Kiber-prekariatske potomke šahovskega turka

Kiber-prekariatske potomke šahovskega Turka

Leta 1769 je francoski iluzionist François Pelletier gostoval na habsburškem dvoru, v dunajski palači Schönbrunn. Med njegovo publiko je bil tudi avstroogrski dvorni uradnik in mehanik Wolfgang von Kempelen, ki si je po nastopu prisegel, da izumi nekaj, kar bo Marijo Terezijo očaralo še bolj od iluzionistovih magnetov. Približno pol leta pozneje je v isti palači predstavil svoj znameniti izum – šahovskega Turka. Turek je bil robotski igralec šaha, oblečen v otomansko haljo in turban. V eni roki je držal tradicionalno otomansko pipo, druga pa je počivala na omarici, ki je bila glavno čudo tega stroja. Kakorkoli so gledalci odpirali njena vratca in preverjali zapletena kolesja v notranjosti ali jo poskušali prelisičiti z magneti in nepravilnimi potezami figur, se čudežne robotske omarice ni dalo niti pretentati niti razvozlati, še najtežje pa je bilo sprejeti njeno premoč v partiji šaha.

Šahovskega turka in njegovega izumitelja so, potem ko je uspešno očaral Marijo Terezijo, povabili na številne evropske dvore, kjer je med drugim igral proti Napoleonu in Benjaminu Franklinu. Po Kempelenovi smrti ga je njegov naslednji lastnik predstavljal tudi na turneji v ZDA, ki je dokončno utrdila njegovo svetovno slavo. Šele v zgodnjih dvajsetih letih 19. stoletja se je večina špekulacij o tehnološki izjemnosti na eni in magičnih razsežnostih na drugi strani dokončno razblinila. Izkazalo se je, da se je v dobro skriti leseni škatli znotraj omarice ves čas skrival prav nič robotski šahist, ki je upravljal poteze na šahovnici in Turkove odzive.

Turka, ki se je predstavljal kot robotska umetna inteligenca, so ves čas upravljali človeški možgani. Jeffu Bezosu ali nekomu z oddelka za odnose z javnostmi na Amazonu se je okoli dvesto let pozneje zdelo prav duhovito, da temu reče umetna umetna inteligenca in izumi svojo, sodobnejšo verzijo, malo manj skrivnostno in veliko bolj vplivno. Današnji programi kot za šalo odigrajo partijo šaha brez pomoči človeških možganov. A vsak od nas, ki je moral kdaj dokazati, da ni robot, bo vedel, da so algoritmi v precej večji zagati, ko morajo ugotoviti, kje na neizostreni sliki se nahaja kolo ali prehod za pešce. Kaj je torej storiti nadobudnemu podjetju, ki želi naučiti svoje stroje, da prepoznajo tudi zamegljen prehod za pešce, ni pa pripravljeno za minimalno plačo zaposliti ljudi, da sedijo v pisarni in klikajo na slike? Odgovor ponuja Amazon s svojo »globalno, na zahtevo dostopno delovno silo, ki je na voljo 24/7!", kot jo opiše na spletni strani Amazon's Mechanical Turk, Amazonov mehanski Turek oziroma AMT, ki je seveda referenca na Kempelenovega šahovskega.

Kako torej deluje AMT, platforma, ki jo je Amazon vzpostavil leta 2005 in je do danes postala ena največjih spletnih platform za distribucijo dela med globalno razpršeno množico iskalcev zaslužka – tako imenovanega virtualnega crowdsourcinga oz. množičenja? Podjetja ali fizične osebe lahko znotraj AMT-jeve infrastrukture definirajo in objavijo naloge, znane pod kratico HIT  – Human Intelligence Task, torej naloge za človeško inteligenco. Te naloge vključujejo že omenjeno prepoznavanje ljudi, živali, rastlin, stavb in še marsičesa na fotografijah, kar ponavadi služi treniranju programov, da bodo pri tem sami postali učinkovitejši. Delovna sila tako omogoča treniranje strojev, ki jo bodo neizbežno nadomestili. HIT poleg treniranja robotov vključuje tudi širok nabor drugih aktivnosti, na primer transkripcijo zvočnih posnetkov, iskanje informacij, testiranje programske opreme ali spletnih strani, odgovarjanje na anketna vprašanja in druge tako imenovane mikronaloge.

