Heglov Očrt filozofije pravice

“To jutranjo zarjo klenejšega duha jaz pozdravljam, njega kličem, edino z njim se ukvarjam, saj trdim, da filozofija mora imeti vsebinskost, in bom to vsebinskost razvil pred vami; nasploh pa kličem zraven duha mladosti, kajti mladost je lepi čas življenja, ki še ni ujet v sistem omejenih smotrov nuje in je za sebe spodoben svobode brezinteresnega ukvarjanja z znanostjo; prav tako mladost še ni obremenjena z negativnim duhom nečimrnosti, z brezvsebinskostjo tega zgolj kritičnega naprezanja. Srce, ki je še zdravo, ima še pogum, da zahteva resnico, in kraljestvo resnice je tisto, v čemer ima filozofija svoj dom, kar si ona izgradi in česar smo deležni skozi njen študij. Kar je v življenju resnično in veliko in božansko, je to na podlagi ideje; cilj filozofije je, da jo dojame v njeni resnični podobi in občosti. Narava je tako zavezana, da um izpelje le z nujnostjo; kraljestvo duha pa je kraljestvo svobode, - vse, kar drži skupaj človeško življenje, kar ima vrednost in velja, je duhovne narave; in kraljestvo duha eksistira edino skozi zavest resnice in pravice, skozi dojetje ideje”.

Avtor pričujočih besed ni kak zanesenjaški romantik, vetrnjaški sanjač ali nekonformističen svobodnjak, temveč nihče drug kot ultimativni, z veliko pisan filozof, profesor Georg Wilhelm Friedrich Hegel, prototip modroslovnega učenjaka in najbrž edini v zgodovini pomnjen mož, o katerem anekdota pravi, da je vedel vse. Zgornje besede so pozdravile slušatelje filozofije prava oz. pravice v nastopnem predavanju na Berlinski univerzi, mi pa smo jih v pozdrav našim slušateljem navedli iz sveže izdanega Očrta filozofije pravice, ki smo ga prebrali in na podlagi katerega se bomo razpisali v tej Teoremi.

Knjigo je izdala Založba Krtina, in sicer v zbirki Temeljna dela ter v prevodu za Hegla morda najkompetentnejšega prevajalca pri nas, profesorja Zdravka Kobeta, tudi avtorja zanimive, na genealogijo nastanka Orisa sfokusirane spremne besede, v kateri učinkovito in na podlagi preverjenega ozadja, korespondenc, družbene klime, Heglovega privatnega nastrojenja itn. zavrne naši knjigi vse prej kot naklonjene sodbe. V negativnosti slednjih so se zedinili vsi, od reakcionarjev do revolucionarjev, liberalcev in konzervativcev, levičarjev in desničarjev, Hegel sam pa je za njih postal konformist, lakaj, kasneje tudi oče modernega totalitarizma, uradni filozof pruske države etc. Po razgibani, z viri podprti zavrnitvi teh predsodnih klevetanj zaključi z definirajočo oznako: “Heglov Oris filozofije pravice lahko povsem utemeljeno obravnavamo kot sistem podob svobodne volje, kot 'sistem udejanjene svobode'. Ta sistem ... vase vključuje vse sfere, na katerih pride do izraza človekova svoboda – nekako vse tisto, kar je pri Kantu sodilo na področje praktične filozofije. Sistem pravice je v tem smislu sistem pogojev, ki so potrebni za polno udejanjenje svobodne volje.”

Menim, da je slednje zelo spodoben obči očrt našega Očrta, zato se zdaj lahko končno lotimo lastnega razmisleka o njem.

Hegel je nasploh zanimiv lik. Ni le, denimo, prvi probal misliti zgodovino in si izmislil filozofijo zgodovine, veličastno konstrukcijo o umu, v katerega narek se izteka historični potek, dialektizirajočo zagotovost, ki ji je na prvo žogo nasedlo toliko kasnejših velikih mislecev z Marxom na čelu. Tipa svoje lastne fiozofije niti ni smatral za poslednji korak zgodovine filozofije, temveč je absolutno vednost v njej imel za kratko malo konec zgodovine kot take. Redkokdo, če sploh kdo, je v plejadi velikih mož in žena imel jeklena jajca za kaj takega.

