Eksistenca v virtualnem prostoru

Že kar močno smo zakorakali v digitalno dobo. Fascinacijo nad kiberpunkovskimi neonskimi reprezentacijami virtualnih svetov in sanjarjenje o vlogi kiberprostora kot osvoboditelja človeškega subjekta od bioloških okov je nadomestilo sprejemanje kibernetskega. Ni več občutka »Das Unheimliche« v soočenju z digitalnim. Ločitev med zaslonskim in predzaslonskim življenjem je še komaj zaznavna. Stvari, ki jih počne naša kibernetska persona na socialnih omrežjih, ne ločujemo od lastnih potez, po drugi strani pa je spletna osebnost priložnost za marsikoga, da se estetsko poustvari. Vsi poznamo koga, ki je za tipkovnico poosebljena arogantnost, v resnici pa boječnež, in obratno.

Žižek o vprašanju prave avtentičnosti v boju med persono-subjektom in realnim subjektom pravi, da odgovor ni tako preprost, da bi avtomatično rekli: resnični mi smo tukaj, naš drugi jaz pa je po kapricah ustvarjena laž. Odgovorom o tem razmerju pa nujno predhodi vprašanje o ontološki naravi same virtualne persone. Ko v povprečni internetni diskusiji kršite staro zapoved o nesprejemanju trolove vabe in s postopnim razpadom civilnosti vsem uničujete prej sicer lep dan, je zanimivo, da je obstoj nesramnega anonimneža kot realne osebe privzet. S tem ne mislimo reči, da bi dvomili o njegovem dejanskem obstoju, temveč da bi dvomili o načinu obstoja osebe, ki je za nas privzeta kot realni subjekt, ki le nastopa v virtualnem svetu. O tem, ali je res takšen in kakšne so specifike njegovega obstoja, bomo govorili v nocojšnji Teoremi.

Kar kibernetski subjekt vedno počne in kar je hrbtenica njegovega obstoja, je neprestan potek diskurza. Kdor utihne, ga ni več. Diskurz poteka prek tekstov, kakor bomo poimenovali vse vsebine, ki se producirajo in s katerimi stopamo v interakcijo. Izmenjava tekstov med akterji pa se zdaj dogaja v virtualnih prostorih, ki so drugačni od dosedanjih prostorov diskurza. Prav tako so se spremenila pravila govora, to pa zato, ker se je spremenila tehnologija, na katero se diskurz zanaša za prenos.

Da materialni svet določuje misel, ni nova ideja, kar pa je pomembno, je tudi to, da ne določuje le, kaj mislimo, temveč tudi, kako mislimo. Nicholas Carr se v knjigi Plitvine sklicuje na najnovejša dognanja nevroznanosti, ko pravi, da se spremembe kognitivnih in miselnih procesov dogajajo zaradi izjemne plastičnosti naših možganov. Trdi, da se prek spremenjenih kognitivnih dejavnosti spremenijo navade mišljenja. Za spremembe, ki se dogajajo, pa pogosto krivimo določen način uporabe tehnologije in vsebino, ki jo posreduje, ne pa same tehnologije.

Povezavo med diskurzom in tehnologijo podajanja diskurza je slutil že Platon. Upravičeno ali neupravičeno, svaril je o nevarnosti zapisovanja govora. Lahkotnost povzemanja pisane besede, ki bi nadomestila učenje besedil na pamet, naj bi ogrozila sposobnost spominjanja in v človeške duše vtisnila pozabljivost. To bi jih polenilo in ne bodo več videli potrebe po vadbi spomina. Tako ne bo več podajana prava modrost.

Marshall McLuhan je v knjigi Understanding Media: The Extensions of Man opredelil medij kot način podajanja sporočila, dogodek prenosa sporočila na relaciji od pošiljavca do sprejemnika in individualne posebnosti vsebine tega sporočila. Za McLuhana je medij podaljšek nas samih, naših fizičnih in kognitivnih danosti. Tako je, ker se eksistenčno vplete v naše življenje. Tehnologija, ki jo uporabljamo, postane medij, ki modificira ljudi na individualni in socialni ravni s pomenom ter formo podajanja sporočila.

Diskurz se modificira na način, da se prilagodi formi sporočila. Medij omeji in določi diskurzivno polje z zakonitostmi, ki vladajo v njegovi platformi.

