Franco Berardi - Bifo na delu

Nadaljujejo z italijanskim ciklom, tokrat se naš teoretski radar od sodobne italijanske biopolitike, ki smo jo preko Roberta Esposita obdelali pred štirinajstimi dnevi, obrača k operaistični in postoperaistični misli, in sicer k Francu Berardiju - Bifu, ki se je pred kratkim mudil tudi v Ljubljani.

Orientiramo se po štirih med seboj prepletenih tematskih vektorjih:

1. LOKACIJA: ITALIJA

“V Marxovih časih se je revolucionarna misel zanašala na tri osi: nemško filozofijo, angleško ekonomijo in francosko politiko. Če ostanemo znotraj evro-ameriškega okvirja, so se te tri osi zarotirale, tako da se danes revolucionarna misel zanaša na francosko filozofijo, ameriško ekonomijo in italijansko politiko”, tako v uvodu k zbirki tekstov Radical Thought in Italy piše Michael Hardt, čezatlantska polovica miselnega tandema Hardt & Negri, bržčas najbolj profiliranega, pa tudi trženega produkta sodobne italijanske politične filozofije, katere izvor lahko in moramo misliti na miselno-eksperimentalnem in politično-eksistenčnem horizontu italijanske operaistične in postoperaistične misli.

Zakaj prav Italija? Hardt poda preprost odgovor: revolucionarna in eksperimentalna misel, ki pri operaističnem gibanju neposredno izhaja iz konkretnega lokaliziranega političnega boja, je postala relevantna za diagnozo ustroja semio-kapitalistične produkcijske mašine postajanja globaliziranega sveta, kot bi temu rekel Franco Berardi - Bifo. In vendar, vprašanje te diagnoze ni, ali bo kapitalizem umrl ali ne, temveč, kakšno epistemološko, ki je hkrati tudi politično, orodje v rokah držijo operaisti pri seciranju mesa današnjega sveta. Bolj kot da bi šlo za vprašanje utopične odrešitve parazitskega kapitala na živem telesu multitude, kakor se to kaže pri Hardtu & Negriju, gre za vprašanje analitike, minucioznega seciranja lastne aktualnosti in sedanjosti.

2. IME: BIFO

Ko potemtakem govorimo o posameznih avtorjih operaistične in postoperaistične misli, kakršen je Bifo, teh avtorjev, prav tako kot njihovih konceptualnih arhitektur, ne moremo misliti izven točno določene družbene kompozicije. Prav zato koncept družbene kompozicije nastopa kot eden bistvenih operaističnih konceptov in prav zato Bifo operaistično misel opredeli kot kompozicionistično misel.

Kot zapiše v knjigi Duša na delu, ki je pred kratkim kot prvi prevod sploh kakšnega Bifovega dela izšla pri založbi Maska: “Ko zapustimo polje dialektičnega materializma in historicizma, se postopoma pokaže, da je vedenje o družbeni transformaciji mnogo bližje kemiji plinov kot pa mehanični sociologiji. Ne obstajajo kompaktne sile, enoviti subjekti kot nosilci enoznačnih volj. Niti volja ne obstaja: obstajajo imaginarni tokovi, kolektivne depresije, nenadna razsvetljenja. Abstraktni dispozitivi, ki spajajo tokove. Varovalke, umivalniki, mikserji, ki režejo, mešajo, kombinirajo tokove in dogodke. Ni subjekta, ki bi bil v opoziciji z drugimi subjekti: so le navzkrižni tokovi imaginarija, tehnologije, želje, ki ustvarjajo videnje ali zakritje, kolektivno srečo ali depresijo, bogastvo ali bedo”.

Takšen, recimo temu novo-materialistični in novo-marksistični diskurz, ki koncept družbene kompozicije uporablja kot konceptualni princip za materialno postajanje sveta in ki že sam izhaja iz določene družbene rekompozicije, tvori specifičen derivat in preusmeritev dominantnih tokov marksistične misli, ki sta bila v šestdesetih letih pripeta bodisi na humanistični marksizem bodisi na strukturalni marksizem. Ne zadostuje niti hipostaza človekove narave, odtujene v delu, niti analiza strukturalnih protislovij kapitala. Operaistična misel je in bo ostala zadolžena pri Marxu, ki pa tu ni arhiviran kot brezčasni simbol božjega razodetja, temveč kot nenehno v postajanju in rekompoziciji, tako kot svet in njegov produkcijski modus.

