjkanju primerne izobrazbe začel prednostno ukvarjati z otroško psihologijo, v svojih raziskavah se je intenzivno posvečal avtizmu, obenem pa je pisal tudi o izkušnji holokavsta in bil eden prvih zagovornikov takrat zloglasnih pisanj Hannah Arendt. Knjiga Rabe čudežnega, ki jo pod drobnogled jemljemo v tokratni oddaji, je bila izdana l. 1976 in navkljub kasnejšim izjemno ostrim kritikam še vedno velja za eno najbolj odmevnih študij po Proppovi Morfologiji pravljic, ki se posvečajo analizi tega žanra.

Bettelheim v uvodu k Rabam čudežnega najprej spregovori o razlogih za psihoanalitično raziskavo pravljic. Ti tičijo predvsem v njegovem razočaranju nad otroško književnostjo, ki naj otrokom ne bi posedovala pravih smislov, a ostaja na ravni učenja sposobnosti branja. Pravljice, meni, so tiste, ki otroka obogatijo in zadovoljijo vsebinsko, saj naj bi oblikujočemu se jazu prenašale pomembna sporočila in s tem pripomogle k boljšemu razumevanju samega sebe v svetu. Njegova teza je, da lahko ljudske pravljice otrokovo nezavedno osvobodijo do te mere, da se ta lahko spopade s konflikti in izkušnjami, ki bi bili sicer potlačeni in bi takšni lahko sprožali psihološke motnje.

Bettelheima zanima, zakaj, kot se mu zdi, otroci bolj uživajo v ljudskih pravljicah kot v drugih zgodbah za otroke. Njegova teorija je, da pravljice izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja, ter ugotavlja, da so ključne za njegov razvoj. Pravljice dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, nekakšne nasvete v simbolni obliki, ki se vedno gibljejo na enem od parametrov pravljične polarizirane narave. Ravno skrajnost polarizacije, brez ambivalentnosti, piše, je tista, ki otroka uči ločevati med dobrim in zlom. Šele kasneje, ko se v otroku vzpostavi razmeroma trdna osebnost, naj bi spoznaval kompleksnejše zgodbe. Bettelheim poudarja, da sicer splošno navdušenje nad pravljicami ne izvira iz njihove psihološke vrednosti, ampak predvsem iz umetniške, in posplošujoče zatrdi, da je ravno ta žanr otroku edina razumljiva umetnost. V uvodu Bettelheim omenja tudi nekaj drugih vidikov pravljic; folklorističnega, jezikoslovnega in literarnega, a se sam od njih distancira, saj po njegovem te interpretacije ne koristijo staršem in vzgojiteljem, kar naj bi bil glaven namen njegove študije.

V prvem delu knjige, ki se ji bomo posvetili v oddaji, se Bettelheim loteva širše analize, v kateri prek povečini splošno poznanih pravljic dokazuje njihove skrite pomene in moč za obvladovanje psiholoških problemov odraščanja, medtem ko v drugem delu podrobneje obravnava izbrano število posamičnih pravljic. Lahko bi se zazdelo, da naslovno »čudežno« namiguje na pravljični motiv »čarobnega«, prvino, ki jo je za zamejitev svoje analize uporabil Propp, a gre pri Bettelheimu za nekaj čisto drugega. Takole pravi: »Otrok doživlja pravljične motive kot čudežne, ker v njih sluti razumevanje in upoštevanje svojih čustev, upov in bojazni, ne da bi jih moral spravljati na površje in raziskovati v luči razuma, ki mu še ni dosegljiv.«

Čudežna je zanj torej psihoanalitična vrednost, ki jo pravljicam pripisuje. Tako prvo poglavje s pomenljivim naslovom »Polno prgišče čudežev« prične z navajanjem primera tradicionalnega hindujskega zdravilstva, ki bojda duševno bolnim predpisuje pravljice, ki naj bi predstavljale njihove tegobe, zato da bi bolnik ob njih premišljeval in najdeval lastne rešitve.