Ko je naloga HIT objavljena, se zanjo začnejo potegovati turkerji: delavke in delavci, registrirani na spletni platformi. Nekatere naloge vsebujejo pogoje glede identitete spletne delavke – ta naj na primer prihaja iz določene države in je določene starosti –, nekatere naloge pa so odprte za celotno nekvalificirano delovno silo, ki jo premore platforma, in delujejo po principu kdor prvi pride, prvi melje. Prav veliko sicer ne zmelje. Ponudniki nalog lahko sami določijo višino plačila, platforma pa ne zahteva nikakršnih minimalnih postavk in omogoča, da je plačilo tako nizko, kolikor je lahko – en cent dolarja na nalogo in manj. Okoli 20 odstotkov vsakega plačila seveda pripada posredniku – Amazonu. Leta 2017 so Kotaro Hara in sodelavke s Cornellove univerze izvedli raziskavo, ki je analizirala skoraj 4 milijone nalog, ki jih je izvedlo več kot 2500 delavk in delavcev. Ugotovili so, da je mediana urne postavke turkerjev okoli 2 dolarja in da samo štirje odstotki delovne sile na platformi zaslužijo več kot 7,25 dolarja na uro, kar je minimalna urna postavka v ZDA. Povprečni ponudniki dela sicer ponujajo višje postavke, a tisti, ki ponujajo mizerne, objavljajo toliko več nalog.

Po uspehu Amazonovega mehanskega Turka, ljubkovalno mTurka, je seveda vzniknilo še veliko crowdsourcing oziroma podobnih spletnih platform za distribucijo delovnih nalog. Področja mikronalog pokrivajo na primer še platforme Microtask, ClowdCrowd, Microworkers in Clickworker. V uporabniško testiranje se usmerjajo Toluna, UserTesting in uTest, v kreativno delo 99design ali DesignCrowd, v transkripcije TranscribeMe in Scribie – lahko bi jih naštevali do konca oddaje. Ene bolj uspešnih so tudi vsestranske freelancer platforme, kot so Upwork, Peopleperhour – v dobesednem prevodu »ljudje na uro« – in Fiverr.

Zadnje je izraelsko podjetje, ustanovljeno leta 2010, njegovo ime Fiverr pa izhaja iz 5-dolarske postavke za projektna dela, ki jih posreduje. Podjetje je namreč sprva freelancerjem, torej globalno razpršeni množici samozaposlenih, ponudilo edinstveno priložnost, da na globalni dražbi ponujajo svoje usluge, kot so retuširanje slike, prevod besedila ali oblikovanje logotipa, za celih 5 dolarjev na projekt. Zgornjo omejitev na 5 dolarjev so odpravili šele ob pritisku javnosti leta 2014, potem ko je oglas na Facebooku, ki je vabil na njihovo spletno stran s sloganom »Preveč plačujete za dizajn!«, sprožil precejšnje zgražanje. Fiverr je danes eno največjih in najuspešnejših podjetij v svetu crowdsourcinga, ki ponuja usluge več milijonov samozaposlenih. V svojem finančnem poročilu za leto 2019 so se pohvalili tudi z uspešnim zagonom novega orodja Fiverr Logo Maker, Izdelovalec logotipov Fiverr, za katerega v poročilu navajajo, da »prinaša moč umetne inteligence Fiverrjevim najboljšim kreativnim talentom«. Dejansko moči ne prinaša kreativnim talentom, temveč umetna inteligenca na podlagi njihovega dela ustvarja nove logotipe za Fiverrjeve stranke.

Tako po vzorcu, ki smo ga prepoznali že pri mTurku, tudi Fiverr s pomočjo svoje zaloge prekarcev razvija tehnologijo, ki bo teiste prekarce postopoma vsaj delno nadomestila. Ob tem se lahko spomnimo tudi na prevozniško podjetje Uber, ki je več kot milijardo dolarjev investiralo v svoje tehnologije samovoznih avtomobilov, ki bodo v prihodnosti prav tako poskrbeli, da njihovi samozaposleni vozniki ne bodo več potreben strošek. Podjetje je sicer po smrtni žrtvi v nesreči z enim njihovih testnih samovoznih avtomobilov leta 2018 prenehalo s testiranjem, pred kratkim pa je naznanilo, da celotno enoto Uber ATG, ki je izdelovala njihova samovozna vozila, prodaja drugemu podjetju.