Operaizem kot politično gibanje, ki je na terenu družbenih bojev rekompozicioniralo in oplajalo Marxovo misel, lahko sicer rekonstruiramo s tremi časovnimi fazami. V prvi fazi, konec šestdesetih, se veže na klasični disciplinarni dispozitiv in posledično zavrnitev dela ter ideoloških aparatov države, v drugi fazi, od leta 1973 do leta 1979, na dispozitiv kontrole in posledičnega poskusa samoovrednotenja dela onstran kapitalističnega vrednotenja in konstrukcije družbenih razmerij ter form eksistence izven države, v tretji fazi pa kot gibanje, ki naposled kolapsira pod nasilno reakcijo represivnih državnih aparatov. Številni operaisti so takrat končali v zaporih, nekateri, med njimi tudi Bifo, pa so se zatekli v Pariz.

Problem, ki je imanenten temu kolapsu, je natanko problem, ki ga v podobnosti in razliki z drugimi operaističnimi avtorji in njih koncepti, problematizira Bifo. Zdi se, kot da naslov knjige Duša na delu, ki je hkrati tudi nekakšna kompresija bistvenih odtenkov Bifove misli v monografski format, že vse pove. Družbena sestava se rekompozicionira natanko tako, da se dogodi transformacija produkcijskega načina postajanja sveta in subjektivitete, ki pa, to nam zdaj že mora biti jasno, nikakor ni le strogo ekonomsko determinirana. Kljub temu, da v središču ostaja razmerje oblasti kot razmerje med delom in kapitalom, ki se kaže neposredno v biosu, obliki življenja, pogojene z omenjeno družbeno kompozicijo.

Duša je bila poslana na delo, se ne utrudi ponavljati Bifo. Kaj to pomeni? Če je kapitalistična produkcija, katere dominatna forma je bila industrijska proizvodnja, temeljila na dispozitivih discipline, ki so disciplinirali telo skozi repetitivne gibe, pa semiokapitalizem skozi informacijske dispozitive usmerja delovanje duše, pri čemer se vrednost producira iz razlik, inovacij. Semiokapitalizem, ki mutira industrijski kapitalizem, pomeni natanko to, da se vrednost črpa iz same govorice, iz kognitivne dejavnosti, iz produkcije znakov. Pravzaprav smo prestopili še en prag, prag biopolitične postmoderne, kjer se bios, življenje podredi preko lingvistične in semiotične dominacije. Razmerja oblasti, imanentna takšni semiokapitalistični produkciji, so mrežna, rizomatična. “Avtoregulacijo omogočajo mrežni avtomatizmi: v Mreži se povezujejo tehnični, jezikovni, finančni, odnosni, duševni in vedenjski avtomatizmi, posledično pa se gibanje mnoštva transformira v gibanje, ki nima zavesti in ne pozna alternative: v roj”. Ali, z drugimi besedami: “Prefinjene tehnologije delujejo na molekularni ravni in so nanofaktorji mutacij. Zato ustvarjajo pogoje za nadzor nad subjektom-akterjem prek tehnološko lingvističnih in operativnih avtomatizmov, katere tvorijo. Umi posameznih zavedajočih se organizmov so oživčeni z mutagenimi semiotičnimi tokovi, ki transformirajo organizme v terminale globalnega uma, bioinformacijskega superorganizma”.

Bifo je jasen: če imamo danes opraviti s hiperprodukcijo, potem imamo opraviti s hiperprodukcijo kot hiperkomunikacijo, kot presežek kiberprostora glede na kiberčas, kot presežek informacij glede na zmožnost, da bi te informacije tudi interpretirali. Od tod tudi ponovna zavrnitev koncepta alienacije kot ločenosti delavca od lastnega proizvoda ter reifikacije kot forme odnosov med subjekti samimi. Namesto alienacije Bifo postavi derealizacijo. Dematerializirano kognitivno delo, ki je postalo dominanten dispozitiv dinamike dela, s tem pa dinamike postajanja subjekta, namreč razteleša subjekt, pri čemer je telesnost tu mišljena kot zmožnost vzpostavitve odnosa do drugih in do sebe, zmožnost vzpostavitve družbenih razmerij, ki pa je v osnovi vedno erotizirano, zmožno producirati ugodje. Semiokapital nam krade ugodje. Toda, mar ni ravno kapital tisti, ki šele proizvaja ugodje, usmerja naše želje? Ni namreč pravega ali nepravega ugodja, prave ali neprave želje, temveč produkcija želje in ugodja, ki ga danes usmerja ravno biopolitična kapitalistična produkcija. Se Bifo podtalno vrača k hipostazi avtentičnega telesa, ugodja, želje, ki da nam jo zatira kapital?