Kot primer navaja pravljico iz zbirke Tisoč in ena noč, Ribič in duh, v kateri ribič v vodo trikrat vrže mrežo, preden se v četrtem poskusu iz nje ne pojavi steklenica, iz steklenice pa duh, ki mu nonšalantno grozi s smrtjo. Ribič ga prelisiči in ga z izzivanjem s trditvijo, da se duh ne more stlačiti v tako majhno steklenico, prepriča, da se duh zopet naseli vanjo, nato pa ga iz nje več ne izpusti. Duh naj bi v steklenici sam preždel 400 let, po stotih je želel rešitelja bogato nagraditi, nato pa se je, ker še tristo let ni bilo nikogar, v frustraciji odločil, da bo tistega, ki ga reši, kar ubil. Bettelheim v tej pravljici vidi dve psihološki vrednosti. Če bi pravljica govorila o prelisičenju odraslega, bi se otrok lahko zbal, da bo s tem izgubil svoje resnične odrasle zaščitnike; a fantazirajo lahko o duhu – kako ga neustrašno prekaniti, premagati, uničiti. Otrok se hkrati lahko uči tudi vztrajnosti; ribičevi poskusi metanja mreže obrodijo sadove in dokazujejo zrelost, duhova frustracija in posledična jeza pa nakazujeta nezrelost. Psihoanalitična misel torej po Bettelheimu namiguje na boj čustev z razumom; na nezrele poskuse takojšnje zadovoljitve željá ali nasilnem maščevanju za lastne frustracije, tudi tistim, ki za to niso odgovorni.

V istem poglavju Bettehlehim vzporeja pravljico s sanjami. Zadovoljitev želja, ki je v sanjah prikrita in je rezultat neublaženih notranjih pritiskov, naj bi bila brez prave rešitve. V pravljicah je le-ta izražena odkrito, v simbolični obliki uteleša notranje psihološke pojave in lahko ublaži notranje pritiske ter ne le svetuje, kako jih rešiti, marveč obljublja srečen razplet. Bettelheim nato pravljico o ribiču in duhu primerja z mitom o Heraklu, ki se na razpotju odloča med Krepostjo in Razuzdanostjo, torej z mitom, ki o dveh podobnih možnostih govori povsem naravnost. Zatrjuje, da prav neposreden pristop pravljice z vzpodbudo domišljije napelje k razmišljanju, obenem pa s srečnim koncem pomirja. Konflikt med zahtevami nadjaza, dejavnostmi onega ter željami jaza po samoohranitvi pri mitu izzove kompleksne intelektualne in čustvene reakcije, saj je konec tragičen. Otrok, meni Bettelheim, pa potrebuje tako simbolične podobe kot pomiritev, saj se, dokler nima vzpostavljenega zadostnega občutka varnosti, ne more zapletati v težavne duševne boje brez srečnega konca. Mitični junaki so, piše, sicer izjemni v upodabljanju razvoja nadjaza, a so njegove zahteve neizprosne.

Pravljice s svojim nadnaravnim neverjetnim dogajanjem sicer dajejo občutek čarobnosti, a junaki so sleherniki; sinovi, hčere, matere in očetje, nikoli pa nadčloveška bitja. Prav njihova običajnost naj bi otroku omogočala identifikacijo, medtem ko so miti povečini zgodbe o določenih junakih, denimo Tezeju, Heraklu, Beowulfu. Bettelheim je mnenja, da junaki nadčloveških značilnosti nosijo le sporočila o oblikovanju zahtevnega nadjaza, pravljični »običajneži« pa z ustreznim zadovoljevanjem onega stremijo k integraciji jaza.

To točko Bettehleim izrabi za iztočnico o pravljični simboliki izbire med ugodjem in realnostjo. Nadaljuje s pravljico o Treh prašičkih, kjer tri prašičke (mlajša dva, ki izbereta ugodje in propadeta, ter starejšega, ki s trudom zgradi najmočnejšo hišo in tako premaga volka) interpretira kot tri faze razvoja osebnosti; od prevlade onega do vpliva nadjaza in končnega nadzora jaza. Tu pravljico primerja z Ezopovo basnijo o mravljah in murnu, kjer mravlje murnu pozimi ne želijo pomagati, saj je ta celo poletje godel in pel. Basen, piše, prenaša resnico brez skritih pomenov in potrebe po zagonu domišljije. Medtem ko trije prašički simbolizirajo postopen razvoj, za murna, čeprav ni storil nič zlonamernega, ni upanja. Pravljica usmerja otrokovo razmišljanje o lastnem razvoju, a otrok do zaključkov pride sam. Če je, tako kot pri murnu, v pripovedi nakazano le, kaj je prav in kaj ne, potem otrok do zaključka ne pride sam in v tem ostaja nezrel.

