Freudova metapsihologija

Verjetno ni bilo nikoli človeka, ki bi duševnost spoznal bolj in bolje od Sigmunda Freuda. Njegova artikulacija nezavednega je eno najdrznejših človeških podvzetij sploh, z analitičnega gledišča samoumevnejša od samozavedanja, splošno pa tako tedaj kot danes komaj prebavljiva. Sam sprelet nekaterih fenomenov, na katerih se je izoblikovala psihoanaliza, sanje, vici, katarzična metoda itn., je malone obskuren. In ko tej obskurnosti pristavimo njegova še danes tolikokrat nepojmljiva izvajanja, ki v drznosti nimajo para, potlej se res lahko kot zbujeni iz neverjetnih sanj vprašamo Koj kur ... Ali se obratno, hecno začudeni znajdemo sanjati najnepredstavljivejša, pa vendar dogodevana vršenja.

A kakor se zdijo njegove hipoteze in zaključki takole na hitro povsem ovrženi, preseženi in neverljivi, smo lahko na vsakem koraku, ki ga zastopicamo skozi tale naš krasen svet, vendarle priča prav osupljivim potrditvam njegovih najbolj zavračanih teorij. Res, gledaš danes okoli sebe, in kot da Freud, skupaj z drugim velikim antagonističnim mislecem, Marxom, ni imel še nikoli bolj prav. Ne le preko vseprisotnega kričečega oglaševanja, ki fantomatizira željo in skuša lisičje razrajcevati, pri tem pa peha v le prek nakupa možno zadovoljitev, ampak tudi preko resničnostnega šovbiznisa, voajerskega paradiža ter njegovega obrata v ekshibicionistična socialna omrežja. In ne le nepregleden tv šunder, amatersko vzajemno analiziranje med narcisoidnimi liki, z neverjetnim nezavedanjem uprizorjene najosnovnejše analitične postavke, tudi sama pornografska industrija najdobesedneje in smešno neprikrito potrjuje vulgarno nespremenjene incestoidne, perverzne in ojdipalne želje, z vsemi onimi formami ala Huda mama ali huda sestra mojega prijatelja itd.

Da vpeljemo v naslovu izpisano knjigo. Studia Humanitatis je po petindvajsetih letih ponatisnila Freudove Metapsihološke spise. Ti poleg praktičnih analiz, tekstov o religiji in družbi, pa psihoanalitični tehniki ter tem ali onem samostojnem velikem delu, npr. Interpretaciji sanj, tvorijo vestno, precizno in kontinuirano izdajanje njegovega opusa v slovenščini, nad katerim bdi slavno in tudi zloglasno Društvo za teoretsko psihoanalizo. Ne preseneča potemtakem, da je tudi pričujočo, popravljeno in uredniško dopolnjeno izdajo uredila Eva D. Bahovec. Preden se lotimo konkretnega pisanja o pričujočih spisih, pa je nemara le treba omeniti, kako precizno in obširno je uredniško delo na tej knjigi. Namreč, urednica tako rekoč na vsaki strani prek fusnot komentira tekst in napotuje na nadaljnje branje, raziskovanje in učenje, če se dandanes kdo sploh še hoče direktno soočiti s samim Freudom.

Metapsihološki spisi torej. Tudi ob tem pojmu, metapsihologiji, bi marsikdo trznil, nemara posebej etablirani psihologi, saj so menda edini v družboslovni sferi, ki se s Freudovo globinsko psihologijo ne ukvarjajo, pri čemer so v odnosu do popisa duševnosti nekako v podobnem razmerju kot dandanašnji brezumni znanstveniki, ki s svojo empirijo kanijo odkriti vse skrivnosti našega obstajanja, potlej pa dobljene zgolj opisne forme sintetizirajo v naravnost idiotske zaključke. Naš mož, po izobrazbi zdravnik in po prepričanju do konca življenja naravosloven darvinist, je dolgo upal, da bo do rešitve vseh skrivnostnih pojavov, na katere mu ni bila zmožna dati odgovora nobena druga vednost na svetu, uspel priti prek biologije, kemičnih procesov in tako na materialni bazi uspel odkriti vire histerij, nevroz in ostalih duševnih obolenj. Da je to možno, je pravzaprav verjel do konca življenja. V neki majčkeni meri se je danes, v času antidepresivov, uspavalnih tablet in druge legalizirane drogerije, to tudi uresničilo, v mnogo večji pa zgolj pometlo nazaj v potlačeno. Saj, kdo bi leto in več hodil na analizo in v pogovoru odkrival najnepredstavljivejše reči in grozljive nedomačnosti v najcentralnejšem delu sebe, o katerem ne ve ničesar. Je že lažje pogoltniti tabletko, se nasmihati in mirno podremavati skozi življenje.

