Normalno in epistemološko

Ne tako dolgo nazaj je pri založbi Studia Humanitatis izšla zbirka izbranih spisov francoskega zdravnika in filozofa Georgesa Canguilhema z naslovom Epistemologija in zgodovina znanosti. Knjiga je predvsem ponatis člankov, ki so bili razpršeno objavljeni v zadnjih tridesetih letih pri Filozofskem vestniku in Problemih, prinaša pa tudi dva nova prevoda. Poleg tega gre za pristno slovensko tiskarsko inovacijo, ki je združila v francoščini ločeno objavljena besedila. Bralec in recenzent sta posledično, spričo umanjkanja spremne besede, primorana k samoiniciativnemu odkrivanju morebitnih notranjih povezav med platnicama.

Že naslov izdaje napotuje na iskanje intertekstualnega lajtmotiva v vprašanju odnosa med filozofijo in zgodovino znanosti. Zametki te dileme segajo v »staro ujemanje med disciplinami in zmožnostmi duše«, kot izrecno opozori Canguilhem. S tem referira na Baconovo razdelitev človeške vednosti na zgodovino, umetnost in filozofijo, ki je kasneje služila kot navdih za temeljno strukturo Diderotove in D'Alembertove Enciklopedije. Kot slednji razloži v Uvodu v Enciklopedijo, gre pri zgodovini in filozofiji za dve različni polji vednosti, saj vsaka od njiju pripada različnemu načinu, s katerim naša duša obdeluje predmet svojih misli – Spominu in Razumu. Urednika Enciklopedije pri tem obrneta Baconovo klasifikacijo in uvrstita filozofijo neposredno za zgodovino, sklicujoč se na »naravno napredovanje duhovne dejavnosti«. Prav za utemeljitev te naravne sekvence pa se poslužita značilno razsvetljenskega spoja »filozofske zgodovine«. Pri tem sosledju namreč ne gre toliko za to, kako so se mentalne kapacitete dejansko razvijale in ali dostopna obeležja človeške preteklosti ta razvoj potrjujejo, temveč za logično zaporedje: »duh [nujno] začne razmišljati o tem, kar vidi in pozna, preden namerava ustvarjati«.

Vseeno pa obstaja med d'Alembertom in Canguilhemom nepremostljiva ovira, pojmovni prelom, ki je posledica tega, da pri Canguilhemu ne gre več za odnos med zgodovino in filozofijo v splošnem, temveč za posebno panogo znotraj obeh ved, katere privilegiran predmet je znanost. Zgodovina in filozofija znanosti, ki se pojavita v drugi polovici 19. stoletja, se torej ukvarjata s posebno obliko kulture, za katero naj bi bil po opredelitvah različnih epistemologov inherentno značilen napredek. 

Poskus neposrednega preskoka z d'Alemberta na Canguilhema bi prepovedal sam Canguilhem, ki je bil kritičen do iskanja predhodnikov. Slednje definira kot raziskovalce, za katere sklepamo, da so prehodili kos poti, ki jo v drugem obdobju dokonča nekdo drug. Zgodovinar predhodnika obravnava kot osebnost več obdobij oziroma kot misleca, ki ga lahko loči od njegovega stanja duha in umesti v neko drugo. »Zgodovina znanosti bi s tem izgubila ves smisel, saj bi znanost imela zgodovinsko dimenzijo le na videz.« Prizadevanje za obstoj predhodnikov vodi v teleološko zgodovino, ki »prejšnje zvaja na poznejše s pomočjo preoblikovanja in anticipacije«, stoletnim obdobjem raziskav prida videz premočrtnosti in pri tem ustvarja fiktivne pojmovne filiale. Ali, če citiramo Canguilhema:

»[Dokler] ni potrdila, da obstaja pri enem in drugem raziskovalcu istovetnost vprašanja /.../ in istovetnost pomena vodilnih pojmov, je umeščanje dveh znanstvenih avtorjev v logično sosledje od začetka do dovršitve ali od anticipacije do realizacije umetno, arbitrarno in neustrezno avtentičnemu projektu zgodovine znanosti.« Da bi pri obravnavi Canguilhemovega projekta izpolnili njegove epistemološke zahteve, moramo torej njegovo »aktualno preteklost« iskati drugje.