3. TEHNOLOGIJA: RADIO ALICE

Lahko bi rekli: pri Italijanih nič novega. Bifo namreč ponavlja izhodiščne konceptualne koordinate operaistične misli, ki gravitira natanko okoli premestitve materialnega dela v imaterialno, pri čemer dispozitiv materialnega dela nikakor ne izginja, ampak se podreja dispozitivu imaterialnega dela. Podobne koncepte in razčlenitve so na delu tudi pri Negriju, Virnu, Lazzaratu in Marrazziju, če omenimo le tiste najbolj eminentne. Pa vendar Bifova problematizacija družbene rekompozicije bolj kot pri drugih operaistih izhaja iz dispozitiva tehnologije in medijev, kar njegovo analizo aktualizira v mnogo večji meri, kot bi to lahko trdili za druge operaiste.

Kako da ne bi; Bifo je namreč sodeloval tudi pri ustanovitvi eksperimentalne piratske radijske postaje Radio Alice iz Bologne, ki je delovala od februarja 1976 do marca 1977, ko so delovanje radia prekinili italijanski karabinjerji. Kolektiv A/Traverso, ki je postajo tudi ustanovil, je takrat zapisal: “Ko so nas obtožili obscenosti, smo bili rahlo vznemirjeni. Razmišljali smo o mnogih možnih obtožbah: piratski radio, subverzivci, tega pa nismo pričakovali. Toda, to je naravno in ustrezno. Ko je jezik osvobojen sublimacij, ki ga zreducirajo na kod, in ko povzroči, da telo in želja spregovorita, je obscen (dobesedno: obscen)”. V ta namen je Radio Alice ustvarjal eksperimentalno umetniško, predvsem pa eksperimentalno politično rabo diskurza, ki bi disciplinarni dispozitiv komunikacijskih tokov odprl možnim transformacijam, možnim temporalnim ali dalj trajajočim linijam pobega; odpiranje prostora za nove oblike življenja, odnosa z drugimi in s samim sabo. Problem komunikacije ni niti le v vsebini niti le v materialnem nosilcu prenosa, temveč v formi mreže, razmerij med ljudmi, ki jih dotičen prenos omogoča.

Vprašanje tehnologije je vprašanje hitrosti, kot to dobro pokaže Virilio. Pravzaprav je hitrost problem kompleknosti, nenehnega sestavljanja in razstavljanja kot podlage morfogeneze sveta. Ko pride do zgoščanja in inflacije informacij, postaja sestava kompleksnejša, bioinformacijski dispozitiv pa vpeljuje avtomatizme, ki skušajo determinirati delovanje subjekta v pogojih kompleksne družbene sestave. “Kolikor kompleksnejša postaja družbena resničnost in kolikor hitrejša ter gostejša postaja infosfera, toliko bolj se zanašamo na te avtomatizme. Rekombinatorne tehnologije prispevajo k temu, da se avtomatizmi vključujejo v govorico, v produkcijo, v samo odločanje«.

4. PROBLEM: ZAKAJ PESIMIZEM?

»Na žalost nimam dobrih novic glede prihodnosti /…/ Kolikor lahko predvidim, se na obzorju ne zarisujejo srečni časi«, se glasi ena prvih in bolj pozornost zbujajočih ugotovitev Bifa v predgovoru k slovenskem prevodu omenjene knjige Duša na delu. Nobena izmed obstoječih paradigm upora, se namreč ne zdi zadostna: delavci danes ne smejo in niti ne morejo težiti k temu, da bi postali država, kot je bil to leninističen ideal in tudi ulična gibanja današnjega časa, od Seatlla do Ocuppyja, so bila potolčena, ne da bi ustvarila skupne strategije, nove družbene solidarnosti ali kakršnokoli drugo opazno sled na ravni subjektivnosti. »Kaj naj bi počeli na ulici in kaj naj bi si priborili s politiko?«, se sprašuje Bifo in ugotavlja: »Nič, kajti politika ne vlada več ničemur; vladanje se je preobrazilo v abstraktno vladovanje finančnih in tehničnih avtomatizmov.«