Na podobno ravèn Bettehleim postavlja tudi starše, ki otrok ne želijo izpostavljati t. i. »lažnemu znanju« in jim želijo posredovati le znanstveno pravilne odgovore. Sam je mnenja, da je pomembno predvsem postopno razumevanje in subjektivno doživljanje sveta. Strogo realistična dejstva naj bi po njegovem nasprotovala otrokovim notranjim izkušnjam, iz njih naj ta ne bi mogel izluščiti veliko osebnih pomenov, ki bi presegali očitno vsebino. Meni, da se otrok mora oddaljiti od vsebine svojega nezavednega in ga, da bi ga lahko obvladal, opazovati zunaj sebe. Podobno kot analiza sanj pomaga odraslim, piše, deluje na otroka brezskrbno fantaziranje ob pravljicah.

Bettelheim izpostavlja tudi, da se zdijo ilustracije ob pravljicah prej moteče kot koristne, saj naj bi otrokovo domišljijo odvračale od samostojnega doživljanja zgodbe, misel pa podkrepi z mislijo Tolkiena: »Če zgodba pravi: 'Povzpel se je na hrib in z njega zagledal reko, ki je tekla spodaj v dolini,' lahko ilustrator ujame, ali skoraj ujame, lastno videnje takšnega prizora, toda vsak poslušalec bo imel lastno sliko, ki jo bodo sestavljali vsi hribi in reke in doline, kar jih je kdaj videl, toda še posebej Hrib, Reka, Dolina, ki so bili zanj prva utelešenja teh besed.«

Dalje Bettelheim razmišlja o pomembnosti pozunanjenja. Prizemljen in preprost izhodiščen problem pravljice hitro zaide v fantastične dogodke, kjer sta ukinjena običajna logika in vzorčnost sveta, junak pa po fantastičnih zapletih, ki jih z naporom premaga, na koncu zopet pristane v pomirjujoči realnosti, za katero je po premaganih težavah bolje opremljen. Vmesni odmik od realnosti naj bi bil za otroka lažji, saj o problematičnem lažje premišljuje, če ima zagotovilo, da gre za pravljični svet. Svoje notranje fantazije in želje prek pravljic pozunanji ter jih tako lahko ureja, osmišlja in nadzoruje. Kot primer Bettelheim podaja pravljične razcepljene podobe, ki simbolizirajo človeško dvojno naravo. Zelo koristna se mu denimo zdi razcepitev lika matere na dobro (običajno preminulo) mater ter zlobno mačeho, ki ju kasneje omenja v kontekstu razreševanja ojdipovega kompleksa. Pravljica, trdi, ponuja projekcijo osebnostnih protislovij na različne pravljične osebe, tako kot Freud za razvrščanje notranjih izkušenj uporablja abstraktne psihoanalitične pojme onega, jaza ter nadjaza. Tako pravljične kot psihoanalitične abstrakcije naj bi bile zamišljene za potrebe pozunanjenja notranjih izkušenj.

V obširnem delu analize se nato Bettelheim posveča predojdipskemu razvojnemu obdobju, ko je za otroka pomembno urejanje kaosa – notranja integracija. Doseganje integracije ponazarja na več pravljičnih primerih. Grimmova pravljica Bratec in sestrica naj bi nudila razumevanje dveh protislovnih polov, ki sta v njej izolirana in projicirana na dva različna lika. Bratec, ki se v pripovedi ne more zadržati in pije iz vodnjaka, zaradi česar postane srnjaček, uteleša pritiske onega, sestrica pa s svojo razumno skrbjo in krotenjem bratca – srnjačka predstavlja k realnosti usmerjene težnje jaza.