Freud se je kmalu zavedel, da izvora psihičnega obolenja ne bo nikdar uspel lokalizirati v kemične procese. In to pravzaprav pomeni inavguracijo psihoanalize, najsumljivejše znanosti vseh časov. Skratka, inavguracijo terminološkega aparata, s katerim označuje, opredeljuje in razlaga opažene pojave, ter jih umešča v kontekst z drugimi razsežnostmi vedenja. V duševnih obolenjih, histeriji, nevrozi, psihozi idr. je uvidel problem, ki ga ne more opisati nobeden od tedanjih vednostnih modusov, zato je moral na podlagi svojih opazovanj, prakse in zaključkov vzpostaviti nov znanstveni aparat, ki bi zmogel zapopasti pred njim nezapopadljiva odkritja. In metapsihologija je krona Freudove psihoanalitične teorije, kjer so opažanja oz. njihovi splošno veljavni zaključki podani v t.i. analitično znanstvenih terminih.

Pogosto očitana samovoljnost, neverjetnost in odpor proti vsakokratnem drugačnem videnju, ki da avtoritarno in brez prave podlage vztraja pri svojih zaključkih, ni čisto upravičena, vsaj ob branju Freudovih tekstov ne more biti. Kajti sam neprestano ponavlja - tako ob teoriji gonov, tričlenski sistematizaciji duševnega aparata in fetišistični teoriji - kako so ti pojmi zgolj zasilni, tipajoči, uporabljani samo zato, ker ni drugih in boljših, da pa je njihova zamenjava in izboljšava na pragu novih odkritij čisto mogoča, celo nujna, in z Lacanovim nastopom se je to bolj ali manj tudi zgodilo. Ko Freud zavrača ugovore, to stori ne zaradi ne vem kakšne diktatorske tendence, temveč preprosto zaradi neprepričanosti, kar tudi sproti argumentira. In dostikrat je tudi samo njegovo pisanje izpisano v strukturi notranjega zoperstavljanja, ko spis ugovarja sam sebi, samo da se z argumentirano zavrnitvijo zasilno pomiri in nadaljuje svojo tolikokrat spolzko, pa vedno pretanjeno samozavedno razmišljanje.

V naši knjigi tako v kronološkem vrstnem redu prebiramo, kako so se skozi Freudovo delo vzpostavljali ključni teoretski, metapsihološki pojmi, ki so danes tako ali drugače splošno prepoznani in samoumevni, kar ob samem vzniku še zdaleč niso bili. Jaz, ono, nadjaz, Eros, gon smrti ne zvenijo nič kaj čudno, tudi če so praviloma odpravljeni kot zastareli, Freud sam pa jih je zmerom izpisoval zadržano in stoično, vseskozi pripominjajoč njihovo spremenljivost. Že v svoji knjigi o vicu nekje pripomni, kar je potem mnogokrat ponavljal, tudi v Metapsiholoških spisih, namreč da so definicije stvar konvencij in jih je moč spremeniti. Kakorkoli že, njihove dokončne formulacije so se, kot se že na samih naslovih v knjigi seznanjamo, oblikovali skozi leta in desetletja, počasi, previdno in celo konzervativno.