Bifo nas skratka opozarja, da se obrat k vladavini strojev že dogaja, da že živimo, sicer na zelo specifičen način, v svetu Terminatorja ali Matrice. Tega ne moremo uvideti zato, ker si vladavino strojev predstavljamo preveč poenostavljno in dobesedno, ter zato, ker še vedno precenjujemo moč našega vpliva znotraj sveta. A kot pokaže Bifo, je materiji, življenju in družbi lastna kompleksnost, »ki je nezvedljiva na človeški um; in ko se je hitrost kroženja informacij pospešila, skorja infosfere pa zgostila, je stremenje, da bi racionalno obvladali družbene procese, odstopilo mesto poljubnim, spremenljivim, nepredvidljivm oblikam političnega delovanja. Spričo te kompleksnosti postaja človeško delovanje neodločljivo, njegovi končni učinki pa nepredvidljivi, zato zgodovina vedno pripravlja posebna presenečenja, zaradi katerih se izjalovijo pričakovanja tistih, ki verjamejo, da obvladajo resničnost. Arbitrarnost postane merilo, ki usmerja oblast, vendar se v pogojih arbitrarnosti da zgraditi prevlado, ne pa racionalnega vladanja.«

Toda kompleksnost sistema in nemoč posameznikovega vpliva znotraj širše mreže sta le ena plat, ki utemeljuje Bifov pesimizem glede prihodnosti. Kot smo že rekli, moramo tudi uvideti, kakšni so učinki te preobrazbe družbe na ravni same subjektivnosti. Zavajajoče bi bilo namreč govoriti o tem, da stroji omejujejo človeka ali da vršijo represijo nad neko pristno subjektivnostjo, ki bi se jim zoperstavljala. Ponovimo, da so nivoji družbenega, tehnološkega in psihičnega vselej prepleteni in medsebojno sopogojeni. Subjektivnost sama postane na določen način mehanična in programirana. Tako denimo ugotavlja, da sta se »seksualnost in družabno življenje postopoma preobrazila v standardizirana, homologizirana in poblagovljena mehanizma, individualni telesni užitek pa je postopoma nadomestila tesnobna potreba po identiteti.«

Navideznemu bogatenju navkljub se kvaliteta afektivnega življenja strmo znižuje. Kot rečeno, naj bi po Bifu družabnost bila raztelesena in deseksualizirana. Hrbtna stran neoliberalizma na makro ravni pa je izoliran posameznik na mikro ravni, ki v drugem ne vidi več priložnosti srečanja in oplajanja, temveč tekmeca in sovražnika. Tak posameznik je po nujnosti slej ko prej tudi depresiven posameznik, vkolikor po Bifu depresija predstavlja udar realnosti, ki posameznika opozarja, da kljub izčrpavanju v vsesplošnem tekmovanju ne more nikoli biti zmagovalec.

Bifova analiza se vsekakor zdi prepričljiva in zastrašujoča, pravzaprav zastrašujoče prepričljiva. Vendar se vseeno sprašujemo, če je njegov pesimizem upravičen. Morda je razloge zanj mogoče najti v konceptualnih izhodiščih, iz katerih je nastal. Najprej je treba opozoriti na pozicijo, iz katere Bifo izhaja, ki je, vsaj med levičarskimi intelektualci, skoraj univerzalna in ravno zato po navadi nepremišljena. Gre za pozicijo, ki jo je moč primerjati s situacijo v zombi postapokaliptičnih trilerjih, kjer glavni junak ugotavlja: »Vsi in vse okrog mene je pokvarjeno, je zlo, je programirano, … Le jaz, moj intelekt in skupinica prijateljev smo še neokuženi«. Če ponazorimo ta »zombi efekt« z Bifovimi besedami: »Na žalost nimam dobrih novic glede prihodnosti. Sreča je niša, ki si jo celo v najtemnejših časih lahko ustvari vsakdo izmed nas, zase in za skupinico prijateljev, avtonomija pa pomeni tudi, da gradimo to nišo ljubezni in modrosti ter se skušamo kar najbolj izmakniti prevladujočemu razpoloženju sveta.«

Toda kako lahko vemo, da smo ravno mi tisti, ki smo na pravi strani in neokuženi z občo norostjo? Kakšne predpostavke utemeljujejo to tezo? Da ne bo pomote, nikakor ne mislimo, da se je mogoče tej analizi zoperstaviti s povsem nasprotno ugotovitvijo, da je naš svet v celoti neproblematičen. Toda četudi ob strani pustimo problematičnost prepričanosti v lastno neokuženost, vseeno tako kot v zombi filmih ne moremo vedeti, koliko neokuženih otočkov ali družb še obstaja poleg naše. Mogoče jih je pravzaprav veliko, pesimizem pa se zdi nepremostljiv zaradi nepovezanosti, izoliranosti in intelektualne vzvišenosti vsakega izmed njih.