ZGODOVINA REKURENCE

Kritiko teleologije, razumevanje odnosa med epistemologijo in zgodovino znanosti ter temeljne pojme svoje epistemološke zgodovine Canguilhem črpa iz del Gastona Bachelarda, analizi katerih sta posvečeni tudi dve izmed objavljenih besedil. Avtorjema je skupna pozicija, da bi bila zgodovina znanosti brez epistemologije zreducirana na »povzetek branja specializirane knjižnice«. Podobno kot za d'Alemberta v njegovem Uvodu, če še zadnjič evociramo to prepovedano povezavo, je zgodovinar brez kapacitete razuma zgolj pretiran erudit, poosebljeno pomnilo kronoloških podatkov. Da bi bila zgodovina znanosti nekaj več kot prirodopisna preglednica, potrebuje epistemologijo, ki je »poklicana v vlogo sodnika«, da kritično ovrednoti, selekcionira in prefiltrira zgodovinska dejstva znanstvenega razvoja. Filozofija znanosti izpolni to funkcijo prek identifikacije epistemoloških prelomov, rezov, mutacij, fraktur, ki predstavljajo točke v znanstveni zgodovini, pri katerih pojmovni aparat enega znanstvenega obdobja preneha biti razumljiv za drugega.

Zgodovina znanosti postane zgodovina filiacije pojmov, pri čemer pa imajo te konceptualne sorodnosti status diskontinuitete. Prav na tej točki Bachelard, in posledično tudi Canguilhem, izrecno zavrneta kakršnokoli teleološko branje zgodovine, fiktivne kontinuitete in heglovsko dialektiko a priori nadomeščata z dialektiko filozofije ne-ja. Napredek znanosti po Canguilhemovem Bachelardu* ni več linearna akumulacija znanstvenega spoznanja, temveč poteka prek prelomov, črtanj in predelav, pri katerih kasnejše znanstveno spoznanje revidira, rektificira pojme predhodnega. Gibalo Bachelardove dialektike ni logično protislovje, temveč polemika.

Epistemologija vedno vrednoti zgodovino s stališča aktualne racionalnosti, ki je zaradi neprestane rektifikacije svojih pojmovnih struktur nujno provizorična. Bistvo zgodovine rekurence je ravno v tem, da predhodnost podvrže kritični jurisdikciji znanstvene sedanjosti. Kot jo opredeli Michel Fichant v članku Ideja zgodovine znanosti, je rekurenca asimilacija znanstvene preteklosti z njeno sodobnostjo. Epistemološka kritika zgodovine z vidika današnje znanosti omogoči ločevanje med tako imenovano »zapadlo zgodovino« spoznanj, ki so postala znotraj aktualne racionalnosti nepojmljiva, in aktualno ali sankcionirano zgodovino, ki se nanaša na misli, validirane z vidika sodobne znanosti. V skladu z revidiranjem trenutne racionalnosti je, kot pravi Bachelard, »treba neprestano formirati in reformirati dialektiko zapadle zgodovine in dialektiko zgodovine, ki jo je potrdila zdaj delujoča znanost.« Rekurentna zgodovina torej temelji na presoji, ali je nek znanstveni pojem, pojem za »vse čase«. Prav ta razlika v zgodovinskosti predmeta predstavlja za Canguilhema mejo med objektom znanosti, ki je ahistoričen, in objektom zgodovine znanosti, ki je zgodovina oziroma ima zgodovino.

Kot primer zapadle zgodovine lahko navedemo Descartesovo fiziko, ptolemajski sistem in flogistonsko teorijo. Njihov pojmovni aparat je nekompatibilen z vidika trenutne racionalnosti, katere aktualno preteklost tvorijo Newtonova fizika, kopernikanski sistem in teorija oksidacije. Ob upoštevanju medsebojne povezanosti nujno provizoričnega trenutnega in presojanja zgodovinskega, se mora zgodovina znanosti nenehno reformirati glede na aktualno znanstveno stanje, če želi pokazati, do katere točke je nek znanstveni jezik razumljiv. Zgodovina znanosti v tem oziru proizvaja svoj čas glede na trenutke razvoja, ki določajo, kaj je z vidika današnje pojmovnosti še mogoče razumeti. Ali po ubeseditvi Michela Serresa, ki ga citira Canguilhem: »Onstran točke, ko postanejo predhodni znanstveni poskusi zaradi jezika, ki je v njih uporabljen, nerazumljivi, ne gre več za zgodovino znanosti, temveč za arheologijo.« Točka neprehodnosti je epistemološki prelom, ki ga Canguilhem demonstrira na primeru odkritja strukture DNA. Z njim je namreč biologija prenehala uporabljati jezik mehanike oziroma jezik, oblikovan na geometričnih modelih, ki ga denimo najdemo pri Descartesovi primerjavi človeške anatomije z vodometom ali pa pri Harveyevem sklenjenem krvožilnem obtoku, ki ga poganja srce kot črpalka po žilnih ceveh. Nadomesti ga z izrazjem teorije jezika in teorije komunikacij – novi pojmi spoznavanja življenja postanejo 'sporočilo', 'informacija', 'program', 'kod', 'navodilo', 'dekodiranje'.