Posamezne spise lahko na tem mestu zgolj prelistamo, kajti povzemati tako lucidne pisce, kakršen je Freud - res eden redkih, ki se je bil zmožen izraziti v osupljivo jasnem jeziku in ki, kot nekje pravi Lacan, spet skupaj z Marxom, ne trapa - je sila nehvaležno. Njegova dikcija brez kakršnegakoli balasta vsakič znova malone asketsko izreče natanko tisto, kar mora. Tako njegove niti ne tako redke prvovrstne metafore abstraktno govorico še bolj poskeletijo. Sploh ti spisi, zbrani pod Metapsihološkimi, so morda Freudovi najbolj zgoščeni ter tudi najzahtevnejši teksti, za razliko od mnogih njegovih del od Interpretacije sanj naprej, ki so namenjeni že uvedenim v psihoanalitično stroko.

Spisi so, kot rečeno, razdeljeni kronološko, vsebinsko pa bi jih lahko razdelili po naslednjem ključu: spisi, ki formulirajo pojem nezavednega, denimo Nekaj pripomb k pojmu nezavednega v psihoanalizi ali Nezavedno, potlej spisi o gonih, Goni in njihove usode, Onstran načela ugodja, pa tisti o posameznih nevrozah, Žalovanje in melanholija, Pregled transfernih nevroz, Nevroza ni psihoza, ki tako rekoč interanalitsko s sintetizirajočim namenom združuje različne teoretske faze. Prav slednje, vzpostavitev metapsihološke konceptualizacije psihičnega aparata ter poglavitnega vršenja in vrenja v njem, pa je skupni metaimenovalec celotnega dela.

Konkretne rezultate teh spisov lahko tu samo naštejemo in na kratko opišemo. Kot prvo lahko opišemo strukturo psihičnega aparata, ki je v bistvu nadaljevanje in razširitev strukture iz Interpretacije sanj. Strukturira pa se nekako takole: tipalno zaznavanje zunanjega sveta je nekakšna opna pred sistemom zavesti, ki ni zmožna pomnjenja, zato se posamezni zaznani dražljaji prek tako imenovanih spominskih sledi ohranjajo onstran zavedanja. Nekatere teh spominskih sledi imajo potencial postati zavestne, slednje tvorijo sistem predzavednega, medtem ko nekatere brez dolgotrajnega analitičnega dela ali procesa sanjanja ali spodrsljaja ne morejo nikoli priti v zavest. Te zadnje tvorijo sistem nezavednega.

In prav nezavedno je pravzaprav tisto najpoglavitnejše, na čemer je utemeljena psihoanaliza. Freud tekom celega življenja, tudi in predvsem v pričujočih spisih, ni nikoli nehal utemeljevati njegovega obstoja, pri čemer je ponavljal in obenem demantiral ugovore kognitivnih psihologov in filozofov. Razločuje med prvič, opisnim nezavednim, ki je zgolj tisto, kar ni prepuščeno zavesti, drugič, dinamičnim nezavednim, ki niso več zgolj latentne misli, temveč vsa njihova intenzivnost in dinamičen značaj, ter tretjič, najvažnejšim sistemskim nezavednim, v katerem potekajo od zavesti povsem neodvisni psihološki procesi. Še Lacan je v Štirih temeljnih konceptih izrazil, kako skrajno odvračujoča je že zgolj predstava o čem takem, nikar samo obstajanje.

Poleg tega najključnejšega pojma so v spisih formulirane tudi ostale za psihoanalizo nepogrešljive formulacije. Ena takšnih sta dve glavni psihični načeli, načelo ugodja in načelo realnosti. Freud se ne naveliča ponavljati, da slehernemu psihičnemu vzgibu vlada načelo ugodja, da sleherni duševni dražljaj stremi k razrešitvi v ugodje. A nič hudega sluteč, v subjekt spreminjajoč se malček oziroma njegov odtujen psihični aparat kmalu spozna neko za ugodje usodno okoliščino, namreč da je zunaj cel svet, ki ugodju največkrat diametralno nasprotuje. Tako se vzpostavi drugo načelo, načelo realnosti, in od te vzpostavitve dalje skuša subjektov jaz zdaj bolj zdaj manj uspešno – zato nas je toliko nevrotikov – krmariti med obema.