Takšna neločljivost pomeni še nekaj drugega. Zamisliti si specifičen diskurz brez medija ni mogoče. Tako kot Wittgenstein pravi "Meje mojega jezika so meje mojega sveta", so meje medija meje diskurza. Tako kot si ne moremo zamisliti sveta onkraj jezika, si ne moremo zamisliti diskurza onkraj medija. Ne moremo si zamisliti diskurza, ki bi potekal v nekem mediju in kršil pravila, ki mu jih zapoveduje. Seveda, to je v veliki meri lahko posledica tega, da ne moremo kršiti naravnih zakonov, lahko pa rečemo, da je tudi posledica prakse uporabe medija, katerega alternativne uporabe si ne domišljamo.

Primer za vpliv medija, ki ga podaja McLuhan, je žarnica. Sama po sebi žarnica nima pomenske vsebine in ne vpliva na človeštvo prek informacije, ki jo sama prenaša. Kar je pomembno za njen status medija, je to, da ljudem omogoča stvaritev svetlih prostorov v svetu, kjer je bila prej tema. S lastno prisotnostjo ustvari nov prostor. Vloga, ki jo ima prek kibernetske tehnologije in informacijske povezljivosti tudi virtualni prostor.

Sedaj postopamo po osvetljenih ulicah virtualnih svetov in se zaradi iluzornega sprimka našega življenja in medija, na katerem to življenje poteka, ne zavedamo, kako odvisni smo od medija. Vsebina vsakega medija je drug medij, kot končna instanca pa deluje misel. S principi delovanja medija se spreminjajo principi mišljenja, spremenijo se vzorci, lestvice, tempo naših misli.

Mcluhan pravi: "Postanemo, kar uporabljamo. Oblikujemo naša orodja in posledično naša orodja oblikujejo nas." Ko sporočila dostopijo do množičnega občinstva, prevzamejo obliko skupne zavesti. Vplivajo na način mišljenja in odnos do mesta v svetu ter na potek interpersonalnih relacij. Ampak ali to opazimo? Ali lahko opazimo tisto, kar je Janez Strehovec imenoval čistina in kjer naj bi bil človek soočen z eksistenčnim vprašanjem, kjer kibernetika pomeni človekovo iztrganost iz rutinskega vsakdana. Namreč: če je teoretsko razumevanje našega položaja negotovo, je nekdanji angst do tehnologije nadomestila sprava s spremenjeno realnostjo.

Z navezavo na Foucaulta in Barthesa bomo sedaj pogledali na posledice, ki jih ima splet kot medij za specifičnost identitete, ki se oblikuje na njegovih platformah. Ustvarjajočega v virtualnem bomo poimenovali avtor in sprejemajočega bralec. Specifika spleta pa je v dvosmerni interakciji, zato se oba koncepta križata. Internetna persona je sestavljena iz štirih delov, ki so povezani po dvojicah, po dva avtorska dela in dva bralska dela. V vsakem paru je eden z lastnostmi imaginarne konstrukcije, se pravi, je umišljen. Drugi pa je resničen, preverljiv. Je, kar prepoznamo glede nas samih, je - mi.

Po resnični plati smo avtorji, ki objavljamo najrazličnejše tekste v virtualnem prostoru. Tako začnemo diskurz o sebi, ustvarimo osebo, ki izide iz naših izjav in nakazuje na nas osebno. S tem da ni nujno, da govorimo o sebi. Govorimo lahko o naključni vsebini in iz tega se oblikuje vtis o naših osebnostnih lastnostih. Če so vtisi resnični ali ne oziroma naše mnenje o resničnosti teh vtisov je - kot bomo videli pozneje - precej irelevantno.

Kar vsebine diskurzivne prakse posameznika druži, je ime naše internetne persone, ime, ki ga Foucault v kontekstu avtorstva literature označi kot Avtorjevo ime. To je ime, ki teče po mejah tekstov, jih označuje z bitnostjo in kroji kot del nečesa večjega. Foucault v kratkem spisu Kaj je avtor? postavi eksistenčno vprašanje o avtorju. Avtor kot funkcija namreč v moderni dobi izgubi tradicionalno definicijo. Modernistična funkcija individualističnega avtorja se zaobrne v brisanje avtorja na račun lastnega življenja njegovih del. Tako nastane prazno mesto, ki pa se mora nekako zapolniti in se postaviti v razmerje z delom ter ga osmisliti. Avtorji del ne obstajajo več kot tisti, ki pišejo tekste, temveč so tisti, ki kot avtorji prevzamejo določeno avtorsko funkcijo in postanejo orodje, prek katerega krožijo določeni diskurzi.

Medtem pa prav ta diskurz producira avtorsko ime svojega pisca. Ustvari se nekdo, ki v diskurzu sodeluje in obstaja kot oseba. Oseba z lastnostmi, ki jih je prek teksta možno razbrati o njem.