Nadalje je splošno znano, da pomeni razkol med velikimi imeni tradicije ter moderne; pred njim je imel morda edino Aristotel tako širok vpogled v malone celoten spekter človeške misli in dejavnosti, postheglovo dobo pa tvorijo sami njegovi antagonisti, tako pro- kot antihegeljanski. Vmes je postal zavračan, pozabljen, v najboljšem primeru zgolj po nekih delčkih afirmiran, kot npr. v dialektičnem materializmu, češ da je Heglova metoda revolucionarna. Njegova dela imajo hočeš nočeš notoričen status, Fenomenologija, najambicioznejša knjiga vseh časov, ki kot da se povsem zmisticira v svojem odpiljenem hodu od čutne zagotovosti do absolutnega duha; Znanost logike, najmanj zaželen tekst med siceršnjimi filozofskimi logikami, pričujoča praktična filozofija, že omenjena apologija monarhične države. In slog, ta njegov pingpong, podredno sprevračanje, izčiščena spekulativnost, obenem pa začinjen z najpreprostejšo domačijsko govorico. Menda je Žižek nekje izjavil, da pri Heglovih stavkih nikoli ne moreš vedeti, kaj natančno je mislil, ker da neujemljivo zaobrnjeni lahko pomenijo ali eno ali drugo. In ko smo že ravno omenili, v spregi s psihoanalizo oz. lacanovstvom zadnja desetletja doživlja pravi preporod, tako intenzivno in temeljito, da so naši teoretski psihoanalitičarji niti ne toliko nova tarča kritik, zavračanja, posmeha.

Preden se lotimo razmisleka o knjigi, ne moremo mimo njegovega diaboličnega humorja, ko tekom filozofirajočih paragrafov naenkrat z nespremenjenim, na smrt resnim in modrim diskurzom ven butajo vanj inkorporirane in z njim neločljive groteske. Npr., v naši knjigi ima precej za povedati proti nepoobčenim, v svoj lasten egoističen prav zazidanem mnenju o pravici, kreposti, zločinu itd. In proti subjektivnemu prepričanju ustreli: “No, če se, z višjo nekonsekventnostjo, ki jo vneseta um in vest (ki ju niti plitva znanost in slaba sofistika ne moreta pregnati), sicer dopusti možnost zmote, je napaka zvedena na najmanjšo mero s tem, da sta zločin in zlo nasploh zmota. Kajti motiti se je človeško – kdo se ne bi mogel zmotiti o tem in onem, ali sem včeraj za kosilo jedel zelje ali ohrovt, in o preštevilnem, bolj ali manj pomembnem. Toda ta razlika med pomembnim in nepomembnim odpade, če je vse odvisno od subjektivnosti prepričanja in vztrajanja pri njem”.

Tudi v svoji Logiki marsikdaj hecno in čudaško poskoči, virtuozno žonglirajoč z dialektiko. “Bit, nedoločeno neposredno je dejansko nič in ne več ne manj kot nič”. In seveda ne pozabi dodati: “Nič je potemtakem isto določilo ali bolje brezdoločilnost in s tem nasploh isto, kar je čista bit.” Ko je že govora o tem, ne smemo pozabiti na Fenomenologijo in forice na fuk, zasmehovanj razsvetljenega praznega razuma, krasnih metafor, denimo po mojem ene najboljših sploh: “Tisto globoko, kar duh žene od znotraj navzven, ampak le tja v svojo predstavno zavest in pušča v njej, - in nevednost te zavesti, kaj to je, kar sama pravi, je isto zavezanje visokega in nizkega, ki ga na živem narava naivno izraža v zvezanju svoje najvišje dovršitve, organa ploditve, in organa scanja. – Neskončna sodba kot neskončno bi bila dovršitev samega sebe zajemajočega življenja; v predstavi ostajajoča zavest le-te pa se obnaša kot scanje”.

Kako torej brati to Heglovo zadnje izdano knjigo, Očrt filozofije pravice, če se kak navdušen bralec, ki je po možnosti nima za obvezno študijsko gradivo, uspe pripraviti do branja, kajti vsako prebiranje podobnih težkih, najtežjih piscev itak terja dobršno mero vnaprejšnje, a priori naštimanosti na težaško neberljivost, pravo koncentracijsko raboto. Prva stvar, ko je padla odločitev “bral bom Hegla”, bi bila narediti korak ali par korakov nazaj. Ustvariti nekaj osnovne distance, ne toliko zaradi časovne oddaljenosti kot samega globinsko tuhtajočega tkiva, in ne vsakega stavka, paragrafa, izjave cukati za besedo, zmerom misliti širino uvida in ne kot razsvetljujočo, nemalokrat ekscentrično potankost. Po mojem so prav zaradi manka slednjega spodletele tako številne kritike Hegla, vključno z Marxovo, mdr. tudi njegovo kritiko naše knjige.