Podjetje Uber, ki najverjetneje kmalu prihaja tudi k nam, ter pri nas že precej uveljavljeni podjetji dostavljanja hrane Ehrana.si in Wolt, delujejo po podobnem principu kot virtualne spletne platforme dela, na katere smo se do zdaj osredotočali v tej oddaji. Delo je razparcelirano na plačane projekte, organizirano pa na virtualni platformi, ponavadi v aplikaciji. Ta deluje kot posrednik med samozaposlenim delavcem in naročnikom določene storitve, v primeru dostave pa še med tretjo stranjo – restavracijo, pri čemer seveda platforma pobere svoj posredniški delež. Razlike najdemo predvsem v tem, da je takšno lokalno platformno delo na področju prevozov, čistilnih servisov, dostav in podobnih storitev vezano na določeno fizično lokacijo, zaradi česar neizbežno pride v stik tudi z zakonodajo nacionalne države, na območju katere te storitve potekajo. Seveda se kljub temu zelo uspešno izogiba delovnemu pravu in se zateka v varno zavetje civilnega, ki zaradi sprememb gospodarstva in dela zadnjih desetletij ponuja številen nabor prekarnih oblik dela, pri nas na primer v obliki študentskih napotnic ali s.p.-jev.

Delo prek platform, lokalno ali virtualno, je z več vidikov le logično nadaljevanje sprememb, ki jih neoliberalni kapitalizem v boju za ohranjanje rasti zahteva na področju dela. Mnogi teoretiki so v zadnjih desetletjih opazovali spremembe narave dela in s tem spremembe našega obstoja - vzpon Homo precariusa.

Beseda precarius je v poznoantični latinščini označevala prosjaka, nekoga, ki prosi; ponavadi v kontekstu prosjačenja, da lahko ostane na razlastninjeni zemlji, ki je bila zaradi dolgov imperija dodeljena novim lastnikom. Beseda se je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spet pojavljati v javnem in akademskem diskurzu za poimenovanje tveganja in negotovosti, ki so jo v novi fazi kapitalizma začeli doživljati delavci ob čedalje bolj intenzivnem razpadanju nekdaj že priborjenih pravic. Ursula Huws v delu Labor In The Global Digital Economy opredeli spremembe dela v obdobju premikov, ob katerih se je začela beseda prekarnost pojavljati v sodobnem pomenu. Obdobje od druge svetovne vojne do leta 1973 so v številnih nacionalnih ekonomijah zaznamovali nacionalni gospodarski načrti, ki so jih medsebojno usklajevale vlade, delodajalci in sindikati. Pogajalska moč sindikatov je bila precejšnja in vzpostavljeni so bili močni standardi delavskih pravic. To je veljalo predvsem za bele moške delavce, ponekod, na primer v naši Jugoslaviji, pa do velike mere tudi za delavke. Po naftni krizi leta 1973 je sledilo obdobje deindustrializacije, vzpona storitvenega sektorja, čedalje pomembnejše vloge multinacionalk, avtomatizacije in selitve proizvodnje v države z manj regulacijami.

Konec osemdesetih je te premike in njihove posledice za družbo in posameznika osmišljeval Ulrich Beck v delu Družba tveganja. Porast prekarnosti Beck opiše kot prehod od, citiramo, »standardizirane polne zaposlitve k sistemu fleksibilno-pluralne podzaposlenosti,« konec citata. Trg dela se segmentira na dva dela. Na eni strani je sistem polne zaposlitve z jasnimi standardi na področju pogodb, delovnega kraja in časa ter jasno mejo med zaposlenostjo in brezposelnostjo, na drugi pa fleksibilno-pluralni trg raznih oblik polzaposlenosti, ki se širi in čedalje bolj obvladuje tudi ostanke enotnega trga dela. V njem se stebri delovnega prava, kraja in časa porušijo. Delovni prostor je organiziran bolj decentralizirano, pravila o fizični prisotnosti se rahljajo in čedalje več funkcij je mogoče opraviti od doma. S to prostorsko fleksibilizacijo se prav tako privatizirajo zdravstvena in psihična tveganja dela, podjetja pa prihranijo stroške vzdrževanja delovnega okolja, elektronskih naprav in tako dalje. Preobrazi se tudi delovni čas: iz polnega, fiksnega in jasno opredeljenega v razparceliran, tekoč in nikoli končan delovni čas generacije podzaposlenosti.