Vendar je to le ena četrtina naše persone. Pomembna je še pozicija bralca. Tukaj se bomo navezali na Barthesa in njegove besede, da je tisti, ki združi pomen teksta, bralec.

Skupaj z Barthesom se sedaj obrnimo stran od Foucaulteve konstrukcije avtorja skozi prakso in poglejmo teorijo o avtorju kot proizvodu bralca. Na ta način se namreč razruši avtorstvo kot samotno prakticiranje genija in razširi delovanje ustvarjanja teksta na prakticiranje samega življenja.

Tekst za Barthesa ni enoten pri izvoru, vendar se poenoti v bralčevem sprejemu. Identiteta, ki se destilira iz diskurza, torej ni odvisna le od avtorjeve diskurzivne funkcije, temveč tudi od recepcije, ki jo tekst dobi pri drugih. Avtor-Bog je zanj razpadel na različne dimenzije ustvarjanja. Te se napajajo iz notranjosti avtorja, ki funkcionira kot popoln slovar, sestavljen iz neskončno veliko med seboj vzajemno razlagajočih besed. Tisti, ki govori, ni avtor, temveč jezik. Tekst je večrazsežnostni prostor, v katerem se spajajo in razhajajo različne pisave, je zbirka fragmentov iz različnih kulturnih virov. Avtorjevo delo tako postane delo pisarja, ki pomeša stile pisanja in jih postavlja drugega nasproti drugemu. Ker pomenskost teksta ni več določljiva s strani stvaritelja, nalogo prevzame bralec. Kaos torej zaustavi prejemnik sporočila.

S povezavo koncepta Barthesovega bralca in Foucaultovega avtorja pravimo, da identiteta, ki je potegnjena iz teksta, ni odvisna le od avtorjevega namena, temveč je sprejem občinstva tisti, ki jo v veliki meri določa.

Naslednja dva dela identitete sta imaginarna oziroma tista, ki si ju mi zamislimo o drugih in drugi o nas. Kot pravi Foucault o ustvarjanju podobe avtorja, je to vnazajšna psihologizirana projekcija drugega. V taki avtorski personi odslikujemo pričakovanja, ki jih imamo na podlagi nekega določenega avtorjevega diskurza. Enako lahko rečemo za bralca. Zamislimo si neko imaginarno osebo, ki naj bi uživala naše tekste.

Vse štiri strani tudi učinkujejo druga na drugo, se vzajemno določajo ter spreminjajo. Resnični avtor ustvarja, tako kot misli, da pričakujejo od njega njegove imaginarne konstrukcije. Ko realen bralec vidi, kako drugi imaginarni bralci razumevajo, jih posnema v načinu sprejemanja diskurza. Gre torej za to, da je nekdo imaginaren za druge in realen zase. Drugi so psihologizirane projekcije subjektov in mi smo isto za druge.

Vedno je razlika med tistim, kar imamo namen povedati o nas kot realnih avtorjih, in kako nas drugi kreirajo kot imaginarne avtorje. Performativ našega govora o sebi trči ob konstituiranje identitete, proces, ki je le deloma v naših rokah. Odvisen je od okolice, ki gleda/bere/posluša naše tekste in nas ustvarja kot imaginarno podobo avtorja tekstov. Lahko se izobrazimo o pričakovanjih skupnosti in delujemo tako, da bo odgovor skupnosti takšen, da nam pripiše lastnosti, ki jih želimo. Kar pa pomeni, da delujemo v začaranem krogu. Identiteta, ki jo želimo ustvariti, je ustvarjena na podlagi pravil in pričakovanj, ki izhajajo prav iz tega, da je takšna identiteta zaželena. Resnične osnove za identiteto ni več, napaja se sama iz sebe. Imamo paradoksno vzročno zanko brez izvora.

Kaj sedaj to pomeni za identiteto, ki jo prevzamemo pri delovanju v kiberprostoru? Vprašanje se vrti okoli ontološkosti avtorske osebe, ki izhaja iz tekstov. Je avtor tekstov enak identiteti, ki se v kiberprostoru izrazi in katere aplikacija v različnih kontekstih in vlogah pomeni delovanje naše internetne persone? Smo na internetu simulakri, ki delujejo kot avtorji tekstov?