Kajti prav to stori Hegel, nemara predvsem pisoč to knjigo. To ne sledi zgolj iz Kobetovega komentarja, ki razkriva, kako se je od aktivne participacije v progresivnem političnem gibanju za sprejem nove pruske ustave razočaran umaknil k svoji poklicanosti, čistemu filozofiranju, temveč tudi iz knjige same, njenega duha in kakor zadržane progresije. Samoopredeli se za “nič drugega kot poskus, da pojmi in prikaže državo kot nekaj v sebi umnega”. In doda, “kot filozofski spis se mora strogo izogibati temu, da bi skušala kostruirati državo, kakor bi morala biti; poduk, ki ga lahko prinese, ne more meriti na to, da bi državo poučevali, kakršna mora biti, temveč nasprotno, kako je državo, ta nravni univerzum, treba spoznati”.

Diametralno nasprotje Platonove države, ki jo parkrat mimogrede omeni, pohvali v mišljenju ter obenem zavrne, nekako ker da grška subjektivnost ni poznala moderne, krščanske privat svobode, ter v tem Platonija ni pomišljala vnaprej odstranjevati moteče faktorje. Tu lahko tudi zbentimo čez bolj ali manj vse komunistične projektante v prejšnjem stoletju, ki v svojih mladih, veličastnih, upa polnih državah ter sploh njihovem porevolucionarnem etabliranju v konstatnem pumpanju vsega, kar morajo biti, niso zmogli uvideti vsega, kar so. Gotovo jim ne bi škodilo nekoliko notranjepolitičnega konzervatizma, ampak ne, gremo raje izstradat milijone, moramo brezkompromisno ostajat zvesti svojemu pojmu, ti ti pornografski hegeljančki.

Toda zakaj država, če naj bi bilo govora o volji, svobodi, svobodni volji in njeni najvišji manifestaciji ter dalje praktični filozofiji, morali, etiki in nravi? Država kot nrav, celo najvišji izraz nravi, ''ne me smejat'', takole 'na prvi uč' odreagiram na to izjavo, sploh denimo ob postmarxovskem pojmovanju države kot kapitalove dekle in sploh dandanes, ko kapitalistična internacionala ni bila še nikoli močnejša. Tu bi nemara prav prišla ona šolska o Heglu kot mislecu, ki je tako rekoč iznašel zgodovinsko metodo, tj. vzročno posledično progresiranje od nečesa k nečemu, ter njegovemu vztrajanju, da duh ni nekakšna transcendentalna in večna in od ničesar odvisna entiteta, ki oscilira sem ter tja svoji neskončni božanskosti v veselje, temveč zmerom v svojo historično danost vpeto samozavedanje, pravzaprav bistveno odvisno od te vpetosti. Torej idejo, ki jo je potlej tako mojstrsko pojerbal Marx, v 18. bruimaru npr.: “Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo. Ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor môra na možganih živih ljudi.”

Naš Heglov Očrt ne govori o konkretnih državah, njihovih pravnih sistemih in normah, resda tu pa tam jemlje primere iz Egipta, Rima, tudi sodobne Anglije in Prusije, toda zgolj za ponazoritev sicer zelo filozofsko spekulativnega diskurza pojma, namenoma distanciranega od konkretnih državnih tvorb. Že štarta strogo zapopadajoč, s pojmi svobodne volje, njenih logičnofilozofskih konsekvencah, odnosa dveh svobodnih volj itd. In tudi kasneje, ob razvitju te osnovne baze v abstraktno lastninsko pravico, institut pogodbe, krivico itd. Vse do nravnosti, družine, civilne družbe ter slednjič države, ne neha skoz in skoz ostajati pri strogo pojmovnih opredelitvah. Se pravi, ne gre za historično študijo - nasprotno. Kje je torej Heglova t. i. duhovno-zgodovinska metoda?