Podobno razčlenitev vidi v pravljici Sinbad pomorščak in Sinbad nosač, v kateri se načeli ugodja in realnosti izmenjujeta, ko se Sinbad-nosač vsak dan po napornem delovnem dnevu s Sinbadom-pomorščakom pogovarja o njegovih čudovitih popotovanjih. A če pri Bratcu in sestrici zaključek z njunim skupnim življenjem prinaša končno integracijo, se pri pravljici o pomorščaku in nosaču, v kateri obiski trajajo sedem dni, vsak dan izmenjaje ponavlja zatekanje k fantazijam in vračanje k zahtevam realnosti. Bettelheim tu opozori na dejstvo, da je pravljica o dveh Sinbadih del cikla Tisoč in ena noč, torej je umeščena v širši pravljični okvir in do integracije pride šele ob zaključku meta-kalupa samega. Sultan Šahrijar, razočaran nad ženskami vsako noč spi z devico, ki jo nato ubije, a Šeherezada se smrti izogne s triletnim pripovedovanjem zgodb. Bettelheim okvir razlaga s splošnejšo mislijo o pravljični terapevtski noti; Šahrijar mora, tako kot to počno v hindujskem zdravilstvu, poslušati pravljice, da ponovno integrira svojo razočarano in gneva polno osebnost. Sultana, piše Bettelheim, obvladuje ono, ki se je ločilo od nadjaza, Šeherezada pa simbolizira jaz, ki mu nadjaz vlada.

K notranji integraciji naj bi spodbujale tudi različne pravljice z motivom dveh bratov, ki so tudi najstarejše in najbolj razširjene. Dva brata simbolizirata nasprotujoča si vidika človeške narave, obenem pa se v njiju kaže tudi naslovitev težnje po neodvisnosti ter samopotrditvi, ki ji prepreko predstavlja navezanost na varen dom in starše, pri čemer naj bi šlo, kot poudarja Bettelheim, pogosto za ojdipske vezi. V pravljicah tega tipa običajno eden od bratov odide od doma, drugi pa ostane doma. Prvi se tako osvobodi udobja varnosti zavetja staršev, a si še ni izgradil potrebnih notranjih struktur za samostojnost, zato v temnem gozdu, ki simbolizira nezavedno, pogosto naleti na poosebitev želja in tesnob - čarovnico. Ta je najprej privlačna in izpolnjuje želje, nato pa se obrne proti njemu, v takšnem preobratu pa Bettelheim vidi simbolno predojdipsko ter ojdipsko mati. Brata drug drugemu priskočita na pomoč, nasprotni vidiki osebnosti, ki jih simbolizirata, pa tako ne ostanejo ločeni in zato lahko nastopi uspešna integracija.

Še en tipičen motiv pravljic, ki težijo k notranji integraciji, navaja Bettelheim, je tisti, pri katerem najmlajši otrok nastopa kot »tepko«. Takšna je Grimmova pravljica Tri peresa. Pri tej naj ne bi šlo za tridelno porazdelitev aspektov duševnosti, marveč za pomembnost spoznavanja nezavednega. Pravljica nas najprej, navkljub njegovi domnevni neumnosti, napelje k identifikaciji s tepčkom. Njegova neumnost, trdi Bettelheim, nakazuje na nediferencirano stopnjo bivanja pred notranjimi boji in integracijo. Tepček se v pravljici namreč izkaže in s trudom zmaga pred drugimi brati. Identifikacija, meni Bettelheim, pri otroku verjetno nastopi šele po nekajkratnem pripovedovanju iste pravljice, ko se otrok že prepriča o njegovi kasnejši izpričani večvrednosti. Obenem poudarja, da je tepko vedno tretji otrok prav zato, ker to omogoča identifikacijo z osnovno obliko družine, kjer lahko starejša, pametnejša brata, predstavljata starša, saj je otrok v primerjavi z njimi vedno neumnejši. Preseči brata tako v nezavednem lahko pomeni prekositi starše.