Epistemološka sodba o zgodovini ni eksekucija ali čistka. »Zgodovina znanosti je prizadevanje, da bi znova raziskali in pojasnili, do katere mere so preseženi pojmi ali stališča ali metode v njihovi dobi predstavljali neko preseganje in v čem potemtakem presežena preteklost ostaja preteklost neke dejavnosti, ki ji je treba ohraniti naziv znanstvenosti. Dojetje tega, kaj je bil poduk tistega trenutka, je prav tako pomembno kot predstavitev razlogov kasnejšega propada.« Kot nam namigne pravkar prebrani Canguilhemov odlomek, zgodovina znanosti skozi kritično presojo epistemologije ne postane zgodovina resnice ali kronologija progresivnega spregledovanja zmot. Zapadla zgodovina nikoli ni odpravljena, saj spremembe v aktualni znanosti lahko katerikoli trenutek preoblikujejo obstoječo zgodovinsko naracijo. Zgodovina spoznanja postane zgodovina premeščanja pojmov in z njimi vzpostavljenih predmetov v njihovem medsebojnem odnosu. Posledično za Canguilhema »zamuda tvori zgodovino v enaki meri kot napredek«.

Tovrstna izpeljava je nujna posledica Bachelardovega govora o nemirni misli, avtopolemičnem umu in njegovega pojmovanja zmote, ki je ne obravnava kot nekaj zunanjega spoznanju, temveč kot nujen element samega spoznavnega akta: »Prav v samem spoznavnem aktu se intimno, z nekakšno funkcionalno nujnostjo pojavljajo zastoji in motnje.« Do neke mere Bachelard obnavlja tezo, ki je prvič zaživela že pri predhodnikih nemške klasične filozofije kot ideja nujnosti verovanja za konstitucijo vednosti oziroma kot transcendentalni videz pri Kantu. Kakorkoli, Bachelardova epistemološka ovira predstavlja znanstvenemu duhu inherentno zmoto, ki je ta ne more odpraviti s preprostim spregledom, temveč je potreben prelom, »dialektični skok«, mutacija, ki vzpostavi prej neobstoječe pojme in njim pripadajoče objekte. Prav posledica tega je »neprevodnost«, nerazumevanje med znanstvenimi obdobji.

OVIRE FRANCOSKO-ANGLEŠKEGA PREVODA

Ob branju Bachelarda in Canguilhema se je težko izogniti paralelam z nekaterimi problemi in koncepti anglosaške epistemološke tradicije. Kakšni interpreti bi šli še dlje in bi denimo Thomasa Kuhna razumeli kot posebno linijo, ki je izšla iz Bachelarda in Alexandra Koyréja, s katerim si Canguilhem pomaga pri kritiki koncepta predhodnikov in na katerega tudi Kuhn eksplicitno referira v Strukturi znanstvenih revolucij. Canguilhem, Kuhn in z njima povezani akademski krogi bi bili po tem branju zgolj dve paralelni mutaciji, izhajajoči iz Bachelarda kot skupnega prednika, kar Canguilhem posredno zavrne, ko v enem izmed svojih besedil izpostavlja razlike med Bachelardom in Kuhnom.