Ravno v tem, da tisto človeka najvrednejšega, edino sploh vredno, svobodo, locira v državi. “Država je kot dejanskost substancialne volje, ki jo ima v posebnem, do svoje občosti dvignjenem samozavedanju, tisto na in za sebe umno. Ta substancialna enotnost je absolutni negibni samosmoter, v katerem pride svoboda do svoje najvišje pravice, kakor ima ta končni smoter najvišjo pravico nasproti posameznikom, katerih najvišja dolžnost je, da so člani države”.

Namreč, nisem zasledil, da bi svobodo kdorkoli čislal bolj od Hegla, ravno zato jo misli tako radikalno, da se njegova razgrnitev pojma formalno zazdi skrajno konzervativna. Za Hegla svoboda ni abstrakten pojem, s kakršnim sem ter tja klevetajo liberalisti, prvoborci za človekove pravice, večna ideja v srcu vsakega posameznika, temveč najkonkretnejša človekova substanca, katere hod uvideva v svetovni zgodovini. Da so ideje svobode, dobrega, zlega, pravice, krivice, morale, zakona sploh lahko vzniknile, je nujna takšna ali drugačna skupnost. Svoboda, dobro, zlo, pravica so zmerom že v okrilju skupnosti, katere najvišja organizacija je država, in le prazen, poideologiziran razum jih trga ven ter brezpogojno neodtujljive lima na vsega in vsakega vsepovsod oz. kakor mu paše. Pravzaprav, denimo zadnjih par mesecev so Američani branik svobode in demokracije ter Rusi njun krvnik na eni ter diametralno nasprotje na drugi strani.

Tako je Heglova gesta, pojmiti državo kot rojstvo in iztek svobode, v vsem svojem navideznem nazadnjaštvu dejansko neskončno radikalnejša od kakšnih anarhističnih blodenj s polnimi gobci svobode, enakosti in bratstva o totalni odsotnosti države, državi kot največji dušiteljici brezmejne posebnosti in pravice vsakega posameznika, dol z represijo in živelo neinstitucionalno komunsko kmetovanje. Nekaj podobnega v zvezi države in trga pravzaprav mislijo tudi neoliberalci. A tudi Heglu naklonjeno branje je v nevarnosti, da podleže temu čaranju z besedami, pojmi in mišljenjem, ravno zato gre obdržati neko osnovno distanco. “Teleologija je Heglov smrtni greh”, pravi nekje Mladen Dolar in lahko ga razumemo. Človek je hitro hipnotiziran od teh vse in vse prav in po neobhodni in neskončni nuji pojma mislečih paragrafih, kjer ne more biti nobenega filozofičnega dvoma o tem, kako prav fino in domišljeno je vse narejeno na tem svetu, v tej državi. Mimogrede postaneš sumljivo državotvoren. Slednje pa je Heglova magična finta, zaradi katere bi ga vsi po njem misleči najraje pozabili.

V nasprotju s tem predsodnim mnenjem o njem kot totalnem mislecu vsevedu, ki da ubija sleherno preostalo možnost mišljenja, zaradi česar ga je tudi brezveze in dolgčas prebirati ter o njem razmišljati, je po mojem treba zgolj ne takoj nasedati vsemu, kar izjavlja, njegovo pisanje po duhu včasih ujeti za črko. Saj zna sam sproti z vsem običajnim teleološkim govnom vred o absolutnosti, neskončnosti pojma ter umnosti vseh stvari zasukati stvar in popolnoma spodnesti ta stvarna tla, na katera smo ga postavili - kot kak Kafka, kjer več ne veš, kje se zajebava in kje misli resno, se zajebava tam, kjer misli resno in obratno? Kot absolutno vedenje v Fenomenologiji postane neko hecno pripoznanje lastne od in do sebe razvite bede. Tam namreč oblika naključnosti prikazujočega se bivanja in plat dojete organizacije, veda, “tvorita spomin in kalvarijo absolutnega duha, dejanskost, resnico in zagotovost njegovega prestola, brez katerega bi bil tisto neživo osamljeno; le iz kupe tega duhov kraljestva mu kipi njegova neskončnost”.