Omenili smo jaz in to nas pripelje do naslednje velike metapsihološke postavke, členitve psihičnega aparata na jaz, ono in nadjaz. Ono je najstarejši, najvažnejši in tudi najmočnejši psihični faktor, njegovo kraljestvo je v nezavednem in je izvir vseh dražljajev in trzljajev, ki prihajajo iz subjektove notranjosti, v onem vrejo neusahljive gonske igre. Jaz je izšel iz onega, sprva še neločen; ob stiku z zunanjim svetom pa dobi samostojen del v psihičnemu aparatu. Njegova funkcija je samoohranjanje subjekta, tlačenje za obstoj nevarnih gonskih vzgibov in varovanje pred zunanjim svetom. Njegova nemoč pred prevelikimi zahtevami onega je vzrok za psihično obolenje. Tekom razvoja se vzpostavi še nadjaz, filogenetski in privzgojen, od starševskih ali vzgojnih avtoritet ponotranjeno, nedosegljivo stremljenje k jazovemu idealu, ki skupaj z onim, samo z nasprotne strani, postavlja jazu inhibirajoče zahteve.

In slednjič smo se dotaknili tretje velike analitične formulacije, teorije gonov. Za razliko od navzven usmerjenega dražljaja ali refleksa, je gon usmerjen navznoter; gon je iz somatskega v psiho usmerjen dražljaj. Nekako taka je njegova prva formulacija. Goni so v psihi neprestano prisotne napetosti, ki nezadržno stremijo k odvodu, razrešitvi in potešitvi. Freudova teorija gonov je zapletena in ima za sabo, že zgolj v njegovem opusu, dolgo in majavo pot. Sprva loči med samoohranitvenimi goni, domujočimi v jazu, ter seksualnimi goni, domujočimi v onem; obe vrsti gonov pa sta ujeti v neprestan antagonizem. V osupljivo drznem spisu Onstran načela ugodja, ki z argumentacijo seže kar v molekularno biologijo, pa se vpraša, zakaj je kljub temu zanj neovrgljivemu psihičnemu načelu pravzaprav tako malo ugodja. Tako med drugim vpelje koncept ponavljanja, gonom pa pripiše konzervativno naravo, ki stremi po vnovični vzpostavitvi prejšnjega stanja. Končno prvi samoohranitveni goni zaradi težnje po vzpostavitvi prvotnega anorganskega stanja postanejo destruktivni goni ter v poslednji fazi goni smrti, goni v onem pa zaradi uperjenosti k združevanju in sublimaciji postanejo goni življenja oziroma seksualni goni.

Kot rečeno, povzemanje Freuda je sila neprijetno delo, zato ne moremo dati boljšega napotka od branja njegovih spisov, kjer je vse pravkar razlagano pojasnjeno neprimerno obširneje, bolje in bolj verodostojno. Tako v tem napotku samo omenjamo nekatere reči, o katerih nismo mogli obširneje pisati, o pojmih, kot so potlačitev, narcizem in tipih nevroze. Nič ne more nadomestiti prebiranja samega izvornega teksta in le s tem branjem smo lahko priča vsej zapletenosti, ki se je sam Freud še kako zaveda, saj v nihanjih iz enega pojmovanja v drugega prav on v največji meri opozarja nanjo. Po tej plati so Spisi tudi dragocen historično razvojni dokument, a to zadnje je jasno zgolj sekundarnega pomena. Prvo pri tej veliki knjigi pač vedno ostane komaj verljiv, kar veličasten vpogled v človeško dušo ali kdor je občutljiv na lepe besede, psiho. In prav ta vpogled je imel, vemo danes, če nismo diplomirani psihologi, nesluten pomen za vso našo dandanašnjo vednost.