Na tem mestu Bettelheim kritično naslovi Andersenovo pravljico Grdi raček, ki bi jo v osnovnih vsebinskih prvinah lahko primerjali s pravljicami, v katerih nastopa »tepko«, saj meni, da je račkova preobrazba v drugo vrsto - laboda predvsem nepotrebna, obenem pa do nje v pravljici pride povsem brez truda, kot da je račku to le usojeno. Obenem se obregne ob Deklico z vžigalicami ter jo označi za pesimistično in malodušno ter zaključi s pomislekom, da so Andersenove pravljice lahko kot takšne primerne le za odrasle.

V kasnejših poglavjih Bettelheim naslavlja ojdipov kompleks. Ojdipski deček projicira svoje frustracije na velikana, zmaja ali pošast, ki jo premaga, da lahko srečno zaživi z lepo kraljično, mati ojdipske deklice pa se bodisi spremeni v hudoben lik ali je razcepljena na dve osebnosti (pogosto dobro mati in zlobno mačeho). Bettelheim v teh pravljicah vidi možnost uživanja v ojdipskih zadovoljitvah. Tako lahko otroci ostanejo v nekonfliktnih odnosih s starši, zatorej odnesejo najboljše od obeh svetov, domišljijskega in resničnega, ki ju med seboj ne zamenjujejo. Za kasnejši razvoj dozorevanja in odraščanja je seveda pomembno, piše Bettelheim, da se otrok zave, da vsiljivec ni starš, marveč on sam, kar dobro ponazarja pravljica Gosja pastirica, ki z zgodbo o zamenjavi vlog kraljične s spletično svari, da se je treba odpovedati mestu uzurpatorja, saj le-tega zagotovo doleti nesreča.

V končnih poglavjih prvega dela knjige Bettelheim poudarja, da pravljic ne gre zavreči z mislijo, da ne odsevajo resničnega življenja. Otroka namreč ne zaposluje misel o realni možnosti slišanega, marveč ga prevzemajo njegovi strahovi in dileme dobrega in zla. Prav svobodna domišljija naj bi zagotavljala kopico gradiva, prek katerega se lahko otrok teh strahov loteva. Bettelheim piše, da pošasti v pravljicah ne smejo biti prijazne, saj le-te utelešajo nezavedne tesnobe in strahove, pravljica pa otrokom kaže, kako naj jih premagajo. Tako, trdi Bettelheim, se nezavedno ne potlači, kar bi povzročilo oslabitev jaza. Podobne miselne linije se drži tudi pri naslavljanju krutosti v pravljicah, ki naj bi bila povezana z začetnim občutkom ogroženosti junakovega telesnega ali moralnega obstoja; olepšane in cenzurirane pravljice, kjer ne nastopi končno kaznovanje zlobnežev, piše, naj otroku ne bi zagotavljale potrebnega občutka varnosti.

Bettelheim analizo zaključuje s trditvijo, da naj bodo pravljice pripovedovane, saj se tako lažje napolnijo s pomenskostmi in dopuščajo prilagodljivost, hkrati pa opozarja, da naj se pripovedovanja ne lotevamo z lastnimi didaktičnimi nameni ali preveč razlagalno, saj s tem posegamo v terapevtskost pravljice same.

Na tem mestu zaključujemo vpogled v Bettelheimove teorije ter prestopamo na drugo stran, k njegovi kritiki. Andrej Ilc v spremni besedi k slovenskemu prevodu izpostavlja predvsem dve problematiki knjige: prva je izbira pravljic. Bettelheim namreč svoj nabor išče v ljudskih pravljicah, a se kaj kmalu začne referirati na t. i. klasične oblike pravljic, o katerih sicer piše, da so od pripovedovalcev izoblikovane različice, ki »so za zavest in nezavedno številnih ljudi tako prepričljive, da jih ni treba več spreminjati«. Bettelheim tako povsem zanemari dejstvo, da so bile prav klasične pravljice v knjižni obliki namensko preoblikovane; bile so izbrane, prilagojene ter močno predelane glede na socialnopolitične ter kulturnozgodovinske razmere danega časa. Takšne so tako pravljice, ki sta jih zapisala brata Grimm, kot tiste, ki jih je zapisal Perrault. Bettelheim se denimo dotika redaktorskih postopkov slednjega, ob Grimmove pa se sploh ne obregne, čeprav so te močno predelane v skladu z moralo takratnega vzpenjajočega nemškega meščanstva ter protestantske etike.