Natančnega pregleda knjige nismo navedli, naš namen niti ni bil podati do potankosti izpisano pojmovnost, kako svobodna volja prek nujnih zunanjih pogojev, iz katerih je tudi vzniknila, lastnine, družine, civilne družbe, končno države, pride na in za sebe do svojega pojma. To lahko poda le knjiga sama. Jasno, če je brana vulgarno in brez najmanjše kritike, se lahko zmrdujemo nad sumničavstvom do demokracije, pooblaščenja policije, kakšni kleni staromarksisti nad neodtuljivo pravico do privatne lastnine, vsak zase in za vse nad razoblastitvijo ljudstva.

“Predstava, ki jo ima običajna zavest najpogosteje pred seboj o nujnosti ali koristnosti konkurence stanov, je zlasti ta, da morajo poslanci iz ljudstva, ali celo, da mora ljudstvo najbolje razumeti, kaj je zanj najboljše, in da ima nedvomno najboljšo voljo za to najboljše. Kar zadeva prvo, vse prej velja, da ljudstvo, kolikor je s to besedo označen poseben den pripadnikov neke države, izraža tisti del, ki ne ve, kaj hoče. Vedeti, kaj hočeš, in še več, kaj hoče na- in zasebna volja, um, je sad globokega spoznanja in uvida, ki ravno ni stvar ljudstva”, pravi. To, da lahko obenem samo podpišemo absolutno odklonitev kakršnegakoli suženjstva, smotrnost ločitve cerkve od države, tudi tisto krasno Marxovo, “svoboda enega pomeni svobodo vseh”, lahko razberemo že v našem Heglu.

Bomo pa probali zaključiti čisto po heglovsko, kar Heglovo. Očrt filozofije pravice me ima opredeliti za zajebavajoče čudežno zrcalo sleherni državi. Prek tiste anekdote, v kateri učenci majstru profesorju pribijejo, “ampak profesor, dejstva niso v skladu s teorijo”, in Hegel odvrne “toliko slabše za dejstva”. Takole: njegov medij je pojmovno mišljenje. To ne pomeni tisto, kar bi ta ali oni pojem, v našem primeru država, morala biti, temveč, kar po nujnosti izhaja iz njenega bistva, iz vsega, za kar se razglaša sama. Gotovo tako pameten čovek, kot je Hegel bil, ni mogel spregledati, da tedanje države premnogokrat ne bivajo v skladu s svojim pojmom, kakršnega je razvil na njih. Toliko bolj to velja za današnje, ko se nam pred očmi sprevračajo v svoje nasprotje, iz optimalnega subjekta egalitarnih individuov za dobrobit vseh in vsakega posebej v tehnokratske finančne protektorate, zaradi katerih nam čedalje bolj grenijo življenje.

Tako Heglov spis vse čase bdi prav nad vsako državo in jo jebe v glavo, kako njeno udejanjevanje zanika lastno podstat, duha, iz katerega izhaja. Potemtakem je zgolj na nas državljanih, najosnovnejših državnih atomih od države brezpogojno, magari na silo zahtevati, naj se neha zajebavati in vendarle postane do vseh nas absolutno dobrodejen dom. Ker če država ni več naša do vseh in vsakega najboljša skupnost in vse več ljudi zgolj bolj in bolj nasaja v rit, je brezveze, da jo imamo.

In čisto zares zaključimo s samim Heglom. Kobe skrbno popiše njegov oseben neuspeh, goljfive upe, ki jih je položil v svojo filozofijo kot nepogrešljiv delež življenja in iz katerih nam je govoril čisto na začetku tegale zapisa. In kot rečeno, potlej ni imel drugega kot vrniti se nazaj k svojemu poslu, mišljenju in poučevanju mišljenja, morda bolj kot kdajkoli v življenju. Ravno tedaj je spisal svoj Očrt. Z eno najbolj znanih, najlepših in najresignacijskih filozofskih metafor vseh časov, s katero kot da vnaprej potrdi Marxove radikalno odklonilne teze o filozofiji.

Če rečemo še besedo o poučevanju, kakšen bi svet moral biti, pa filozofija tako ali tako vedno pride prepozno. Kot misel sveta se v času pojavi šele, ko je dejanskost že dokončala svoj proces omike in se izgotovila. To, kar uči pojem, nujno pokaže tudi zgodovina: šele v zrelosti dejanskosti se idealno pokaže nasproti realnemu in si ta isti svet, zajet v njegovi substanci, zgradi v podobi intelektualnega kraljestva. Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati; Minervina sova poleti šele, ko pada mrak.