Ti premiki k prevladi prekarnih delovnih praks in z njimi prekarnih človeških obstojev, ki jih je tako jasno artikuliral že Beck, se od devetdesetih naprej samo še pospešujejo. To obdobje po Huws zaznamuje globalizacija, prodiranje na nove trge za akumulacijo kapitala, val deregulacije in odpiranje meja nacionalnih držav za čedalje svobodnejši pretok blaga, storitev, ljudi in informacij. Neoliberalni politični režimi so v tem obdobju vneto izpodbijali dosežke sindikatov in pospešili procese privatizacije, hkrati pa je razvoj in vedno večja dostopnost informacijskih tehnologij sprožila digitalizacijo skoraj vseh področij gospodarskega in družbenega življenja. Leta 1992 je bila ustanovljena Mednarodna telekomunikacijska zveza, s čimer se je po vsem svetu začelo obdobje hitrega posodabljanja telekomunikacijskih omrežij in vznikanje novih, kot je mobilna telefonija. Istega leta je bilo prvič poslano SMS sporočilo, internet pa je postajal čedalje bolj dostopen. Informacijska tehnologija se je vztrajno širila, spreminjala delo v že obstoječih industrijah ter prinašala čisto nove industrije in z njimi novo vrsto multinacionalk. Vznikali pa so tudi že zametki inovativnih mladih podjetij, ki so do danes zrasla v ogromne korporacije in si lastijo skoraj celoten internetni prostor. Ideja pridobitnega dela kot nečesa, kar ni vezano na določen čas in prostor, nečesa virtualnega, je postajala čedalje bolj ustaljena.

Ravno v tem času, na prelomu tisočletja, sta Hardt in Negri izdala Imperij, obsežno neomarksistično interdisciplinarno analizo tedanje situacije v luči globalizacijskih premikov. V študiji obravnavata tudi delo – razvijata namreč koncept nematerialnega dela, kot ga je definiral Maurizzio Lazzarato. Opredelita ga kot »delo, ki proizvaja nematerialne dobrine, kot so storitev, kulturni proizvod, znanje ali komunikacija,« njegov porast pa sovpada s prehodom v postindustrijsko oziroma informacijsko ekonomijo. Nematerialno delo obstaja na več ravneh, najprej na ravni informatizirane industrijske proizvodnje, kjer tudi industrijski sektor doživi kvalitativne spremembe zaradi novih sistemov komunikacije med proizvodnjo in potrošnjo blaga, ki teži k čedalje hitrejšemu povratnemu toku. Naslednji tip predstavlja nematerialno delo analitičnih in simbolnih nalog, zadnji tip pa afektivno delo človeškega stika in interakcije oziroma proizvodnjo ali manipulacijo afektov. Ta pokriva področja dela, kot so skrbniško in afektivno delo znotraj zdravstvenih in skrbstvenih storitev ter manipulacijo efektov znotraj zabavnih industrij.

Zadnje obdobje sprememb narave dela Huws postavlja v čas po finančni krizi leta 2008. Kombinacija drakonskih varčevalnih ukrepov in porasta brezposelnosti je v tem obdobju sploh mlade ljudi potisnila v položaj, kjer so bili primorani sprejeti, karkoli jim je že ponujal trg dela, večinoma prekarne zaposlitve. Informacijske tehnologije od takrat postajajo samoumeven del okolja vseh vrst dela, trendi brezmejnosti, neskončna fleksibilnost delavk in regresija delavskih pravic pa nova normalnost. Transnacionalne korporacije čedalje bolj dominirajo v gospodarstvu posameznih držav in niso več le v lasti ZDA, Evrope in Japonske; vedno bolj pomembna so predvsem kitajska podjetja, pa tudi indijska, brazilska, ruska, mehiška in druga. Mnoga od teh mednarodnih podjetij delujejo na področjih, ki so jih do tedaj v mnogih državah dojemali kot javna: v energetskem sektorju, poštnih storitvah, zdravstvu, šolstvu, medijih. Mladi, ki vstopajo na trg dela, tekmujejo s podobno kvalificirano delavsko rezervo s celotnega sveta, njihova pogajalska moč pa je zgolj simbolična.