Bettelheim je v svojem delu veliko, predvsem pa skrito, povzemal po knjigi Juliusa Heuscherja, »A psychiatric study of fairy tales« iz leta 1963. Tu je tudi njegova nedoslednost pri rabi terminologije glede veličin ljudske pravljice, pa čeprav bi se lahko elegantno oprl na že poprej uveljavljene splošne termine Proppove sistematizacije. Predvsem pa mu gre očitati pripisovanje mentalnih procesov otrokom, ki je pogosto nepodprto in sloni le na lastnih predpostavkah ter interpretacijah.

Literarni kritik Jack Zipes, ki se tudi sam že vrsto let posveča analizi žanra pravljice, v članku »On the use and abuse of folk and fairy tales with Children: Bruno Bettelheim's Moralistic Magic Wand« Bettelheima označi za moralizatorskega šarlatana, ki pravljico prek ortodoksnega freudovskega pristopa enači s psihoanalitiki. Očita mu, da ne priskrbi dokazov za trditve, da so pravljice za otroke boljše od druge domišljijske ali stvarne literature, da zavrača bajke, mite ter legende, zapovedovanje ene same literarne oblike kot najboljše za otrokov razvoj pa vidi kot represivno.

Zipes piše tudi o Bettelheimovi odstranitvi dialektike iz Freudovih teorij, s čimer povsem zanemari antagonistična razmerja med družbo in posameznikom ter distinkcije med posamezniki samimi; spolne, starostne, etnične in razredne, obenem pa Bettelheim pozablja tudi na umestitev pravljic v razvoj zgodovinskega obdobja, v katerem so bodisi nastajale bodisi bile zapisane. V svoji teoriji je tako povsem nekritičen do stereotipov, denimo tistih o čarovnicah, ki jih je že leto pred izdajo Rab čudežnega kritično obravnaval Robert Moore v članku »From Rags to Witches: Stereotypes, Distortions and Anti-Humanism in Fairy Tales«. Bettelheim sprejema tudi seksizem v pravljicah in ga svojimi trditvami le še okrepi; njegovo razmerje med spoloma tako nagrajuje moško podjetnost in prebrisanost, ženski pa zapoveduje marljivost, ponižnost ter molčečnost. Pristranski je tudi pri pravljičnem kaznovanju, kjer je moškim, tam, kjer ženskam ni, pogosto prizaneseno.

Zipes kot primer pravljice, ki posameznika umešča v kontekst družbe, omenja Sebičnega velikana Oscarja Wilda, v kateri se v konfliktu skupnost – individualizem kaže predvsem problematika boja za privatno lastnino. Omenja tudi nemške eksperimente v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so pravljice ponovno pisali iz socialistične perspektive, in zatrjuje, da se domišljijo, v nasprotju z Bettelheimovo terapevtsko noto, lahko izrablja za boljše simbolno prikazovanje represivnih sil, proti katerim lahko tako otroci kot odrasli delujejo skupaj, ne da bi represivno delovali medsebojno.

Navkljub kritikam Bettelheima, ali pa prav zaradi njih, se zdi, da so pravljice ter njihovo raziskovanje prek interpretacij in raznovrstnih analiz še vedno izjemno aktualno gradivo ne le za obravnavo folkloristov, literarnih kritikov ter jezikoslovcev, ampak tudi psihologov. Na tem mestu zaključujemo z mislijo, da je pravljice, kot zapoveduje Bettelheim, treba predvsem pripovedovati, a tudi brati, predrugačiti in zopet brskati po njihovih izvirnih vsebinah, kot to počne že omenjeni Jack Zipes, ki je lansko leto v knjigi The Original Folk and Fairy Tales of the Brothers Grimm zbral angleške prevode izvirnih Grimmovih pravljic, zapisanih leta 1812, v katerih ne manjka krvi in groze. Motovilka je v njih noseča z njenim princem, zlobna kraljica v Sneguljčici je njena biološka mater, v neki tretji zgodbi pa lačna mati snuje zaroto o umoru svojih otrok, saj je, kot zatrdi, »tako lačna, da jih pač mora ubiti«. O tem pa morda kdaj drugič.