Jacques Allain Miller na začetku svoje v slovenščino prevedene knjige O nekem drugem Lacanu ne čisto brez nonšalance pove, kako v Lacanovem delu ni toliko samovoljnosti, kot mu jo pripisujejo, marveč je mogoče večino njegovih utemeljitev prebrati že v samem Freudu. Pa saj tudi v samih Lacanovih najvažnejših seminarjih tako rekoč ni strani, v kateri ne bi povzemal, prevajal in napoteval nazaj na Freuda. Tolikokrat prikladna Marxova metafora, da je človekova anatomija ključ za anatomijo opice, nam lahko tudi tu pomaga razumeti Freudovo pisanje v vseh njegovih razsežnostih. Namreč, tekom vršenja je napoved razvoja odprta na vse strani, in šele z neko razvojno dovršitvijo se lahko z gotovostjo prepoznajo predhodni nastanki za doseženo stanje. Tako zmoremo šele zdaj, po Lacanovem nastopu in sploh s tule pri nas razvejano lacanovsko mislijo, pa tudi Freudu nenaklonjenimi mišljenji, zaobjeti vso širino in globino dela prvega med psihoanalitiki. In v tej neslutenosti nikjer ne seže dlje kot prav v Metapsiholoških spisih.

Obstaja nek mit, ki ga med drugim širijo take kvazianalitične budale, kot so Vodeb, ki psihoanalizo kvečjemu v najbolj blesavi maniri pornografizira, in sicer da je Freud dokaj preprost in neproblematično artikuliran avtor, Lacan pa obskurnež, čigar izvajanja so psihoanalizo naredila za skrajno nerazumljivo hermetiko. Tule si bomo drznili poslužiti se Lacanovega trika, poskočiti lacanovski obrat. V skladu z običajno formulo, s katero Lacan spreobrne neko najočitnejšo resnico v njeno nasprotje - npr. Ženska ne obstaja ali Želja je želja drugega - bomo rekli: Lacan je Freuda pravzaprav popreprostil na kratko malo algebrovsko raven. Zapletenost Freudovega izrazoslovja, njegovo ekonomično govorico o gonih ter predstavno shematizacijo psihičnega aparata je spremenil v preprost zacahnajoč znak. A to ni vse. Sleheren velik Lacanov koncept je videti kot zgolj označevalno prestrukturiranje oziroma dovršitev nekega izvornega Freudovega, ki ga je slednji že obtipal. Sam Lacan na nekem mestu priznava, da je Freudu umanjkal le sodobni lingvistični aparat.

Samo nezavedno, ki je po Lacanu strukturirano kot govorica, je tako ob natančnem branju pravzaprav že pri Freudu, kajti prav tja se odlagajo že pomenjeni besedni ostanki, predstavne usedline, same spominske sledi so že zaprečene z govorico. Tako načelo realnosti izpade le podaljšek načela ugodja. In tudi gon se po Freudu v nezavednem lahko izrazi zgolj prek zastopstva, bodisi besednega bodisi predstavnega. Nujni historični kontekst nekega gona, kakor Lacan v Etiki psihoanalize sprevrača gon smrti, je prav tako izpostavljen že v Freudovi inavguraciji tega istega gona. To isto nasledstvo se tu ne neha in nadaljuje se tudi pri Dolarju in Žižku, zagotovo ne po naključju tudi pri prevajalcih kratkih spisov z izjemnim uvidom na koncu naše knjige, denimo Fetišizem ali Zanikanje. Tam lahko v samem Freudovem tekstu denimo preberemo tisto, kar Žižek nonstop ponavlja v vsakem svojem stand up predavanju - obstoj predstave je že porok za realnost predstavljenega ...

Freudovi Metapsihološki spisi so torej izjemnega pomena za vsako mišljenje za njim, kajti brez njihove artikulacije najključnejših psihoanalitičnih postavk si vednosti po njih kratkomalo ni mogoče predstavljati, naj jim je ta naklonjena ali do njih odklonilna. Vrednost Freudove psihoanalize in njenih naslednikov ni v tem, da je odkrila neko opozicijo med nagonsko živalskostjo in nad to povzdignjeno človeško kulturo - za to spoznanje niti ne bi rabili psihoanalize -, temveč v mnogo zapletenejšem razkritju, kako so ta animalična gonska stremljenja s samo svojo pojavitvijo vedno že vpeta v dialektiko vsega človeškega. S tem nismo povedali nič novega, a naš Freud nas je naučil, da nekaterih stvari ne moremo nikoli ponoviti prevečkrat.