Kljub temu pa lahko opazimo tudi marsikaj skupnega. Sorodno Canguilhemu in Bachelardu, Kuhn razvoj znanosti pojmuje kot diskontinuitetne nekumulativne razvojne faze. Da pride do menjave paradigme, mora povzpetnica načeloma uvesti neko optimizirajočo novost v znanstveno raziskovanje, vendar ta razvoj ni usmerjen k enotnemu cilju, niti ni nujno, da pri obratu pride do akumulacije znanstvene vednosti. Paradigmatski obrati so podobni epistemološkim rezom, saj nova paradigma predstavlja prelom glede na njej predhodno. Tako ima tudi znanstvena revolucija za posledico neprevodnost oziroma nesoizmerljivost paradigem. V postskriptu k Strukturi znanstvenih revolucij iz leta 1969 pa Kuhn najde skupno točko s Canguilhemom, ko pravi, da je eden osrednjih vidikov vsake revolucije premestitev medsebojnih odnosov predmetov znanosti. In obratno, Canguilhem vzbuja videz holističnega znanstvenega teoretika, saj zapiše, da:

»nobena praksa ne more priskrbeti teoriji teoretsko uporabnih in veljavnih podatkov, če teorija sama ni poprej iznašla in opredelila pogojev veljavnosti, pod katerimi so podatki sprejeti«.

Zelo kuhnovske izraze uporabi tudi pri opredeljevanju, kdaj je neka vednost znanstvena. To naj bi se namreč zgodilo, ko poseduje »hevristična načela, operativne koncepte in eksperimentalne tehnike«.

Paralela med Kuhnom in Bachelardom oziroma Canguilhemom pa izgine prav pri ključnem vprašanju odnosa med filozofijo in zgodovino znanosti. Kuhn sebe opredeli predvsem za zgodovinarja in si določi dve nalogi: odkriti, kdaj in kateri znanstvenik je nekaj odkril, ter razložiti zmote, ki so se pojavljale v znanstvenih besedilih. Ule sicer v spremni besedi k Strukturi znanstvenih revolucij pravilno izpostavi, da je Kuhn deloval tudi kot epistemolog, ko je na primer argumentiral, da ovržene teorije z izpodbitjem še ne postanejo neznanstvene, ali ko je kritiziral učbeniški koncept odkritja in ga je raje kot trenutek oziroma preblisk genialnosti razumel kot dolgotrajen proces zaznavanja in odpravljanja anomalij pri raziskovanju. Vendar je v končni fazi poudaril prednost zgodovine znanosti pred epistemologijo in se s tem tudi odločilno oddaljil od Bachelarda in Canguilhema.

Bolj razdelano opredelitev tega odnosa najdemo pri drugem avtorju anglosaške tradicije, Imreju Lakatosu. V članku Zgodovina znanosti in njene racionalne rekonstrukcije parafrazira Kanta: »filozofija znanosti brez zgodovine znanosti je prazna; zgodovina znanosti brez filozofije znanosti je slepa«. Nato skuša razložiti, kako vsakokratna epistemologija ustvari racionalno rekonstrukcijo »interne« zgodovine znanosti glede na izbrano filozofsko-znanstveno metodologijo. Tako bo na primer Popper v »zunanji« zgodovini iskal krucialne eksperimente, medtem ko bo recimo Kuhn Kopernika označil za paradigmatski obrat. Na podlagi tega dobimo različne filozofije znanosti, ki ustvarijo svojo naracijo zgodovine znanosti in vzpostavijo določeno razmerje med notranjo in zunanjo zgodovino. Pri tem vsaka od njih v znanstvenih revolucijah izpostavi drug odločilen faktor prevlade ene teorije nad drugo in s tem v zgodovino vnaša svoj »racionalni kriterij znanstvenega« oziroma tega, kaj naredi neko teorijo za boljšo od druge.

Precej neproduktivno pa bi bilo primerjati opisano Lakatosovo razlago in zgodovino rekurence. Polemika med anglosaško in francosko tradicijo se namreč odvija na drugi ravni, ki je veliko bolj relevantna z vidika kontekstualizacije Canguilhemovega epistemološkega projekta.

NORMALNO IN NORMALIZIRAJOČE

Canguilhem se izrecno opredeli do Kuhnove teorije le v tekstu Vloga epistemologije v sodobnem znanstvenem zgodovinopisju, kjer primerja »normalnost, ki je po Bachelardu značilna za znanstveno dejavnost,« in Kuhnovo »normalno znanost«. Ko Bachelard govori o normi ali vrednosti, enači teorijo z matematiko, v kateri po Canguilhemu ne obstaja normalno, temveč samo normirano. Normalno se v tem kontekstu poveže z idejo neprestanega revidiranja pojmov, značilno za racionalistično mišljenje, ki po Bachelardu »ne 'začenja', [temveč] rektificira, regularizira, normalizira.« Kuhnovi temeljni pojmi bi po svojem izvoru načeloma morali pripadati isti tradiciji kot Bachelardovi, »kajti paradigma in normalno predpostavljata neko intencijo in dejanje uravnavanja; sta pojma, ki implicirata možnost odmika ali odlepljenja od tistega, kar uravnavata«. Kuhnova pomanjkljivost naj bi bila ravno v tem, da jima tega ne omogoča, temveč paradigmi in normalni znanosti priznava samo empirični modus eksistence kot kulturnih dejstev. Ali s Canguilhemovimi besedami:

»Paradigma je rezultat izbora njenih uporabnikov. Normalno je tisto, kar je v danem obdobju skupno neki skupnosti specialistov v univerzitetni ali akademski ustanovi. Prepričani smo, da imamo opraviti s pojmi filozofske kritike, nahajamo pa se na ravni socialne psihologije.«

Normalno pa ima pri Kuhnu širši pomenski razpon, kot ga prikaže Canguilhem v svoji redukciji na kulturno dejstvo. Normalna znanost nastopa v dveh kontekstih: prvič kot nasprotje »krizne znanosti«, ki vznikne, ko orodje obstoječe paradigme ni adekvatno za pojasnjevanje aktualnih problemov in se posledično pojavi potreba po izumu alternativne normalnosti; drugič pa, izhajajoč iz prvega pomena, kot oznaka za raziskovanje, ki funkcionira v smislu, da uspe reševati zastavljene uganke in odpravljati anomalije, tako da jih naredi kompatibilne z obstoječo paradigmatsko teorijo. Poleg tega, da očitek sociologizma oziroma psihologizma cilja na objekt, ki je zgolj poenostavljen povzetek Kuhnovega predmeta raziskovanja, Canguilhem sploh ne zastavi vprašanja, na katerega Kuhn odgovarja s sociologizmom, namreč: Kaj je kriterij, na podlagi katerega je izbrana aktualna paradigma, oziroma pri Bachelardu, kaj je kriterij rektifikacije pojmov, preko katerega se opredelimo za aktualno, pa čeprav provizorično stanje racionalnosti? Vprašanje, ki se mu Canguilhem izmika, je ključnega pomena za njegovo celotno epistemologijo, saj v nasprotnem primeru presoja zgodovino z arbitrarnega vidika, za določanje katerega nima nobenih meril presoje, in ga preprosto predpostavlja kot danega.

Razhajanje glede pojmovanja normalnega se poglobi med Kuhnom in Canguilhemovim protežejem Foucaultom, kar v svoji študiji Foucaultove epistemologije izpostavita tudi Rabinow in Dreyfus. Če Kuhn dojema normalno znanost kot tisto, ki uspe tudi nepričakovane primere, anomalije, odpraviti z orodji obstoječe paradigme ali pa jih vsaj narediti kompatibilne z njo, je tudi Foucaultovim tehnikam normalizacije skupno identificiranje in definiranje sfere normalnih in deviantnih praks. S tem so implicitno opredeljeni tudi kriteriji, kaj bo neka znanost štela za problem, ki mora biti rešen, in kaj kot rešitev tega problema. Vendar pa v naslednjem koraku obstaja bistvena razlika: »Medtem ko normalna znanost načeloma cilja na asimilacijo anomalij, si disciplinarne tehnike prizadevajo za ohranitev vedno bolj raznolikega nabora anomalij, saj je to prav način, s katerim širijo svojo vednost in oblast v vedno obsežnejše domene.« Cilj kliničnih znanosti je ravno dokumentirati anomalije, organizirati kodekse disciplinske individualnosti, preko katerih individuum s svojim dosjejem vstopi v splošno polje znanstvene vednosti.

»Posameznik se [s tem] vzpostavi kot objekt, ki ga je mogoče opisati, analizirati, pa ne zato, da bi ga reducirali na “specifične” značilnosti, kakor počno naravoslovci v zvezi z živimi bitji; pač pa zato, da se obdrži v svojih enkratnih značilnostih.«

Odstopanje med Kuhnom in Foucaultom je deloma mogoče pojasniti s tem, da tako en kot drug eksplicitno omejita svojo analizo na določeno zvrst znanstvenih disciplin. Kuhn večkrat poudari, da so predmet njegove obravnave samo naravoslovne znanosti, medtem ko Foucault naravoslovne discipline in »vede, ki proučujejo človeka«, ločuje na podlagi tega, da se prve vzorujejo po inkvizitorni poizvedbi, druge pa imajo za zgled moderne disciplinske tehnike. Zato so prav slednje privilegiran predmet njegove študije.