Čedalje več delavkam in delavcem sveta je skupno, da je njihovo delo, če ga postavimo na skupni imenovalec, nič drugega kot proizvajanje informacij. McKenzie Wark v delu Capital is Dead: Is This Something Worse globalne proizvajalke in proizvajalce informacij – pa naj bodo to inženirke, pisatelji, kreativne delavke, radijski novinarji, akademske raziskovalke, Amazonovi turkerji ali drugi – poimenuje hekerski razred. Ta je v razrednem konfliktu z vektoralističnim razredom, ki profitira od hekerske kreativnosti. Vektoralistični razred predstavljajo tudi lastniki informacijsko orientiranih mega podjetij. Ta imajo sredstva za realizacijo vrednosti informacij, ki jim jih široke mase znotraj multitude podarimo v zameno za preživljanje časa v njihovih delih interneta. Tem pa se je v legalni sferi skoraj nemogoče izogniti. Wark razvije tezo, da je razmerje med hekerskim in vektoralističnim razredom vzpostavilo novo dialektiko in s tem naslednjo fazo zgodovine.

Narava hekerskega dela je zaradi specifične ontologije informacij odločilno drugačna. Enote določenega blaga, ki jih proizvede na primer industrijski delavec v proizvodnji, so si med seboj enake. Hekerka pa iz enakosti informacij producira drugačnost – enote informacije kot blaga se med seboj razlikujejo; ta drugačnost mora biti prepoznana kot intelektualna lastnina, ki jo urejajo instrumenti informacijske politične ekonomije. Iz starih informacij heker proizvede nove. Ko hekerka piše tekst za oddajo, ki jo poslušate, mora biti ta drugačen od teksta za druge oddaje. Ne sme replicirati že obstoječega teksta, četudi svojega, niti ne sme reproducirati pomenov že obstoječega teksta na drugačen način, saj s tem ne proizvede dovolj novih informacij za enoto blaga – teksta. Ta značilnost odločilno zaznamuje naravo dela novega hekerskega razreda in takšna narava dela se je razširila po vseh vrstah institucij, ki urejajo produkcijo in družbo.

Delo hekerjev, nematerialno delo, virtualno delo ali kakorkoli ga že imenujemo, močno zaznamuje tudi univerzalno orodje, s katerim se to delo opravlja – računalnik. Po Marxu so orodja vedno abstrahirala delovno silo od predmeta dela, vendar v manjši meri, ko so bila ta povezana s konkretnimi praksami, na primer škarje kot krojaško orodje. Pri današnjem delu pa se računalnik ponuja kot univerzalno orodje, pišeta Hardt in Negri. Univerzalno orodje, ki z zmanjševanjem števila konkretnih delovnih praks še bolj zmanjšuje heterogenost dela in delavko še toliko bolj odtuji od predmeta njenega dela. Poleg homogenizacije delovnih procesov čedalje širša uporaba računalnikov tudi njihove operaterje programira na način, da razmišljamo kot računalniki. Kot računalniki smo tudi mi v konstantni interaktivnosti in adaptaciji svojih sistemov v odziv na nove informacije. Hardt in Negri zapišeta: »Interaktivni in kibernetski stroji postajajo nova proteza, ki je integrirana v naše telo in mišljenje, ter leča, skozi katero naša telesa in mišljenje redefiniramo,« konec navedka.