Simulaker je Baudrillardov koncept, za katerega pravi, da ne obstaja več resnična identiteta, kot smo jo včasih razumeli. Seveda lahko trdimo, da je v resnici nikoli ni bilo, ampak kot je Lacan dejal za Boga – Bog je bil mrtev že od samega začetka, toda tega ni vedel … Neobstoj nečesa ne pomeni, da kot simbolna fikcija ne določa našega ravnanja. Sedaj pa imamo le simulacijo, ki je generiranje modelov realnega brez izvora v resničnosti. Obstoj takega realnega se imenuje hiperrealnost.

Sean Burke je poskusil zunanjo določenost s strani velikega Drugega združiti z notranjo, z delom genija, kot je bilo ustvarjanje razumljeno v romantiki. Burke v knjigi, katere slovenski naslov je pomenljiv, Smrt in vrnitev avtorja, pravi, da je pozicija avtorja popolnoma odvisna od ravni gledanja in namena pri konceptualiziranju. Torej lahko obe ravni - konzumenta in stvaritelja diskurza - gledamo z dveh strani z enim pogledom.

Simulakerska nestabilnost identitete je posledica Foucaultove razlike med avtorjevim resničnim imenom in njegovim avtorskim imenom. Oseba z resničnim imenom lahko spremeni na sebi karkoli, ime se bo še vedno navezovalo nanjo. Oseba z avtorskim imenom pa s spremembo v tekstih doseže fundamentalno spremembo same sebe.

Za Baudrillarda je realnost alibi modela obstoja v svetu, ki mu vlada načelo simulacije, in to lahko vzamemo kot glavno načelo virtualnega prostora. Simulakri so znaki, za katerimi se ne skriva nič. Obstajajo le kot simulacije realnega in dajejo vtis, da obstaja nekdo za besednimi, zvočnimi in vizualnimi teksti. V resnici pa je ta nekdo le umišljena imaginarna avtorska oseba. Njegova vloga je dvojna, v ustvarjanju za sprejem s strani drugih in v sprejemanju tujih stvaritev. V igri medsebojnega prepoznavanja se sintetizirajo identitete vseh, ki s teksti sodelujejo v heterogenem in dinamičnem kiberprostoru. Diskurz in ontološkost persone sta torej neločljivo zaraščena skupaj. Virtualnim prostorom je endemično to, da je v njih nosilec persone hiperrealen, kjer sta realnost in virtualnost neločljiva.

Skratka - simulakri dajejo vtis, da obstaja nekdo za besednimi, zvočnimi in vizualnimi teksti. Medtem pa je resnica, da je ta nekdo le umišljena imaginarna avtorska oseba, ki jo konstruiramo kot bralci, kot je dejal Barthes. Z vezavo pomenov, ki jih z lastno interpretacijo dobivamo iz tekstov, ustvarjamo podobo o drugih in drugi počnejo isto za nas. Obenem pa lahko z navezavo na Foucaulta rečemo, da smo avtorji lastne identitete skozi stvaritev diskurza, prek katerega s svojim, avtorjevim lastnim imenom dajemo bit internetni personi. To počnemo skozi ustvarjanje tekstov, ko predvidevamo tuje interpretacije in delujemo v skladu s pričakovanim odgovorom. Smo imaginarni avtorji, skonstruirani s strani drugih skozi branje naših tekstov, in smo imaginarni bralci, katerih odgovor pričakujejo drugi z ustvarjanjem svojih tekstov.

Obenem smo realni avtorji in realni bralci, ki počnejo oboje, ustvarjajo svoje tekste in konzumirajo tuje tekste. Izpeljemo lahko zaključek, da je internetna identiteta proizvod dialektike avtorske intence in recepcije bralcev. Ni trola brez tistega, ki sprejema njegove opazke, in ni naivneža brez tistega, ki izrablja njegovo vzkipljivost. V igri medsebojnega prepoznavanja se sintetizirajo identitete za vse, ki s teksti sodelujejo v heterogenem in dinamičnem kiberprostoru.

Ali je torej subjekt, ki ga spremljamo na spletnih platformah, resničen? Je persona trola, ki povzroča vsesplošno negodovanje, avtentična ali fiktivna? Popolnoma odvisno od paradigme, prizme, skozi katero gledamo. Lahko da so to ljudje, ki nosijo lažne maske. Žižek pravi, da je resnica maske v tem, da prej kot da bi kaj zakrivala, odkriva prave vzgibe. Mi pa se lahko poigravamo s mislijo, da je kibernetski ples v maskah dogodek v domeni resničnega. Kajti medij, na katerem se dogaja, dovoljuje le tako realnost, kot se nam prek njega prezentira. Seveda se razprostira le do meja virtualnega. Virtualno pa seže vsak dan dlje.