Drugi moment Bifovega pesimizma izhaja iz ugotovitve o kompleksnosti sveta, ki ga je nemogoče zavestno usmerjati in preoblikovati, saj v njem prevladuje nepreračunljivo naključje. Vendar, ali ne bi mogla ta teza funkcionirati tudi kot vir optimizma? Ali ne implicira v sebi ne samo nemožnosti zavestnega spreminjanja in tehnološkega usmerjanja družbe, temveč tudi možnost nezavednega spreminjanja, kjer imajo lahko majhna dejanja velike posledice in kjer imajo lahko slabi nameni, po vseh kaotičnih zasukih, tudi dobre učinke? Skratka, ali misel, ki prepoveduje absolutno razumevanje sveta, ne prepoveduje tudi absolutnega in vase prepričanega pesmizma?

Tretji moment pesimizma je osnovan na teoriji subjektivitete, ki je povsem spojena z kognitivnim delom. Tovrstna subjektiviteta, ki je za svoje delo sposobna storiti vse, pa je po Bifovi analizi nesposobna ravno izklopa ali izstopa iz delovnega procesa, saj je programirana tako, da lastno željo v celoti investira v delo, v svoje malo podjetje. Ali vendar ni zavajajoče videti spreobrnitev nadvlade kapitalizma le v obliki izklopa ali izstopa, v predelani obliki modela splošne stavke, ki je bil aktualen v časih industrijskega dela? Ali ni mogoče znotraj same produkcije spreobrniti njenih pogojev? Ali ni surovost neoliberalne vladavine tista, ki imanentno sili kognitariat v ustvarjanje drugačnih delovnih odnosov, v nehierarhično mreženje in anarhične relacije, ki jih več ni mogoče pretvarjati v skupno valuto? Ali se torej ne more obrat na bolje zgoditi znotraj samega programa in njegove kompleksnosti? Je treba ta obrat nujno videti kot izstop? Morda se celo, sicer v majhni meri in zgolj kot alternativa obstoječim produkcijskim načinom, postopoma že dogaja, tukaj in zdaj ...

Bifo v delu Duša na delu nemara že ponudi osnovni odgovor na naše pomisleke: najbolj problematičen je ravno naivni optimizem, ki stavi na spontanost in izpostavlja vedno nove možnosti izhoda. Tako se zoperstavi veselju, optimizmu in lahkotnosti Deleuza in Guattarija ter skuša njuno teorijo spojiti z baudrillardovskim katastrofičnim mišljenjem. Ta kot problem izpostavi ravno strategije, ki skušajo depresivni pesimizem neprestano zdraviti s pomočjo umetnega vzbujanja evforije. Kaj drugega so bila devetdeseta leta kot ekonomija na prozacu? In tudi neoliberalne rešitve finančnega zloma, ki je po Bifu manifestacija psihičnega zloma, skušajo storiti nekaj podobnega: dovajati novo energijo in tako zgolj podaljševati agonijo depresivnega organizma. Ta pa bi se moral, povsem nasprotno, sprijazniti s svojim stanjem in tako afirmirati lastno depresivnost. Kot pravi Bifo: “Danes potrebujemo prav to: nedepresivno zavest o depresiji”. Ne torej vedno novega, nekoliko nepremišljenega delovanja, ki poganja ponavljanje depresivnega refrena, v labirintu katerega je ujeta depresivna oseba. To vrtenje morda poganjajo med drugim tudi neprestani novi poskusi izhoda iz kroga.

Bifo, in z njim tudi mi, zaključuje: “Naloga občega intelekta je /.../ obračati se na ljudi z govorico, ki je bolj terapevtska kot politična. V prihodnosti bosta politika in terapija eno. Ljudje se ne bodo počutili obupano, depresivno in panično, ker se ne bodo znali soočati z ekonomijo, ki bo nastopila po modelu rasti, in ker bodo pogrešali svoje razblinjajoče se moderne identitete. Naša kulturna naloga bo, da za te ljudi skrbimo, zdravimo njihovo norost in trpljenje ter jim tako pokažemo, da se lahko uspešno prilagodijo. Naša naloga bo ustvarjati družbene cone človeškega odpora, pojmovane kot cone okuženosti s terapijo.”