Poleg programiranja naših možganov ima opravljanje dela na računalniku tudi druge posledice, ki so le nadaljevanje oziroma poglabljanje trendov decentralizacije, fleksibilizacije in prekarizacije, ki jih je konec osemdesetih opažal Beck. Oglejmo si značilnosti virtualnih delavk in delavcev, kot jih opisujeta Webster in Randle. Virtualno delo vključuje vsako delo, ki se izvaja z uporabo kombinacije digitalnih in telekomunikacijskih tehnologij oziroma ki proizvaja vsebino za digitalne medije, kot to definira Huws. V glavi si lahko naredite kljukico za vsako značilnost, v kateri se prepoznate.

Prva značilnost – mobilnost in razpršenost. Delo ni več nujno vezano na pisarno, temveč poteka tam, kamor lahko nesete računalnik. Sem spadajo tudi kavarne, parki, dnevne sobe. Tudi izven platformne ekonomije je delovna sila čedalje bolj razpršena, ni več nujno vezana na centraliziran delovni prostor ter je zato čedalje bolj odtujena od svojega kolektiva in osredotočena le na svoj del naloge. Virtualne delavke spletnih platform, kot sta mTurk ali Fiverr, pa so skrajna artikulacija tega trenda. Razpršene so po svetu, njihov kolektivni duh in delavsko organiziranje je skrajno oteženo, saj ne delajo niti za iste delodajalce, niti istih nalog, niti se med seboj ne poznajo.

Druga značilnost – časovna fleksibilnost. Ker virtualno delo opravljamo na računalniku in ni omejeno na določen prostor niti nujno na kolektiv, se ga lahko opravlja kadarkoli. Osem ur na dan, dvanajst ur na dan, pet ur na noč, med vsakim odmorom od nekega drugega dela, kadarkoli že.

Tretja značilnost – prekarnost. Delo poteka po projektih, od katerih je odvisno tudi plačilo. Pri tem odpadejo stara varovala, kot so zagotovljena mesečna plača, plačane bolniške in porodniške odsotnosti ter plačani dopusti, regulacije delovnih naporov in odpravnine. Virtualni delavci spletnih platform so spet le ekstrem prekarnosti, ki jo najbrž prepozna tudi čedalje več virtualnih in tudi nič kaj virtualnih delavcev. Na spletnih platformah je konkurenca tekmujočih za opravljanje določenih projektov ali nalog še toliko hujša, kar že tako nizke cene storitev še bolj znižuje, spletne platforme pa v to praviloma ne posegajo s predpisovanjem tarif ali podobnimi sredstvi, ki bi delovala v korist delavk.

Še zadnja značilnost, ki je skupna virtualnim delavcem in za katero boste tudi poslušalci morda odkljukali še zadnjo kljukico – brezmejnost. Zaradi vsega omenjenega ni več možno razločevati med plačanim in neplačanim delom, produkcijo in potrošnjo, delovnim in prostim časom, delovnim ali nedelovnim prostorom. Dom postaja prizorišče, kjer med seboj tekmujejo oblike domačega, administrativnega, službenega in afektivnega dela.

Ob koncu oddaje tako ugotavljamo, da so virtualne delavke crowdsourcing platform v svoji ekstremno prekarni eksistenci na nek tudi način skrajna artikulacija narave dela, proti kakršni se premika vse več ljudi. Veliko kljukic smo najbrž odkljukali tudi radijski hekerji – sodelavke in sodelavci RŠ. Delo že dolgo ni več en del dneva, en del tedna, en del leta. Že dolgo ni več tovarna niti pisarna. Pomika se proti tekočemu, fleksibilnemu, neskončnemu, in mi z njim. Kaj pa se dogaja z njegovim nasprotjem, ki smo ga včasih dojemali kot prosti čas? Zdi se, da se spreminja v s krivdo obtežene fragmente odlašanja. Zdaj je čas, da si priznamo, da smo najbrž na robu nekakšne kolektivne izgorelosti. Da razmišljamo o pritiskih na omenjene platforme, metodah povezovanja in upora, s katerimi si lahko povrnemo nekaj včasih samoumevnega dostojanstva. Ali pa o novih, radikalnejših upanjih.

Informacije je proizvajala hekerka Neja, svetovala ji je Ana. Lektorirala je Teja. Tehniciral je Linč, brala sva Ajda in Rasto.