NORMALNO IN MUTACIJA

Krog, v katerega se ujame prevajalec med francosko in angleško epistemologijo, je mogoče presekati z navezavo na najbolj vpliven del Canguilhemovega opusa, torej na delo Normalno in patološko ter kasneje dopisane članke s področja filozofije biologije. Prav tu je možno najti prej manjkajoči odgovor na vprašanje, kako se normalno sploh konstituira. Canguilhem da na videz preprost odgovor: kot nasprotje patološkega, abnormalnega. V podporo svoji tezi citira plejado fiziologov, torej proučevalcev normalnega delovanja procesov v živih bitjih, ki so odgovore o fizioloških stanjih iskali prek nasprotne vede – patologije. Claude Bernard tako denimo zagovarja stališče, da nam prav bolezni in okvare, ki izzovejo spremembo v delovanju organa, šele zares razkrijejo njegov pomen in stanje normalnosti, Renan pa predlaga razlago človekovih duševnih procesov s pomočjo raziskovanja norosti. Normalno in abnormalno, pravilo in izjema torej predstavljata kvalitativno dvojico, s katerima kvalificiramo pojave in njihove razpone. 

Canguilhemov inovativen prispevek je zlasti v tem, da izpostavi razliko med abnormalnim in anomalnim. Tradicionalno sta bili ti besedi obravnavani kot izmenljivi, saj ena zanika latinsko 'normo', druga pa njen grški semantični ekvivalent 'nomos'. Canguilhem to analizo razglasi za zmotno in izpelje anomalno iz 'an-omalos', torej kot negacijo 'omalos', ki označuje gladkost, ravnost, enakomernost, po navadi terena. »Posledično,« pravi, »v strogo semantičnem smislu 'anomalija' referira na dejstvo in je deskriptiven termin, medtem ko 'abnormalno' implicira sklic na vrednost in je zato normativen izraz.«

Anomalija je po njegovi definiciji dejstvo individualne raznovrstnosti, ki preprečuje, da bi eno bitje popolnoma zavzelo mesto drugega. Raznovrstnost sama po sebi ni bolezen - anomalno ni patološko - pa čeprav je meja med njima pogostokrat zabrisana. »Patološko je povezano s patosom, neposrednim in konkretnim občutkom trpljenja in nemoči, občutkom, da je življenje zašlo. Patološko je abnormalno.«

Anomalija je primerljiva s pojmom mutacije v genetiki, Canguilhem ju celo uporablja kot sopomenki. Obe namreč odpirata možnost drugačnih norm življenja. Če so te potencialne normalnosti v istem okolju kot obstoječe manj stabilne, bodo označene za patološke – ne v smislu odsotnosti norme, temveč kot norma, ki jo je življenje dobesedno odrinilo na stran. V nasprotnem primeru, če bodo enako ali celo bolj stabilne, pa bojo mutacije obveljale kot alternativne normalnosti. S tem v mislih dobi koncept epistemološkega preloma kot mutacije dodatno razsežnost. Predstavlja prav tisto točko v zgodovini znanstvenega raziskovanja, pri kateri se odpre možnost izoblikovanja neke nove normativnosti, ki je nezvedljiva na prejšnjo, iz katere je mutirala. S tem Canguilhem, čeprav sam ne odobrava takšnega pristopa, zbliža epistemologijo biologije z biologijo, mutacijo pojmov z anomalijami živega in se vrne k stari Aristotelovi vzporednici med načelom neprotislovnosti in zakonom specifične biološke reprodukcije: ker se katerokoli bitje ne more roditi iz kateregakoli bitja, tudi ni mogoče trditi česarkoli o čemerkoli. Gre za specifično variacijo tega zbližanja, ki poudarja neko življenju imanentno sposobnost, da se neprestano moti. Ali, kot povzame Foucault v predgovoru k Normalno in patološko:

»Če je zgodovina znanosti diskontinuitetna, torej, če je lahko proučevana samo kot serija popravkov, kot prerazporejanje resnice in neresnice, ki nikoli ne dokončno, enkrat za vselej osvobodi resničnega, je temu tako, ker zmota ne pomeni prezreti neke resnice, temveč predstavlja dimenzijo, lastno človeku in času vrste.«

*V oddaji se Bachelardovo misel navaja na način kot jo interpretira Canguilhem.